Pred časom sem sedela na kliniki pred ambulanto skupaj z mlado žensko v uniformi medicinske sestre. Hitro sva navezali stik in izkazalo se je, da dela na oddelku za otroke z rakom. Kako vendar prenaša trpljenje malčkov, kako se zaščiti pred stresom? Nasmehnila se je. »Veste, raje se prepustim in se navežem nanje, kot pa da bi hodila med njimi z zadržanimi čustvi. Kaj pa bi otroci imeli od robota, ki se ščiti pred stresom? Seveda je treba ohraniti zdravo mero razuma, da dosežem pri malčkih in starših kar največ sodelovanja, kar pa ne pomeni, da postavim med seboj in njimi zid,« je odgovorila. Stres je pač sestavina njenega poklica. Je res tako razdiralen, kot so nas učili? V resnici sploh ne, trdi avtorica obsežne knjige Druga stran stresa (založba UMCO) Kelly McGonial. Raziskave pravijo, da so ljudje, ki živijo stresno, bolj zadovoljni in živijo dlje. Le da jih očitno ne beremo.
Danes rečemo vsemu stres –, s to besedo smo nadomestili številne pojme, denimo tremo, vznemirjenost, dvom, strah, negotovost, zadrego in še marsikaj drugega. Vsekakor je to odziv telesa na nekaj, za kar nam je mar. Redki gredo na izpit, pa čeprav ni prvi v življenju, popolnoma mirni – običajno imajo že dan pred tem precej pospešeno prebavo, slabo spijo, razdražljivi so, med izpitom lahko čutijo razbijanje v glavi, srčni utrip naraste, obraz jim zalije rdečica (ali bledica), govor se zatika, roke se tresejo, lahko se pojavijo krči, potenje in še kakšna nevšečnost. Običajno si rečemo, da bomo šli po takšnih stresnih preizkusih spat, pa nam ne uspe, saj možgani še ure in ure obnavljajo izpitna vprašanja in odgovore ne glede na to, ali smo izpit naredili ali ne. Kot da se hočejo nekaj naučiti.
Stres je običajna sestavina življenja in kar navadili smo se na obrazložitev, da malo stresa vsekakor koristi, ker nas motivira in nam daje energijo za delo in osebnostno rast, veliko stresa pa da ubija. Kaj je malo in kaj veliko oziroma preveč?
Nasveti, naj se pred stresom pač umaknemo, so bolj ali manj bedasti. Seveda to velja le takrat, ko smo v odnosih zašli v brezizhodnost ali pa nas delo tako mori, da se fizično sesujemo – in seveda imamo kakšno drugo možnost, da se rešimo. Zgodbe o ljudeh, ki so pustili dobro službo in udobno življenje ter šli na drug konec sveta pod palmo plest slamnate klobuke, so impresivne, vendar za vsakodnevno življenje kaj malo uporabne. Kaj, če ti hkrati umirajo starši, zakonec izgubi službo, otrok zaide med narkomane, bankirji pa grozijo, da bodo zaplenili stanovanje pod hipoteko? Kam lahko pobegneš, ne da bi se požrl od slabe vesti, ker si bližnje zapustil v nesreči? In kaj bi lahko bilo v takšne vrste stresa tako uporabnega, da lahko stisko obrneš sebi v prid, kot namiguje psihologinja in univerzitetna predavateljica dr. Kelly Mc Gonigal?
