Program podaljšanega zdravljenja ima v Sloveniji pet bolnišnic: v Murski Soboti, Brežicah, na Ptuju, v Stični in kot največja – Bolnišnica Sežana. Preostale bolnišnice imajo v svojih stavbah tudi negovalne oddelke. Samostojna negovalna bolnišnica je v slovenskem prostoru samo ena, v Ljubljani, in še ta ima le 33 postelj. Majhne oddelke za nego pa imajo dejansko vse splošne in specialne bolnišnice. Po razvitih državah sveta je takšnih bolnišnic veliko več. Tudi v Sloveniji bi veljalo odpreti še kakšno, saj potrebujejo ljudje zdravstveno oskrbo in pomoč.
Pomoč na domu namreč v Sloveniji še ni sistemsko urejena, v domu starejših ni niti enega prostega mesta … Zato je imela veliko srečo, da jo je zdravnik napotil v Bolnišnico Sežana, tam so ji z rehabilitacijo pomagali do ponovne samostojnosti.
»Naša bolnišnica je namenjena bolnikom, ki so uspešno končali zdravljenje. Njihovo zdravstveno stanje je stabilno, vendar še vedno niso sposobni za samostojno bivanje doma ali za odhod v dom starejših občanov,« pove mag. Silvana Šonc, univ. dipl. soc. delavka, sicer pa direktorica, ki od leta 1998 vodi to bolnišnico, v kateri je 127 postelj.
Čim prej na noge
V tej bolnišnici skrbijo predvsem za to, da lahko bolniki čim prej spet sami skrbijo zase. »Največ je starejših, kar ni čudno, saj se počasi stara zelo številna generacija baby boom. Imamo pa tudi mlajše bolnike.«
Včasih so v tej bolnišnici zdravili predvsem pljučne bolezni in tuberkulozo. Ker so te bolezni postajale čedalje redkejše, je bolnišnici Sežana grozilo zaprtje. »Tega pa nisem hotela, saj bi več kot 90 družin zapadlo v finančno stisko ob izgubi dela.« Zato jo je začela naša sogovornica z ekipo počasi in temeljito obnavljati ter ji sočasno dajati novo vsebino. To je bilo podaljšanje bolnišničnega zdravljenja pri starostnikih in geriatrična rehabilitacija. »Nadaljevali pa smo tudi s pulmološko dejavnostjo in rehabilitacijo kroničnih pljučnih bolnikov v posebnih klimatskih pogojih. Pri nas imamo tudi mini oddelek za dializo, da našim bolnikom ni treba trikrat na teden na čiščenje krvi v Ljubljano, Novo Gorico ali Izolo.«
Imajo tudi nekaj specialističnih zunajbolnišničnih zdravstvenih dejavnosti, na primer pulmologijo, kardiologijo, internistiko, nefrologijo, gastroenterologijo, dermatologijo, nevrologijo, psihiatrijo ter urologijo. Pri njih lahko opravite tudi ultrazvok in rentgen. Negovalna bolnica pa opravlja dejavnost zdravstvene nege bolnikov, pri katerih je akutno zdravljenje bolezni ali poškodbe, zaradi katere so bili sprejeti v bolnišnico, končano. Zaradi slabšega splošnega zdravstvenega stanja potrebujejo še zdravstveno nego, ki je preveč zapletena, da bi jo lahko zagotovili v domači oskrbi ali socialnem zavodu.
Prezasedeni
Za bolnike v tej bolnišnici, ki je opremljena po najnovejših standardih, s sodobnimi bolniškimi posteljami, z najnovejšimi pripomočki za fizioterapijo, delovno terapijo in rehabilitacijo, skrbi multidisciplinarni tim fizioterapevtov in delovnih terapevtov, zdravnikov in medicinskih sester. Pred vsako zdravniško sobo imajo v predsobi na steni ekran, kjer sproti elektronsko beležijo, kaj se je z bolnikom čez dan dogajalo. »Vsi podatki se zbirajo v centralnem sistemu, tako da zdravstveno osebje ve, kako kdo napreduje.« Povprečno se po 46 dneh kar okoli 65 odstotkov starejših vrne v domače okolje, 25 odstotkov jih dobi prostor v enem od domov starejših, preostale pa morajo vzeti v oskrbo svojci. »Na srečo imamo zaposleno tudi socialno delavko, ki se po najboljših močeh trudi bolnim in njihovim svojcem najti pot iz stiske.«
Žal bi morala država že davno sprejeti zakon od dolgotrajni oskrbi, ki bi sistemsko uredil pomoč na domu. Pa tudi domove starejših bi morali graditi, saj ta hip nujno potrebuje namestitev v dom kar 8000 ljudi. Tudi potreb po podaljšanju bolnišničnega zdravljenja v negovalnih bolnišnicah je vse več. »Če bi imeli trikrat večjo kapaciteto, bi bili še vedno ves čas polno zasedeni.« Večino bolnikov z rešilnim vozilom pripeljejo iz Kliničnega centra v Ljubljani ter iz bolnišnic v Izoli in Novi Gorici.
