Dušan Volmut, 55-letni Prekmurec, ki živi razpet med Ljubljano in Primorjem, je že devet let onkološki bolnik. Ima raka limfatičnega sistema, ne-Hodgkinov limfom. Ko so mu bolezen odkrili, je bila ta že v četrtem, zadnjem stadiju.
Mateja J. Potočnik
Pravi, da premalo cenimo naše zdravstvo.
»Ob vsej poplavi raznih šarlatanov in 'čudežnih' ozdravljenj hudih bolezni kar pozabljamo na uradno medicino. Meni so že prve kemoterapije dobesedno rešile življenje, čeprav sem bil tako rekoč odpisan! Zdravim se že dolga leta in povedati moram, da nimam niti ene same pripombe na naše zdravstvo.«
Mogoče se v tem trenutku to sliši zelo čudno, saj je vsa Slovenija na nogah zaradi zdravstvenega sistema, ki naj bi bil v katastrofalnem stanju. Dušan Volmut ne meni tako in želi, da se sliši tudi njegov glas. »Vse zdravstveno osebje se zelo trudi okoli mene, imam zelo dobro zdravniško oskrbo. Doživel in preživel sem že marsikaj in ni mi jasno, kako nekateri tako vztrajno pljuvajo po našem zdravstvu. Jaz bi bil zaradi svoje bolezni v marsikateri evropski državi že mrtev!«
Dušan Volmut slovenski javnosti ni čisto neznan. O njem so mediji pisali, ko je bil žrtev napada z nožem, pa ob priložnosti, ko je nastopal v oddaji Trenutek resnice, v kateri je voditelj nastopajočemu postavljal kočljiva vprašanja iz njegovega življenja, resnico pa so preverjali na poligrafu.
S pomočjo oddaje Tednik je skušal iskati svojo pravico, v medijih se je znašel tudi, ko je izdal knjigo Rakova pot, ki jo je napisal o svojem boju z boleznijo. Dobila sva se v prijetni okrepčevalnici v Zbiljah. Ko sva se dogovarjala za intervju, sem predlagala, da bi se dobila kar v njegovem domu, misleč, da bo tam najbolj sproščen. Pa me je zavrnil in razložil, da živi skupaj s sinom, ki se ne želi pojavljati v javnosti. »Zaradi mene je skusil že marsikaj grenkega, zato spoštujem njegovo željo in ne izpostavljam njega in najinega doma. Moj sin je najpomembnejša oseba v mojem življenju, imam ga zelo rad in pomeni mi vse,« je argumentiral svojo zavrnitev, ki sem jo seveda spoštovala.
Ko je Dušan prišel na kraj našega zmenka, sem ga spoznala že na daleč. Pred pogovorom sem ga »poguglala« in si na spletu ogledala njegove fotografije. Ne vem, zakaj sem pričakovala glasnega in malce robatega moškega. V resnici je namreč umirjen in precej tih urejen moški, ki zelo artikulirano pripoveduje svojo zgodbo.
Mateja J. Potočnik
"Dobro sem! To je moja mantra."
Ne pridi prav
Dušan Volmut je Prekmurec, kar je pravzaprav čutiti. Deluje nekam melanholično, kot pokrajina, v katero se je rodil. To njegovo otožnost sem še kako občutila, zato sem ga – kar zletelo mi je iz ust – najprej vprašala, ali je žalosten. Začudeno me je pogledal, potem pa počasi odgovoril, da morda pa res malce. Pogovor sva zapeljala v čisto druge vode. Iskreno je spregovoril o tem, da preboleva razpad nekajletne partnerske zveze. »Ampak se bom pobral, še vedno sem se,« je končal svoj čustveni izliv.
Bilo je pravzaprav lepo poslušati moškega, ki o svoji neuspešni ljubezenski zvezi pripoveduje povsem mirno, brez kakršnih koli očitkov partnerki; našteva samo gola dejstva in se sprašuje, kaj se mora iz tega neuspeha naučiti, da ne bo ponavljal napak.