Ne ubija stres, ampak odnos do stresa
Avtorica predava na univerzi Stanford na podiplomski stopnji predmet Nova znanost o stresu. Ko je bila še mlada raziskovalka, je dajala študentom pa tudi bralcem različnih časopisov nasvete, kako naj zadušijo stres, ki da vsekakor ubija možganske celice, poškoduje DNK in povzroča hitrejše staranje. Potem se je zatopila v številne raziskave o stresu, ki niso dajale enoznačnih odgovorov, če si jih pozorno bral. Leta 1998 so na primer 30.000 odraslih Američanov vprašali, koliko stresa so doživeli v prejšnjem letu in ali verjamejo, da stres škodi njihovemu zdravju. Čez osem let so raziskovalci prečesali matične knjige, da bi ugotovili, koliko anketirancev je vmes umrlo. Prvi šok je bil, da je bila med tistimi, ki so poročali o visoki stopnji stresnega življenja (in so verjeli, da stres ubija), umrljivost kar za 43 odstotkov večja kot med onimi, ki v svojem življenju niso zaznavali pretiranega stresa. In še drugi šok – med tistimi, ki so potrdili visoko stopnjo stresa, niso pa stresa dojemali kot škodljivega, večje umrljivosti ni bilo. Raziskovalci so sklenili, da stres sam po sebi ne ubija ljudi, nevarna pa je kombinacija stresa in prepričanja, da je ta nevaren. Spoznanje, da je ljudi prepričevala, kako naj se znebijo škodljivega stresa, in v njih utrjevala negativen odnos do te sodobne kuge, je Kelly iztirilo in napotilo na drugačno pot. Tudi študija med starejšimi, ki je kazala, da precej dlje živijo tisti, ki imajo pozitiven odnos do staranja, kot oni, ki živijo zdravo in neutrudno telovadijo, ji je dala misliti. Zdaj Kelly že dolgo predava o tem, da se stresu sicer ni mogoče izogniti, lahko pa ga obrnemo sebi v prid. Kako?
Spremeni odnos do stresa
Lahko reči, kajne? Kako preživeti nesrečo, smrt, bolezen, strah, finančni polom in pri tem imeti od tega celo kakšno korist? Avtorica trdi, da je mogoče, in s številnimi primeri to tudi dokazuje. Najprej je treba stres opaziti in ga sprejeti, potem se je treba sprijazniti, da se telo na stres odziva, ker pač gre za stvar, ki je za nas zelo pomembna. In potem je treba energijo, ki jo pridela stres, koristno uporabiti, namesto da z njo stres dušimo.
Energijo? Tako je. Ko nas zadene tisto, čemur pač pravimo stres (saj ni treba, da gre za slabo dogajanje, kaj pa, če bi na lotu zadeli milijon?), se sproži simpatični živčni sistem in ukaže telesu, naj mobilizira energijo in se pripravi na akcijo, ta pa običajno pomeni »boj ali beg«. Postanemo bolj bistri in pozorni, v kri se zlijejo sladkor in maščobe kot gorivo za energijo, dihanje se poglobi, srce hitreje bije, da bi sladkor, kisik in maščobe čim prej dostavilo možganom. V takšnem stanju smo sposobni marsičesa, dve najstnici sta denimo dvignili 1,3-tonski traktor, ki je padel na njunega očeta, sama sem pri enajstih zvlekla na podstrešje škaf vode, ki je bil trikrat težji od mene, ker je v hišo udarila strela in je nekdo zakričal, da gori. V takšnem stanju smo sposobni narediti tudi kaj zelo grdega. Skratka, stres ne aktivira le fizične, ampak tudi psihično moč, poveča se lahko občutek samozavesti, postanemo bolj čustveni, kljub stresu se lahko počutimo dobro. Odziv na stres še posebno pri dramatičnih dogodkih sproži reakcijo »pomagaj in se poveži«, kar večkrat opazimo pri raznih nesrečah – namesto da bi udeleženci panično zbežali, uporabijo svojo stresno energijo za pomoč drugim, čeprav so sami poškodovani (kar se je denimo dogajalo na bostonskem maratonu, ko so tekači po bombnem napadu pomagali drug drugemu). Praviloma se to dogaja tudi pri naravnih nesrečah, ko ljudje pomagajo ogroženim, čeprav so v nevarnosti njihovo premoženje in življenje, in so tudi izjemno radodarni, čeprav sami nimajo veliko.
