Običajno se pozneje spomnimo, kaj smo pozabili, informacijo imamo »na koncu jezika« ... Če nam kdo pomaga, se hitro spomnimo želenega. Zato si ljudje, ki so prezaposleni, in takšnih je tudi v Sloveniji vse več, pišejo sezname nalog in opravil v svoj koledar, pa tudi kam so kaj spravili. Kdaj pa kdaj si je pa treba vzeti tudi dan oddiha, da – kot pravimo – spustimo možgane na pašo.
Uporabljajmo možgane!
Med dvajsetim in tridesetim letom so naši možgani na vrhuncu moči, potem se število živčnih povezav počasi zmanjšuje. Na srečo si zdravi možgani navadno zapomnijo vse, česar smo se v življenju naučili in z dolgoletno prakso pridobili. Ne pozabimo: čim bolj uporabljamo možgane, tem dlje ostane naš um bister!
Takšne motnje spomina, ki jih imamo vsi, niso nikoli toliko izražene, da bi ovirale naše samostojno življenje. Za bolnike s tipično klinično sliko Alzheimerjeve bolezni, ki je najpogostejša oblika demence, pa je značilno, da jim tudi pomoč v obliki dodatnih informacij nič ne koristi. Seveda pri demenci ne gre le za motnje spomina, ampak tudi za druge številne spremembe v vedenju in mišljenju ter za osebnostne motnje.
Kdor ne umre mlad, se enkrat postara
Čeprav živi na našem planetu – in tudi v Sloveniji – vse več ljudi, starejših od 65 let, nam vlada kult mladosti. Zgubana koža, sive nitke v laseh, težave z zdravjem naj bi bile celo znamenje poraza. Vse te »motnje« v svetu, kjer je pomemben le dobiček, nikakor niso zaželene. Vendar smo vsi vsak dan starejši.
Eden izmed znakov staranja so sivi lasje. Na srečo ne bolijo, pa še prekrijemo jih lahko. Manjkajoče zobe lahko nadomestijo umetni, slušni aparat običajno vrne sluh, vid očala, sodobna medicina zamenja izrabljena kolena in kolke. Tudi kožo nam lahko kirurgi nategnejo in dvignejo povešene dojke ter zmanjšajo trebuh.
Še rak ni več smrtna, ampak kronična bolezen. Le velike večine bolezni možganov zdravniki še ne znajo pozdraviti.
Iz možganov pa prihajajo vse naše misli, prepričanja, spomini, vse, kar vemo in znamo, tudi naše razpoloženje. V možganih so skriti tudi naši talenti za risanje, glasbo, oblikovanje, tuje jezike itd. Možgani vse nadzirajo, vse upravljajo. Tako delovanje srca, gibanje, občutenja (dotik, vid, sluh, vonj, okus). Z njimi govorimo, računamo, pišemo, razmišljamo, se naučimo voziti kolo, risati …
Kot vsi naši organi in organski sistemi lahko zbolijo tudi naši možgani. Med najpogostejše bolezni spadajo glavobol (tudi migrena), motnje spanja, epilepsija, možganski tumorji, multipla skleroza, možganska krvavitev, Parkinsonova bolezen, možganska kap in tudi demenca.
Brez spomina bi vsak trenutek začenjali znova
Spomin je sposobnost možganov, da shranjujejo naše izkušnje, znanje, skratka vse, česar smo se naučili, kar se nam je zgodilo in kar se nam še vedno dogaja. Vsa ta množica podatkov je zbrana v različnih delih možganov. Drugače od računalniškega pomnilnika, ki nič ne pozabi, je naš spomin podvržen tudi pozabljanju. Vsega, kar smo doživeli in se naučili, se nihče ne spomni, delčke in bistvene stvari pa. In vse to, kar hranimo v možganih, lahko v hipu prikličemo iz spomina.
Zaradi spomina vemo, kje smo doma, prepoznamo prijatelje itd. Če ne bi imeli spomina, ne bi bilo preteklosti, niti obžalovanja, krivde ali veselja zaradi kakšnega preteklega dogodka. Živeli bi samo za danes. Vsak trenutek bi začenjali znova, vse bi nam bilo tuje, vsakdo, ki bi ga srečali, bi bil tujec.
Ločimo tri vrste spomina: čustvenega (senzornega); kratkoročnega, ki začne pri demenci najprej pešati, in dolgoročnega, ki se pri ljudeh z demenco ohrani najdlje. Zato se številni svojci nejeverno sprašujejo, češ, kako imata moj oče ali mati lahko slab spomin, če vesta, kaj vse sta počela v otroštvu! Dolgoročni spomin še nekaj časa dobro deluje, ker so bili možgani tedaj še zdravi, ko so se ti dogodki zgodili in shranili.
