V svetovnih kulturah, vključno z evropsko, starost in smrt v zgodovini nista bili odrinjeni na rob tako, kot v današnji družbi. Prav nasprotno, starost je pomenila spoštovanje modrosti, ki je temeljila na izkušnjah; vihravost mladih let se je učila od starosti, ki je predstavljala življenjski dosežek.
Kaj je krivo za anksioznost, s katero se današnja narcistična družba odziva na staranje?
Zanimivo je, da je bila ena od skrajnosti v človekovem življenju - začetek ali konec, v družbi vedno tabu.
Še pred dobrimi stotimi leti se o spolnosti in porodu ni govorilo, ljudje so raje govorili o štorkljah. V današnji zahodni družbi pa sta spolnost in porod naravnost razgaljena. Konec življenja; staranje, oslabelost, umiranje in žalovanje pa je postal tabu, piše Jože Ramovš v knjigi Kakovostna starost.
Ana Matijević je specializantka psihoanalitične psihoterapije na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Dela v zasebni praksi individualno in skupinsko terapijo z odraslimi in mladostniki. Pri svojem delu se srečuje z najrazličnejšimi človeškimi stiskami. ana.psihoterapija@gmail.com
Vse dosedanje družbe so sprejemale staranje in smrt kot normalno zaključevanje življenja in razvijale obrede, ki svojcem lajšajo psihično bolečino izgube. V današnji družbi pa je sporen celo izraz »star človek«! Zato se danes pogosteje uporablja izraz »starejši«, kot bolj družbeno sprejemljiv, kar je čista ironija razmišlja Ramovš, saj je »starejši« konec koncev stopnjevanje pridevnika »star«.
Ali res potrebujemo iluzijo večne mladosti?
Podobo v ogledalu bi radi zamrznili kot sliko, da bi se vsakič ugledali v njem lepi in mladi. Se v želji po večni mladosti zgledujemo po Dorianu Grayu, ki je ostajal neomadeževan od življenja? Njegova slika, ki ga je plašila, se je starala namesto njega. Česa se je bal Dorian Gray? Sledi lastnega življenja, ki so zarisale brazde na obrazu in izražale njegov karakter.
Najtežje je naslikati dober portret otroka, medtem ko so lahko portreti starih ljudi prave umetnine. Njihovi obrazi pripovedujejo življenjske zgodbe. Bolj ko je življenjska zgodba polna ovinkov, bolj zanimivi so ljudje, kot impresivna mogočna stara drevesa z razbrazdanimi grčastimi debli, ki so stoletja iskala svetlobo in kljubovala viharjem.
V zgodovini, pravzaprav še ne dolgo nazaj v 19. stoletju je bila cenjena zrelost in modrost izkušenega človeka. Zanimivo se mi zdi, kako se je to kazalo tudi v vsakdanjem življenju: vsak moški, ki je v takratni družbi kaj veljal, je naokrog hodil s klobukom in sprehajalno palico, ki med številnimi drugimi simboli pomeni tudi oporo v starosti.
Se spominjate Sfingine uganke: zjutraj hodi po štirih, opoldne po dveh, zvečer po treh; čim več nog ima, tem počasneje se premika - kaj je to? Rešitev uganke se je glasila: človek se kot dete plazi po štirih, odrasel hodi po dveh, starcu pa služi palica za oporo.
Sprehajalno palico smo spremenili v športni rekvizit nordijske hoje. Kaj naj bi to pomenilo? Družbena težnja k vitalnosti za vsako ceno? Merjenje utripa, štetje korakov, kalorij,.. kje je preprost sprehod in notranji mir?
Otroci se ne bojijo življenja, če se njihovi starši ne bojijo smrti
Res je, da je moderna industrijska družba materialno poskrbela za varnost starih ljudi bolje kakor kadarkoli prej v zgodovini, vendar je z upokojitvijo institucionalizirala starost, navaja Ramovš. Stari ljudje so, hkrati z večjo avtonomijo in varnostjo v pokoju, prepuščeni življenju v socialni praznini. Tako razpade organska povezanost med generacijami. Če stari ljudje ne sprejmejo svoje starosti, je tudi ne morejo polno živeti.
Kolektivna tabuizacija starosti jih sili, da vzore za svoj življenjski slog iščejo pri mlajših generacijah. Ko pa starostniki ne sprejemajo svoje starosti in ne živijo svojega življenja, zbujajo dvom mlajšim generacijam v samo smiselnost življenja.
Kje je iskati steber življenjskega razvoja, če se stare generacije zgledujejo po mlajših, ko pa ravno mladi v svojem razvoju potrebujejo stabilnost in zgled.
Danes se mladi bojijo vstopiti že v odraslost, kar ni čudno, ko vidijo kako se njihovi starši z zdravjem ženejo za denarjem, njihovi stari starši pa se z denarjem ženejo za zdravjem. Ne eni, ne drugi pa ne živijo smisla svojega življenja.
Brez dobrih zgledov, nihče več ne verjame, da je starost smiselni del človeškega življenja.
Strah pred smrtjo se je danes premaknil v strah pred staranjem, pri mladostnikih pa v strah pred življenjem in odraščanjem.
Doživeti globoko starost je življenjski dosežek. Kdor je živel svoje življenje, se ne boji smrti.
