Sem prištevamo tudi rehabilitacijo – v zdravilišču, toplicah ali termah! Rehabilitacija v toplicah skoraj vsakomur zagotavlja izboljšanje zdravja. Torej nikakor ni privilegij, čeprav nam prav to skušajo dopovedati številni zdravstveni birokrati, ki nam iz leta v leto počasi, a vztrajno in neupravičeno zmanjšujejo naše zdravstvene pravice. Hkrati je nenavadno, da so to uslužbenci ustanove, ki je pravzaprav »naša«, saj jo z mesečnimi premijami vzdržujemo zavarovanci sami. Zato bi morali delati za nas in ne proti nam! A tega zavarovalnice nočejo vedeti, oblast pa pri njihovih »podvigih« ves čas gleda stran.
Tako imajo takojšen dostop do rehabilitacije le tisti bolniki, ki imajo res hudo diagnozo in jih tja pripeljejo naravnost iz bolnišnice, vsi drugi pa morajo imeti veliko sreče ali pa zvez in poznanstev. Takoj pridejo na vrsto tudi tisti, ki imajo denar, da si bivanje in ustrezne terapije plačajo sami. Toda tudi samoplačniško rehabilitacijo in hotelsko oskrbo si žal lahko privošči čedalje manj navadnih ljudi.
Obnova telesa in duha
Rehabilitacija je telesna in duševna obnova bolnega ali poškodovanega človeka, da se čim hitreje znova vključi v življenje in delo. Rehabilitacija je kompleksen proces, v katerem uspeh zagotavlja samo timsko delo. V rehabilitacijski ekipi so zato navadno zdravnik fiziater, bolnik, fizioterapevt in delovni terapevt, lahko pa še medicinska sestra, socialni delavec, psiholog, protetik, maser, logoped, dietetik, športni pedagog itd.
Kako do rehabilitacije?
Zavarovane osebe so upravičene do rehabilitacije in tudi do zdraviliškega zdravljenja, ki ga predlaga osebni zdravnik ali zdravnik specialist. Posebna komisija bi morala zdravljenje v zdravilišču odobriti, če lahko po zdravljenju bolnik pričakuje:
– močno izboljšanje zdravstvenega stanja za daljši čas,
– povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti,
– preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanja zdravstvenega stanja za daljši čas,
– zmanjšanje pogostnosti zadržanosti od dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici.
Menimo, da bi morala zavarovalnica kot peto točko še dodati: večja samostojnost in neodvisnost starejših oseb ter večjo kakovost njihovega življenja.
Kdo toplice odobri?
Zdraviliško zdravljenje odobrijo zdravniki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Rehabilitacija v zdravilišču traja praviloma 14 dni in se izvaja v določenem trajanju brez prekinitev. Na predlog zdraviliškega zdravnika jo lahko zavarovalnica podaljša še za teden dni.
Ve se, da toplice dobro denejo pri vnetnih revmatskih boleznih, pri degenerativnem zunajsklepnem revmatizmu, po poškodbah in operacijah lokomotornega sistema, pri nevroloških boleznih, po operacijah srca in ožilja; po možganskih kapeh, ginekoloških in kožnih boleznih, obolenjih dihal itd.
Vsa zdravilišča, ki jih imamo v naši državi le malo manj kot dvajset, niso primerna za vse bolezni. Nekatera so specializirana za ginekološke, druga za revmatske, tretja za bolezni srca in ožilja itd.
Če odklonijo, se pritožite!
Kdaj je rehabilitacija nujno potrebna?
Predvsem po zlomih, poškodbah in operacijah udov, kolkov in hrbtenice; po možganski kapi; po operaciji raka dojk; pri boleznih srca in ožilja; po ginekoloških operacijah itd. Dobra rehabilitacija je tudi pomemben del zdravljenja pri ljudeh, ki imajo vnetne revmatske bolezni; degenerativni zunajsklepni revmatizem, kožne bolezni, obolenja dihal itd.
Če vam ZZZS rehabilitacijo oziroma zdravljenje v toplicah zavrne, se lahko pritožite, posebno če ste prepričani, da ste upravičeni do zdraviliškega zdravljenja. To morate storiti v petih delovnih dneh od dneva, ko ste prejeli odločbo. Pritožbo bo obravnavala zdravstvena komisija ZZZS. Komisija mora odločiti oziroma izdati novo odločbo najpozneje v osmih dneh po prejemu pritožbe.