Pripravi se!
Avtorica navaja številne primere, ko so ljudje, ki so jih v življenju zadele hude reči, stresno energijo uporabili tako, da so življenje obrnili na bolje. In seveda našteva cel seznam ukrepov, ki nam pomagajo, da se izvlečemo iz psihofizičnega kaosa. Seveda pa moramo najprej ločiti pravi stres od običajnih težav in izzivov, ki jih prinaša življenje. Roditi in vzgajati otroka ni samo stresno in odgovorno, ampak je predvsem veliko veselje in zadovoljstvo.
Prvi letnik študija je precej manj stresen, če imajo bruci priložnost slišati izkušnje študentov iz višjih letnikov, ki so bili prav tako prestrašeni kot oni (ugotovilo se je, da so potem precej bolj uspešni od sovrstnikov, ki takšne pomoči niso imeli). V neki otroški bolnišnici so na primer na stene obesili slike odraslih ljudi, ki so imeli v naročju svoje fotografije iz obdobja, ko so bili sami pacienti te bolnišnice – številni so bili potem tam celo zaposleni. Le kaj je lahko malim bolnikom večji motiv kot odrasli primerki uspešne ozdravitve? Takšne miselne intervencije, kot temu pravi Kelly, lahko v veliki meri odpravijo tisti del stresa, ki hromi človeka.
Pa saj vendar vemo!
Če malce pobrskamo po spominu, bomo gotovo našli številne primere, kako se je mogoče bojevati s stresom. Pogovarjaj se z menoj, da mi ne bo slabo, me je prosila sošolka v gimnaziji, z avtobusom smo namreč rinili po serpentinah visoko v hrib. Bala se je, da ji bo slabo. Ni bilo težko najti skupne teme, še smejali sva se vmes, in pot se je srečno končala. Očitno nam izkušnje povedo, kako ravnati, da prelisičimo svoje telo in možgane. Vedenje, da lahko na avtobusu koga pobruhaš in da bo kup zapletov in slabe volje, je seveda stres. Če pa iz izkušenj veš, kako se temu izogniti – kaj lepšega! Že v zelo rosnih letih mi je dala misliti teta, rakava bolnica, ki se je na moč bala kemoterapije in neprijetnih posledic. Potem je nekoč pričakovala zelo ljube goste, ki so ostali nekaj dni, zelo se jih je veselila, terapije pa ni bilo mogoče odložiti. Jim bom pač pojasnila, zakaj sem tako uboga in nemočna, si je rekla. Ampak glej čudo – vse dni je bila tako vesela in živahna, kot da sploh ne bi bila na kemoterapiji. Po tistem si je po vsaki terapiji organizirala kaj zanimivega in zabavnega (še vedno se lahko umaknem, če bo prehudo, si je rekla), namesto da bi ležala in vdano čakala na slabost in bolečine.
Očitno lahko s stresom velikokrat obračunamo kar sami, če vemo, da je bolj nevaren negativen odnos do njega kot pa stres sam.
Avtorica pravi, da veliko slabega povzročimo mediji s svojimi objavami v slogu »Deset razlogov, zakaj je stres najnevarnejši v vašem življenju«, da pa lahko naredimo veliko dobrega z zgodbami, kako so ljudje celo najbolj dramatične dogodke v svojem življenju osmislili in nadgradili. Predvsem pa moramo vedeti, da je smiselno življenje stresno. Ali drugače povedano: srečnega življenja ni brez stresa, življenje brez stresa pa ne zagotavlja sreče.
Če prav pomislim, tudi tale članek ni nastal popolnoma brez stresa: prebrati je bilo treba dokaj obsežno knjigo, premisliti, ali vse prav razumem, najbolj stresen pa je vsekakor rok, ko je treba članek oddati. Je to res stres ali običajen smisel mojega življenja?