Vendar postajamo z leti vse bolj pozabljivi. Če se pozabljanje stopnjuje, je to lahko prvi znak bolezenskih sprememb, tudi demence. Pozabljanje pa se od pozabljanja močno razlikuje! Pogosto pravimo, da imamo neko besedo ali ime »na koncu jezika«. Običajno se te besede ali imena pozneje spomnimo, posebno če nam kdo pomaga z namigom. Ljudje z demenco pa ne pozabijo le imena, ampak prijatelja ob srečanju pogosto niti ne prepoznajo več.
Vzroki za motnje spomina so lahko normalen del starosti, lahko so povezani z depresijo ali drugimi psihičnimi motnjami, lahko so posledica jemanja nekaterih zdravil za lajšanje bolečin in tesnobe ali pa pomenijo začetek demence.
Zaradi najdražje bolezni današnjega časa se ne umira
Znaki demence
Najpogostejše prve znake demence lahko strnemo v: slabšanje spomina, ko bolniki nenehno postavljajo ista vprašanja, pozabijo nedavne dogodke in podatke, postopno pozabijo tudi računati, pisati, govoriti; dezorientacijo, ko se bolniki pogosto izgubljajo zunaj doma in tudi doma; vedenjske spremembe, ko bolniki težje obvladujejo čustva, saj postanejo jezljivi, prepirljivi, so nemirni, se ne umivajo, ne češejo, pozabijo jesti itd.
Ves svet se že nekaj časa ukvarja z demenco, še posebej razviti del, ki se hitro stara. Starost je namreč največji dejavnik tveganja za to bolezen. Čeprav demenca ni normalen del staranja, zanjo zbolijo v glavnem ljudje po 65. letu. Ima jo vsak četrti sedemdesetletnik, vsak tretji osemdesetletnik in vsak drugi devetdesetletnik. Drugi dejavnik tveganja je spol: ženske zbolevajo pogosteje od moških – najbrž zato, ker dlje živijo.
Drugi dejavniki tveganja so še nezdravljena depresija, ateroskleroza, visok holesterol, visok krvni tlak in sladkorna bolezen tipa 2, možganske bolezni, zastrupitev z monoksidom, aids, alkoholizem, hude okužbe, motnje ščitničnih hormonov, tumor v možganih itd.
Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO - WHO) živi na svetu več kot 47 milijonov ljudi z demenco, v Evropi jih je približno devet milijonov, v Sloveniji pa približno 33 tisoč. Za vsakega bolnika že danes v povprečju skrbijo trije ljudje. Zaradi staranja prebivalstva se bo v prihodnjih dvajsetih letih število bolnikov podvojilo.
Posredni in neposredni stroški demence so bili že pred leti ocenjeni na odstotek svetovnega BDP-ja. To pomeni, da postaja demenca, ki je sodobna medicina še ne zna pozdraviti, ena najdražjih bolezni današnjih dni.
Povprečni bolnik živi z demenco 15 let. Ker je to kronična in napredujoča bolezen, se stanje z leti samo slabša. Na bolje ne gre nikoli! Zoper demenco namreč sodobna medicina še ne pozna zdravila! A bolniki zaradi nje le redko umrejo. Kot za številne starejše ljudi je tudi zanje najpogosteje usodna pljučnica.
Preventiva
Vsaj trikrat na teden bodite telesno dejavni vsaj pol ure, redno hodite v naravo na svež zrak na sprehode ali pohode, plavajte, tecite, tecite na smučeh, delajte na vrtu, če ga imate, in podobno.
Čim dlje umsko delajte! Če s telesnimi vajami krepimo mišice, krepimo možgane z branjem, muziciranjem, reševanjem križank, učenjem tujih jezikov itd. Univerza za tretje življenjsko obdobje, ki je skoraj v vsakem slovenskem kraju, je zelo dobro naravno »zdravilo« zoper demenco.
Bodite družabni! Ne zapirajte se med štiri stene. Dobivajte se s prijatelji, hodite na izlete itd.
Nehajte kaditi!
Izogibajte se mastni hrani! Jejte čim več sadja in zelenjave in ne pretiravajte s soljo.
Pri alkoholu bodite zelo zmerni!
Nadzorujte svoj krvni tlak, sladkor in holesterol.
Shujšajte, če ste pretežki.
Po napornem fizičnem ali umskem delu si vzemite čas tudi za počitek.
Živite umirjeno in ne razburjajte se za vsako malenkost ter glejte na življenje skozi rožnata očala.
