Za kapljice, ki se pojavijo, ko kihnemo, se zasmejimo ali stečemo za avtobusom, sprva najdemo najrazličnejša opravičila, ker si ne upamo priznati, da so to že prvi znaki urinske inkontinence, velike zamolčane teme. Vendar ne uhaja le starejšim ženskam, to je precej pogosta težava vseh starostnih skupin.
Zdravnica družinske medicine Sonja Ukmar je to pri svojih bolnikih ugotavljala leta in leta, pred tremi leti pa je pripeljala k nam transpelvično magnetno stimulacijo mišic medeničnega dna ali krajše TPM, metodo, ki naj bi bila po izkušnjah iz tujine kar 90-odstotno učinkovita. Zanimalo nas je, kakšni so njene izkušnje in nasveti pri inkontinenci.
TPM na zavarovanje?
Ker je metoda TPM plačljiva, si jo redki lahko privoščijo, zato bi bilo morda dobro razmisliti, ali bi jo vključili v katero od zavarovanj in bi bila tako veliko dostopnejša.
Med mlajšimi, ki se z inkontinenco prav tako spopadajo, je to zamolčana tema.
O spolnosti in vsem, kar je povezano z rodili, se nasploh premalo govori. Ni nam sramotno povedati, da smo preboleli infarkt ali se zdravimo za rakom – to, da nam nekaj ne štima tam spodaj, pa je tako ženske kot moške sram priznati. Ženske smo na predloge sicer navajene. Toliko let imamo menstruacijo, da se nam jih zdi samoumevno uporabljati en teden na mesec, nekatere vsak dan uporabljajo ščitnike perila. Zato marsikatera misli, da ni nič hudega, če nam uide kakšna kapljica, ampak to je že začetek, ki lahko privede do inkontinence. Za moške je pa še težje, ker potekata inkontinenca in erektivna disfunkcija dostikrat z roko v roki in oboje prizadene moški ego, predvsem pa kakovost življenja.
Zakaj sploh nastane inkontinenca?
Pri moških nastane inkontinenca zaradi bolezni prostate in hipertrofije oziroma zaradi stanja po operaciji raka na prostati.
Če izvzamemo prirojene bolezni, se pri ženskah inkontinenca najpogosteje začne po porodu ali več porodih, zaradi večplodne nosečnosti, čezmerne telesne teže v nosečnosti, zaradi težkega dolgotrajnega poroda – v teh primerih se mišice medeničnega dna raztegnejo in jih moramo spraviti v prvotno stanje. Inkontinenca lahko nastane tudi v menopavzi, ker se zaradi hormonskih sprememb celice počasneje obnavljajo in je tkivo manj elastično. Prav tako se pojavlja kot zaplet pri diabetesu. Po 65. oziroma 70. letu starosti pa mišice medeničnega dna lahko začnejo popuščati, posledično se povešajo organi – spustijo se maternica, nožnica, sečni mehur. Pri moških nastane inkontinenca zaradi bolezni prostate in hipertrofije oziroma zaradi stanja po operaciji raka na prostati. Podatki kažejo, da je pogostost inkontinence od 20- do 25-odstotna, v menopavzi jo ima približno tretjina žensk, v starosti po 65. oziroma 70. letu pa polovica.
Se lahko pred tem obvarujemo?
Preventiva so Keglove vaje, ki bi jih morali začeti dovolj zgodaj redno izvajati, obvezno pa po prvem porodu. Delali naj bi jih v pravilnem sedečem položaju vsaj trikrat na dan po pet minut, to je najmanj od 50 do 100 vaj trikrat na dan. Vendar vsaka ženska sploh ne zna pravilno stisniti mišic medeničnega dna. Pacientke, ki so prišle k nam na terapijo, so rekle, da jim Keglove vaje niso pomagale, v bistvu pa niso vedele, kako morajo mišice sploh stisniti.
Ali to, da ne gremo takoj na stranišče, ko začutimo potrebo, tudi vodi v inkontinenco?
Ne, prav prepogosto lulanje vodi v urgentno inkontinenco. Sečni mehur je vrečka, ki zdrži najmanj od 400 do 500 ml, preden se pojavi potreba po uriniranju. Tudi lulanje na zalogo ni priporočljivo – to je denimo takrat, ko pred kakim dogodkom, predstavo rečemo, da gremo za vsak primer še na stranišče. Bolje je počakati na pravi impulz. V budnem stanju je normalno, da gremo na stranišče od štiri- do petkrat na dan, sicer mehur razvadimo.
