SPECIALIST ZDRAVE ZAOBLJUBE Bogdan Capuder: »Misli sreče in veselja ter hvaležnosti so bili tako močni, da mi je po licu pritekla solza«

Specialistu zdrave zaobljube Bogdanu Capudru je na najkrajšo noč v letu skupaj z Barbaro Dimc, Andrejo Fistrovič in Andražem Slaparjem uspel prav poseben podvig ...

... ki pa brez spodbude občanov, župana občine Lukovica, domačih, prijateljev in vseh, ki so z njimi prehodili krog, dva ali tri ne bi uspel. Specialista zdrave zaobljube je podprla tudi naša ekipa in v popoldanskih urah prehodila krog okoli jezera, prav tako ga je spodbujal radio Veseljak in radio Aktual.

Naša ekipa svet24.si skupaj s četverico.

Bogdan, ste zdržali 24 ur?

»Hodil sem 24 ur. Prehodil 23 krogov. To znese 97 km.«

Kdo vse vas je spremljal?

»Vseskozi so z menoj hodili Barbara Dimc, Andreja Fistrovič in Andraž Slapar. Moja sestra Bernarda Ocepek je bila z nami 12 krogov, Janez Fistrovič, Jurij Štiftar tudi 12 krogov. Ostali so naredili krog, pet, osem …«

Dogodek je povezal veliko ljudi. Koliko se vas je zbralo vse skupaj?

»Vsi, ki so z menoj prehodili prvi krog so dobili brezplačen zajtrk (umešana jajca z zelenjavo, kavo, čaj). 400 jajc smo pojedli zjutraj. Pa društvo kmečkih žena Lukovica – predsednica moja mati Vida Capuder – so postregli z domačim pecivom, kruhom, salamo in sirnimi namazi. Zjutraj okoli 300. Nato pa so nas spremljali po skupinah. Največ se jih je zbralo zvečer, ko se je ohladilo. Vsak krog nas je čakalo od 50 do 100 novih pohodnikov, ki so si želeli z nami en krog. Veseli smo bili nočnih pohodnikov, ko smo potrebovali spodbudne besede …«

Najbolj pa ste se razveselili …

»Najbolj sem se razveselil podpore staršev in 97 letnega starega ata, ki me je prišel spodbujat k jezeru.«

Že zjutraj je bilo živahno. Kdo se vam je pridružil že ob sončnem vzhodu?

»Zjutraj je prišel župan Matej Kotnik, Čebelarska zveza Slovenije in njihov predsednik Boštjan Noč. Pa družina in številni prijatelji, sosedje … Igrala nam je godba Lukovica in ansambel Bojsi. Ogrevanje je bilo s trenerji fitnes centra Hiša na Travniku, Maserka Hiše na travniku je bila na voljo vsem pohodnikom – vsem štirim, ki smo skozi hodili, je dejansko pomagala da smo zmogli – mene je rešila vozla v desni stegenski mišici, Barbara je imela močno bolečino v kolenu in Andreja v peti – profesionalna maserka nam je težave odpravila. Popoldan so pod prireditvenim šotorom potekale delavnice za otroke pa imeli smo napihljiv grad. Animatorji so bili iz Hiše na travniku. Ob 22. uri smo prižgali kres … in obiskovalci so plesali vse do jutra!«

Že zjutraj se je zbralo veliko pohodnikov.

Kdaj je nastopila prva kriza? In kako ste jo premagali?

»Prva kriza je bila ob 17. uri popoldan. Po 50 km in 12 krogih oziroma 12 urah. V desnem stegnu me je močno bolelo. Naslednje 2 kroga sem stalno masiral boleče mesto. Maserka Hiše na travniku mi je v 10 minutah razbila vozel. Od bolečin sem v sebi tulil kot žival. Izplačalo se je. Brez njene terapije bi ne zmogel hoditi naprej.«

Kakšni so občutki, ko človek hodi 24 ur neprekinjeno?

»Prehitro je minilo … dejansko sem si ob dveh ponoči želel, da bi bila ura vsaj štiri zjutraj in da bi bil pred menoj zadnji krog in ne še trije (smeh).«

O čem ste razmišljali?

»Veliko časa za razmišljanje ni bilo, saj smo dejansko imeli stalno ljudi v skupini, ki so nas bodrili oziroma nam pripovedovali svoje športne dosežke …«

O življenju … ali se osredotočite le na korak?

»V določenem trenutku so me zgrabili emocionalni trenutki. Misli sreče in veselja ter hvaležnosti živeti in to doživeti so bili tako močni, da mi je po licu pritekla solza.«

In ko je 24 ur minilo …

»Sem se želel, da se stuširam in uležem. Spal sem pa lahko le dve uri. Ni šlo več. Telo je bilo pod adrenalinskem vplivom in polivala me je pot. Še po dveh dneh ni bilo vse v redu. Telo prihaja k sebi in za to potrebuje čas …«

Kakšni so načrti za naprej?