Murska Sobota je Dušanov rojstni kraj. »Rodil sem se kot zadnji, četrti otrok. Na svet sem prišel popolnoma nenačrtovano in oče je vseskozi govoril, da sem »ne pridi prav«, kar je lahko razumeti tudi kot nepridiprav. To me je pravzaprav zaznamovalo za vse življenje.« Dušan je mladost preživel v precej nasilnem okolju, tako doma kot zunaj njega. »Če sem se hotel zaščititi, sem moral okoli sebe zgraditi nekakšen čustveni zid. Že zelo zgodaj me je življenje naučilo, da se lahko zanesem izključno samo nase. Bil sem nekakšen samorastnik. Jesti sem sicer dobil, bil pa sem otrok, ki je bil hudo lačen ljubezni.« Za mamo Dušan pravi, da je bila dober človek, pri njej je vedno dobil zavetje. Oče, vojak, pred tem pa še miličnik, pa je bil popolnoma druga zgodba. »Svoje neizpolnjene sanje je hotel izživeti z mano. To so hude stvari, veste, temu se reče čustveno nasilje. Vse to se je seveda odražalo na meni.«
Upornik in roker
Dolgo časa je potreboval, da je te stvari ozavestil. Kot mladostnik je bil športnik, veliko pa je bilo tudi zabav in pijančevanja. »Najprej sem igral nogomet. Ker pa me zanimajo ekstremi, sem 'prešaltal' na rokoborbo. Ta mi je očitno rešila življenje, da nisem zašel na stranpoti. Pri treningu rokoborbe sem se namreč naučil, kako uporabljati svojo moč. In najpomembnejše, pridobil sem vztrajnost. Hvaležen sem tudi izjemno dobremu športnemu pedagogu, ki me je takrat usmerjal,« se Dušan spominja svojih vihravih let. Bil je pravi upornik. In roker, kar gre pravzaprav zelo dobro skupaj z uporništvom.
Tudi v šoli ni zdržal, pustil je gimnazijo, odšel v Krško in se zaposlil v jedrski elektrarni. Po odsluženi vojaščini se je vrnil domov. Spoznal je mlado dekle in se zaljubil. »Vse se je dogajalo izjemno hitro. V svoji zaljubljenosti sem rinil z glavo skozi zid, hotel sem se poročiti, čeprav me je mama opozarjala, da je dekle izjemno mlado. Pa nisem poslušal, dva meseca pred njenim 18. rojstnim dnevom sva bila poročena. Potem pa je šlo zelo hitro: otrok in kmalu ločitev. Šele čez mnogo let sem razumel, kaj je mama mislila s tem, da je dekle premlado za poroko. Vidite, tako si človek nabira življenjske izkušnje. Vse moraš poskusiti sam.« Tale zadnji stavek je Dušan rekel bolj samemu sebi kot pa meni …
Ne vem, ali name res nekdo pazi ali pa sem nor!
Rdeča nit Dušanovega življenja je skrb za druge. »Ko nekoga vzamem za svojega, rad zanj tudi skrbim; se pa velikokrat vprašam, ali je bila ta moja skrb res dobra,« kar malce filozofsko sprašuje Dušan. Ko se je ločil in ostal sam s sinom, si je moral na novo zgraditi življenje. Preselila sta se v Primorje, tam si je Dušan ustvaril nov dom. Pa se je spet zgodilo nekaj, kar je sesulo Dušanov svet: sosed, zelo konfliktna oseba, ga je med prepirom z nožem zabodel v vrat. »Imel sem srečo, nož se je ustavil samo nekaj milimetrov stran od glavne aorte, jaz pa sem nagonsko položil roko na rano in s tem vsaj malo zaustavil krvavitev. Zdravniki so mi s štiriurno operacijo rešili življenje, sosed pa je bil obsojen in napoten na obvezno psihiatrično zdravljenje. Pri preiskavi njegovega stanovanja so namreč našli enajst nožev. Pa ne gospodinjskih!«
Po operaciji se je spet na novo postavljal na noge. »Ampak očitno je 'nekdo' imel peklenske načrte z menoj! Po operaciji sem leta 2007 doživel hudo prometno nesrečo. Kot po čudežu sem ostal popolnoma nepoškodovan! Takrat sem veliko premišljeval o tem, ali sem nor, da se mi dogajajo take stvari, ali pa resnično nekdo pazi name …«
Mateja J. Potočnik
Tudi narava je lahko tvoja cerkev.