Slovenija sodi med tiste evropske države, ki imajo največ starostnikov. »Ti pa imajo pogostejše kronične zdravstvene težave in drugi poškodbe.« Poudari, da je za takšne bolnike najbolj nevarno, če obležijo, ker potem morda sploh ne vstanejo več. »Mišična moč in masa, ki nam pomagata vstajati, sedati in hoditi ter opravljati najosnovnejša opravila, se hitro izgubita in težko pridobita nazaj. Zato je takojšna rehabilitacija po bolezni ali operaciji tako nujna,« poudari sogovornica.
V zadnjem času opažajo, da je v njihovo bolnišnico premeščenih tudi precej oseb z demenco, kar ni čudno, saj ima med osemdesetletniki že vsak tretji, med devetdesetletniki pa že vsak drugi bolnik motnje spomina. Opažajo, da se včasih ta bolezen pokaže šele po zlomu kolka, operaciji, narkozi in v tujem okolju. »Ta zmedenost pa lahko tudi mine.«
Napotnica
Seveda pa nihče ne more kar sam pripeljati svojca v to ali druge podobne bolnišnice po Sloveniji, ki jih je prav tako veliko premalo! »O premestitvi bolnika v tako imenovano neakutno obravnavo vedno odloča zdravnik, ki ga je zdravil oziroma operiral.«
Njihovi bolniki so večinoma stari od 70 do 80 let, veliko pa je tudi starejših. Negovali so tudi že stoletnike. »Vsako leto odpustimo okoli 1400 bolnikov. Vsi smo presrečni, če gredo od nas brez bergel ali hojce.«
Potem še pove, da se zelo trudijo za čim bolj profesionalno skrb, pa tudi za topel pogled, prijazno besedo in stisk roke: »Veliko energije in znanja je potrebnih, da prisluhnemo stiskam in poskušamo razložiti, da so v življenju tudi meje, na katere niti zdravnik nima vpliva.« Vsak človek od rojstva pa do konca življenja ima pravico živeti brez bolečin in dostojanstveno.
Njihove izkušnje:
Jožefa Gomboc, upokojena ekonomistka iz Domžal: »V to sodobno bolnišnico, kjer so vsi zelo prijazni in strokovni, sem prišla po operaciji kolena. Sprva sem bila na invalidskem vozičku, potem na hojci, sedaj sem že na berglah, in ko bom brez njih hodila, grem domov. Veselim se samostojnosti.«
Metod Lampe, duhovnik iz Cerknice: »Veliko tegob se je spravilo name in nikogar nimam, ki bi skrbel zame. Tukaj sem že sedem tednov in zelo sem hvaležen vsem, ki mi pomagajo pri rehabilitaciji. Zelo so strokovni in prijazni.«
Jožica Lebon, administratorka iz Tolmina: »Imela sem prometno nesrečo. Vsa sem bila polomljena: roki, obe nogi in hrbtenico, pa pljuča ranjena … Imam voljo in si zelo želim sama skrbeti zase. Sedaj že stojim, hodim pa še ne, ker sem pozabila. Upam, da se hitro naučim.«
Kako delajo:
Tina Batista Mitrovič, dipl. del. terapevtka: »Z bolniki vsak dan vadim ob sproščujoči glasbi, ta hip pri tem uporabljamo terapevtsko žogo. Pogosto delamo tudi vaje za spomin in po koncu še kaj zapojemo.«
Rahmed Demiralieski, dipl. fizioterapevt: »V tej bolnišnici sem zaposlen 12 let in sem zelo zadovoljen s pogoji dela, odnosi v službi. Z vsakim bolnikom delam druge, njemu prilagojene vaje.«
Irena Gorup, sred. med. sestra: »Rada imam svoj poklic, ki ga opravljam že 39 let. Tudi napredku sledim. Vesela sem, da imamo elektronsko beleženje storitev, kar nam zelo olajša delo. Brez brskanja po papirjih vsi vemo, kaj se z bolnikom dogaja.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