Če pritožba ni bila uspešna, ste pa prepričani, da vam je kršena pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, lahko v 30 dneh po prejemu odločbe zdravstvene komisije ZZZS vložite tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Dejstvo je, da vas v tem primeru čaka kup birokratskih postopkov, vendar izkušnje posameznikov kažejo, da se velja pritožiti.
Poskusite lahko še z nalogom ali napotnico
Res je, da se sredstva za rehabilitacijo, še posebno za rehabilitacijo v zdraviliščih, krčijo. Če hočejo kronični bolniki, denimo revmatiki, ali pacienti po zlomu, operaciji raka itd. kljub zavrnitvi ZZZS na terapije v zdravilišče (ali kam drugam), naj prosijo svojega osebnega zdravnika, lahko tudi specialista, ki jih je zdravil, da jim napiše nalog ali pa jim da napotnico za fizioterapijo.
V čem je razlika?
Če zdravnik napiše nalog za fizioterapijo, že na nalogu obkroži, kakšno vrsto terapij priporoča in obseg teh terapij. Bolniki z nalogom za fizioterapijo zdravnika v zdravilišču ne obiščejo, ampak običajno komunicirajo z vodjo fizioterapije.
Če pa mu zdravnik napiše napotnico za fizioterapijo, potem pacient najprej obišče zdraviliškega fiziatra in potem mu šele ta na podlagi bolezni predpiše ustrezne terapije. V obeh primerih bolnik ne dobi več kar samodejno desetih dni terapij kot pred varčevanjem v zdravstvu, ampak najmanj šest in največ osem, zelo redko še deset, pa tudi število terapij je zelo omejeno. Tak bolnik je neupravičeno kaznovan tudi tako, da si mora v obeh primerih hotel sam plačati, če želi bivati v kraju terapij, lahko pa se tudi vsak dan pripelje v to ali ono zdravilišče na terapije.
V primerjavi s tistimi, ki imajo odobreno zdravljenje v zdravilišču (plačano bivanje, hrano in terapije), so ti pacienti močno prikrajšani tudi pri rehabilitaciji, saj imajo po novem le štiri možnosti obravnav:
– malo (6 dni – 30 minut terapij na dan),
– srednjo (6 dni – 45 minut terapij na dan),
– veliko (8 dni – 60 minut terapij na dan) ali
– specialno (10 dni – 60 minut terapij na dan).
Naj mimogrede povemo, koliko minut se opravljajo različne terapije: limfna drenaža, denimo po operaciji raka dojk, naj bi tajala vsaj 45 minut in naj bi je bile bolnice deležne vsaj desetkrat zapored, sicer ni pravega učinka. Vodna masaža in vodna gimnastika trajata 20, individualna telovadba vsaj 20 minut itd. Tako okleščena rehabilitacija torej izgublja svoj namen in učinek, saj so določene terapije zaradi omejitev zavarovalnice dolge le od pet do deset minut! To pa hkrati pomeni, da mora uslužbenka zdravilišča vsak dan »obdelati« tudi več kot 30 pacientov!
Sicer pa večina zavarovancev z nalogom ali napotnico za rehabilitacijo dobi srednjo obravnavo. To je veliko premalo za pošteno rehabilitacijo!
3 stopnje nujnosti
Pa še nekaj je treba vedeti: napotnice, ki jih dobite tudi za zdravilišče, so tako kot za specialiste različne stopnje nujnosti. Če na njej piše:
– nujno, boste na vrsti takoj oziroma v 24 urah,
– hitro, boste na vrsti najpozneje v treh mesecih,
– redno, pa boste prišli v zdravilišče najpozneje v šestih mesecih.
Torej v primeru hitro, sploh pa redno, ne boste prišli na vrsto, ko vas »zagrabi« na primer v križu, ko bi res potrebovali rehabilitacijo, ampak šele čez nekaj mesecev?!
Omejevanje
In zakaj zavarovalnice omejujejo pacientom odhod v zdravilišče na rehabilitacijo? Zdi se, da predvsem zato, ker je ta – a le na prvi pogled – lahko tudi draga in včasih dolgotrajna. Ne smemo pa pozabiti, da so njeni končni rezultati običajno ugodni, saj dolgoročno bolnikom vračajo zdravje.