Rakova pot
Stara modrost pravi, da bog naloži človeku toliko, ko lahko nosi. Očitno Dušan prenese ogromno, saj so mu leta 2008 diagnosticirali raka, ne-Hodgkinov limfom, ki je uradno neozdravljiv, lahko pa ga krotiš in z njim živiš. »V tistem času se je začel moj boj za status, za invalidsko pokojnino. Vsak, ki je šel po tej poti, ve, da je to kalvarija. V invalidski komisiji sedijo ljudje, ki delajo po birokratskih navodilih in sploh ne vidijo človeka, ki je že tako ali tako prizadet od bolezni. Iskal sem pomoč tudi pri medijih, moja zgodba je bila objavljena v Tedniku. Od tega nisem nič pričakoval in seveda zato tudi nisem nič dobil. Moje iskanje pravice se je končalo s tožbo, ki sem jo že na prvi stopnji dobil,« pripoveduje o svojem boju z mogočnim Sistemom. Ampak zdaj že verjetno veste, da je Dušan večji od Sistema.
Dušan Volmut ne izpusti nobene priložnosti, da pove o veliki sreči, da je zbolel prav v Sloveniji. »Za rakom se zdravim že devet let in na zdravljenje nimam niti ene pripombe! Meni se v resnici dvigne tlak, ko po čakalnicah srečujem prav tako bolne ljudi, kot sem sam, ki se nenehno nekaj pritožujejo. Nedolgo tega sem v čakalnici na onkološkem poslušal gospo, ki se je glasno pritoževala, ker je morala malce dalj časa čakati na pregled. Iz nje je kar bruhalo. Nekaj časa sem jo poslušal, potem pa sem jo mirno vprašal, kaj je pripravljena storiti za svoje zdravje. Grdo me je pogledala in izrekla samo eno besedo: vse. Pa sem ji odgovoril, da ji ne verjamem, saj je očitno, da ne more niti počakati malce več časa. Vidite, take stvari me jezijo!«
Navedel je še en primer: »Ko sem bil v bolnišnici na kemoterapiji, smo dobili kosilo. Moj sosed se je glasno pritoževal nad hrano, češ da smrdi in da je to hrana za pse, ne pa za bolnike. Jaz sem medtem mirno jedel svoje kosilo. Ko pa sem končal, sem gospoda vprašal, ali misli, da sem jaz pes. Trapasto me je pogledal, jaz pa sem mu jih napel! Ljudje se sploh ne zavedajo, da mora nekdo to hrano plačati, mi pa jo dobivamo brez plačila! Ne nazadnje je ta bolnišnična hrana čisto v redu. Ali si sploh predstavljate, kako je nahraniti nekaj tisoč ljudi na dan, koliko denarja gre za to in kako se osebje v kuhinji Kliničnega centra trudi, da vsak dan izdajo tako količino obrokov! Ej, ljudje, še predobro vam gre,« se je Dušan iz mirnega človeka prelevil v leva, ki rjove zaradi krivičnosti do ljudi, ki delajo v našem zdravstvu. »Vsi vidijo samo negativne stvari. Jaz pa vem, da je vsak dan narejeno ogromno dobrega. In vsak dan zdravniki rešijo ogromno življenj!«
To preprosto ni prav!
Z Dušanom bi se lahko pogovarjala ure in ure, saj je iskriv in duhovit sogovornik, ki se zna lepo izražati. Pa sva počasi vseeno morala končati. Na koncu pogovora mi je rekel tole: »Star sem 55 let, rakave celice imam povsod: v bezgavkah, kostnem mozgu, jetrih, vranici, v možganski tekočini, ampak jaz sem v redu! S tem preprosto živim. Moj bolniški karton je debel približno 40 centimetrov. Imam dobro zdravniško oskrbo, prejemam draga zdravila, ki me ohranjajo pri življenju. Vse to se plačuje iz zdravstvenega zavarovanja in tega se globoko zavedam. Hvaležen sem. Države nimam rad, s tem seveda mislim na vse pokvarjene politike. Zame pa je zdravstvo svetla točka, ki jo zdaj vztrajno rušijo. In to preprosto ni prav!«
Mateja J. Potočnik