»Definitivno projekt S KRESNIKOM ZA 365 DNI SREČE ponovim drugo leto! Zdaj si spet želim s kolesom na Krk pa ponoči na Triglav, kjer bom doživel sončni vzhod ter preteči 42 km na Ljubljanskem maratonu. Še prej pa Blejska desetka, ki bo že čez 10 dni.«

Bogdana sta ves čas spremljali Barbara Dimc …

Nasmejana Bogdan Capuder in Barbara Dimc.

Koliko časa že poznate Bogdana?

»Bogdana poznam že od malih nog, saj sva sovaščana in prijatelja. Nekako nas to druženje povezuje že od otroštva. Velikokrat se skupaj odpraviva tudi tečt in tudi kakšna gora nama ne uide. Skratka z njim je vedno športno- zabavno in ne manjka smeha.«

Zakaj ste podprli njegovo idejo?

»Velikokrat sva se na to temo že pogovarjala, da bi pa morala nekaj drugačnega, nekaj odbitega pripraviti tudi v našem kraju. Ideja je padla na plan 20. maja letos in bilo je časa za priprave zelo malo. Za tako idejo moraš tudi malo izstopati iz povprečja … (smeh) in res je bila prava ideja. Oba sva šla v akcijo še isti dan. Moram pa poudariti tudi to, da je bila tudi družinska podpora tako močna, da nama je to vlivalo pogum, da dogodek 100 odstotno uspe. Moje mnenje je, da je dogodek uspel 120 odstotno, kajti Bogdan je res pravi organizator in tudi motivator. To delo opravlja z veseljem in mu je bilo pisano na kožo. Ravno tako je navdušenje izkazal župan Občine Lukovica in moji sodelavci s Čebelarske zveze Slovenije s predsednikom na čelu, ki so projekt takoj podprli in se ponudili za 1. krog. Ne znam opisati občutkov, ki so me obdajali celo pot, saj nisem dojela, koliko ljudi je to podprlo in prišlo na jezero, da naredijo krog, dva pet ali deset. Tudi za nekatere je bil presežek, saj so imeli namen narediti dva kroga in so jih potem šest.«

Kako ste se počutili med hojo? Kdaj je nastopila prva kriza in kako ste 'splavali' iz nje?

»Uf, sama hoja je bila tam nekje do enajste ure zvečer čisto brez problema in vsa množica, katera je prihajala na jezero, nam je vlivala nove moči za še ponovni krog. V nočnem času pa so nastopile tudi bolečine, predvsem na stopalih in prstih. Spomnim se, da prstov v športnih copatih sploh premakniti nisem smela, ker so me tako boleli, kot bi me nekdo špikal z bodicami. Mislim, da smo te bolečine občutili vsi štirje, kateri smo hodili 24 ur, ampak ker so se ljudje menjavali in nas spremljali celo noč, nam je s pomočjo tudi tega uspelo napraviti 23 krogov in celih 97 km, ter premagati vse bolečine, katere so sedaj že pozabljene. Premagali smo 97 km in dosegli zmago nad sabo.«

Načrti za naprej …

»Načrtov za naprej ne delamo … ideje pridejo same od sebe … Ker je bil ta dogodek tako pozitivno sprejet in številčno obiskan strmiva k temu, da naslednje leto nekaj podobnega ponovimo, ker bolečina izgine, a spomini ostajajo in to neprecenljivi.«

Andreja Fistrovič, Andraž Slapar, Bogdan Capuder in Barbara Dimc ob sončnem zahodu.

… in Andreja Fistrovič!

Kako je za vas izgledalo teh 24h okoli Gradiškega jezera?

»Zame je bila res ena nepozabna izkušnja. Sama sem po duši tako ali tako ekstremist, saj vsako leto znova preizkušam zmožnosti same sebe (letos je za menoj že 208 km pohod iz Ljubljane do Pule, pa nešteto maratonov in drugih adrenalinskih dogodkov) in tudi teh 24 ur je bil nekakšen test, koliko zmorem. Vesela sem da smo skupaj z Bogdanom in Barbaro uspeli prehoditi kar 23 krogov.«

Kakšne misli se ti porajajo po glavi, ko toliko časa hodiš?

»Čisto vsakdanje (smeh). Bistvo je, da greš na tako preizkušnjo z veliko pozitive. Če boš že v štartu rekel, da je to zate preveč in ti bodo po glavi hodile negativne misli, potem se bo zagotovo zgodilo, da te bo nekje vmes zmanjkalo. Greš in se prebijaš skozi kroge in ure. Uživaš v družbi, naravi, vsej podpori ob poti, sam sebi pa daš zagotovilo, da kljub kasnejšim bolečinam v nogah ne boš odnehal. Občutek, ko prideš po vseh teh urah na cilj in veš, da si sam pri sebi zmagal, je enostavno neprecenljiv.«