Pa vendar: denarja za vse, ki bi potrebovali rehabilitacijo v zdravilišču, že nekaj let ni. Družinski zdravniki pacientom pogosto pravijo, da vložitev vloge ni smiselna, ker bo zavrnjena, posebno v drugi polovici leta, ko je denar za ta namen že porabljen.
Tudi zdravilišča varčujejo
Ob tem velja omeniti še delo tistih, ki rehabilitacijo ponujajo. Na primer masaža hrbta je do leta 2000 v tako rekoč vseh slovenskih zdraviliščih trajala do pol ure, danes pa jo morajo bolniki, vsaj tisti z napotnicami ali nalogi za fizioterapijo, sami plačati! Zelo ugodna ponudba 10 minut masaže hrbta velja v enem od slovenskih zdravilišč osem evrov, a le, če zakupiš vsaj pet masaž. Individualna vadba je nekoč pomenila, da je imel en fizioterapevt pred sabo zares le enega bolnika, danes ima vsaj dva. Velja pa od 20 do 30 evrov; skupinska vodna gimnastika, ki še posebno dobro dene revmatikom in vsem, ki imajo poškodbe sklepov, stane sedem evrov, 20-minutna podvodna masaža od 20 do 25 evrov itd.
Če bi zares hoteli rehabilitirati bolnike po zlomih, operirance in tudi starejše, ki imajo največ gibalnih in zdravstvenih težav, bi moral imeti vsak večji zdravstveni dom, sploh pa vsak dom za starejše, zaposlene vsaj tri ali štiri fizioterapevte in dva delovna terapevta, ki bi po potrebi hodili tudi na domove starostnikov in drugih bolnikov. Tako bi gotovo sprostili pritisk starejših na zdravilišča, saj bi jim potrebno pomoč lahko ponudili kar na domu. Žal pa naša oblast že dvajset let obljublja, da bo sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi vendarle uredil oskrbo starejših, kronično bolnih in invalidnih, torej tudi otrok in mlajših oseb. Pa tega ne storijo!? Varčujejo na račun starejših, bolnih in invalidnih. A bodo morda tudi oni nekoč zboleli za to ali ono kronično boleznijo, postali invalidni in se postarali, če prej ne bodo umrli ...
Kaj pravijo bolniki? Rehabilitacija je v razsulu!
Vida Sirk Šenica, upokojena učiteljica matematike in fizike iz Meniške vasi: »Koleno me je začelo močno boleti lani decembra, na terapije pa sem začela hoditi šele letos sredi avgusta. To je nezaslišano, da ne dobiš ustrezne pomoči, ko je stanje akutno! Če ne stanuješ v hotelu, ampak se na terapije voziš od doma, si kaznovan še s tem, da ti pripadajo običajno le tri terapije. Tistim, ki jim zavarovalnica plača še bivanje v hotelu in tri obroke na dan, pa pripada tudi osem terapij. Rekla bi še, da je problem rehabilitacije, ki je v razsulu, v rokah države in ne zdravilišč.«
Ivan Kos, upokojeni kmetovalec iz Baške grape: »Imam 77 let in pred kratkim me je Matilda obiskala, ko sem zaradi strdka v možganih končal v bolnišnici. Od tam so me pripeljali naravnost v Dolenjske Toplice. Ko sem prišel v to zdravilišče na njihov negovalni oddelek, sem bil zelo nebogljen. S številnimi terapijami sem tako napredoval, da spet hodim, mislim in se veselim življenja in samostojnosti. Brez hitre rehabilitacije bi morda ostal nemočna bilka, odvisna od pomoči drugih.«
Jože Reberšak, dipl. ing. elektrotehnike iz Trebnjega: »1. avgusta letos me je zadela možganska kap. Zdravniki so mi rešili življenje, jaz pa tedaj nisem mogel hoditi, govoril sem slabo, imel sem nenehne vrtoglavice, slabo mi je bilo, leva stran telesa je bila še posebno prizadeta. Zdaj sem že veliko bolje: po številnih terapijah že samostojno hodim, govorim, postajam to, kar sem bil. Se že veselim službe v Telekomu v Ljubljani in dolgih pohodov v naravo. Hvaležen sem, da bom tu tri tedne, da bom res prišel k sebi in spet polno zaživel!«