Kako pa je z raznimi športi? Je skakanje po trampolinu za ženske res škodljivo?
Vsak šport s trdimi doskoki – tek, košarka, skakanje po trampolinu – povzroči vibracije mišic medeničnega dna, kar lahko posredno privede do večje ali hitrejše ohlapnosti teh mišic. Na trampolinu je pomembno, kako človek skače. Vendar mislim, da trampolini, na katerih skačejo otroci, za odrasle niso ravno najprimernejši, kajti nastanejo lahko tudi druge poškodbe – sklepov, odstopa steklovine v očeh … Vsakega športa se moramo pametno lotiti.
Do kdaj so Keglove vaje še uspešne?
Čim mlajše je telo, tem uspešnejša je ta metoda. Če bo mlada mamica po porodu pridno izvajala vaje, bo to močno zmanjšalo ali zavrlo možnost nastanka inkontinence, gospe s hormonskimi spremembami pri petdesetih letih pa bi bilo te vaje nesmiselno svetovati. Sicer pa, če že pride do uhajanja urina, delamo vaje in ne pomagajo, moramo nujno poseči po drugih metodah in oblikah zdravljenja.
In te so?
Inkontinenco lahko zdravimo z zdravili, operacijo, laserjem in s TPM (transpelvična magnetna stimulacija) – masažo mišic medeničnega dna.
Aparat za to masažo ste k nam pripeljali vi, kaj vas je prepričalo?
V tridesetih letih dela sem imela ogromno pacientov s temi težavami. Ko mi je v roke prišel prospekt stola z vsemi referencami iz tujine, sem začela razmišljati. Ta terapija je delo nemškega zdravnika in fizika, ki na tem področju dela že več kot dvajset let. Prepričale so me izkušnje iz Avstrije in Švice, ki kažejo na več kot 95-odstotno izboljšanje od prvotnega stanja. Osnovni terapiji sta pridruženi terapiji s kisikom in svetlobo. Slednja spodbuja naša čutila, izboljša počutje, tako kot lep sončen dan, ko smo dobre volje. To terapijo v tujini uporabljajo za zdravljenje razpoloženjskih motenj – depresije, tesnobe, izboljšanje počutja. Kisikova terapija pa podpira delovanje mišic. Vse se konča s terapijo stresnega sproščanja.
Kakšne so vaše izkušnje po treh letih izvajanja?
Zelo pozitivne. V metodo toliko bolj verjamem, ker je popolnoma naravna. V naravi nas obdaja elektromagnetno polje, ki je odgovorno za vse procese na celični ravni, o tem je govoril že Nikola Tesla. Je pa res, da je pozitiven pogled pacienta zelo pomemben in zagotavlja uspešno zdravljenje.
Je boleče?
Metoda je neinvazivna in neboleča, jo pa čutiš. In ima tudi dobrodošle stranske učinke – ugodno vpliva na libido in erektilno funkcijo, deluje anticelulitno, stabilizira mišični steznik – tako notranjo trebušno steno kot hrbtne mišice, s tem pa vpliva na stabilnost medeničnega obroča, ki nosi celoten trup.
Med terapijo mora biti vedno najmanj en dan presledka.
In kdaj smo prepozni?
Nikoli ni prepozno, čim prej začnemo, čim mlajši smo, tem krajši čas trajajo težave. Najučinkovitejša je seveda pri mlajših ženskah po porodih. Terapija pri najstarejših omogoča zmanjšanje števila uporabljenih plenic in že to je uspeh. Zdravljenje obsega sveženj šestnajstih terapij, prvi učinki pa se običajno pokažejo že kmalu po začetku. Med terapijo mora biti vedno najmanj en dan presledka. Terapije ni treba ponavljati, če pa se morda pokažejo simptomi poslabšanja, ljudem svetujemo, da se znova oglasijo.
Za koga to ni primerno?
Vse ni za vsakogar. Ne bi je priporočila v primeru, ko je že na začetku jasno, da je potreben izključno operativni poseg, ali pa so druge omejitve, denimo nosečnost – včasih ženska niti ne ve, da je noseča, pa hodi pogosto lulat in misli, da ima inkontinenco, potem pri nevroloških boleznih, denimo pri epilepsiji, malignih motnjah srčnega ritma oziroma vstavljenem srčnem spodbujevalniku. Terapijo lahko začnemo od šest do osem tednov po operativnem posegu oziroma po porodu. Vzamemo pa samo ljudi s postavljeno zdravniško diagnozo.
