Žajbelj je zelišče, ki so ga zelo cenili že v davnini. Na pročelju ene od zdravniških šol v jugozahodni Italiji so našli celo zapis »Zakaj naj bi človek umrl, če mu na vrtu raste žajbelj?«. Nedvomno govorimo o zelišču, ki so ga v davnini v obče uporabljali. Med vojskovanjem so ga vojaki uporabljali za celjenje ran, služil pa je tudi kot ljubezenski urok in daritveno zelišče.
Zdravilni učinki
Žajbelj poleg nekaterih drugih zelišč zagotovo uživa ugled pomembnega ljudskega zdravila. Pozimi je nepogrešljiv ob različnih vrstah vnetij žrela, saj z grgranjem hitro odpravimo težave. Uporabljamo ga tudi ob težavah z ustnimi razjedami ali ob vnetju dlesni. Koristen je kot razkužilo, saj zdravi rane in zaustavlja kri. Pomaga pri prebavnih motnjah, kot so vetrovi, driska, vnetje črevesne ali želodčne sluznice, ter blagodejno deluje na dihala. Blaži astmatične napade, kašelj, zmanjšuje potenje. Prav tako uspešno znižuje raven sladkorja v krvi, pripomore k spodbujanju zaostale menstruacije in lajša težave v menopavzi. Spodbuja živčevje, lajša glavobole, znižuje vročino …
V lepotne namene
Posušene liste žajblja lahko uporabljamo tudi kot sestavino za izdelavo ustne vodice, s svežimi listi pa si lahko drgnemo zobe, da jim povrnemo belino. Žajbljev poparek je odličen losjon za nečisto kožo. Posebno primeren je za ljudi, ki jih mučijo mozolji in aknasta koža. Poparek pa je odličen tudi za potemnitev sivih las.
Previdnost ne bo odveč
Kljub vsem zdravilnim lastnostim, ki jih žajbelj premore, ga je treba previdno uporabljati, saj se dolgotrajno uživanje odsvetuje. Zdravljenje lahko traja največ tri tedne, pred uporabo se je primerno posvetovati tudi z zdravnikom. Žajblja ni priporočljivo uživati med nosečnostjo in dojenjem. Odsvetujejo ga tudi ljudem, ki so podvrženi epileptičnim napadom.
