Pred dnevi je Tereza Kesovija prišla v Ljubljano, da bi po hrvaški imela promocijo še pri nas, saj je zelo povezana s Slovenijo in ima tu številne prijatelje, pa seveda tudi oboževalce.
Kako se počutite?
Počutim se dobro, čeprav imam še nekaj težav z očesom. Dobila sem injekcije, saj imam težave in vidim megleno. Kmalu grem spet po injekcijo in potem nekaj časa dobro vidim. Rekli so mi, da bo kmalu spet dobro, samo še malo moram potrpeti …
Verjetno ste navajeni marsikaj potrpeti. Ali vam je težja fizična ali duševna bolečina?
Če je fizična bolečina, potem je gotovo v bližini tudi psihična bolečina. Kar te ne ubije, te krepi, pravi stari pregovor. Prepričana sem, da je z dobro energijo in optimizmom mogoče obiti vse ovire.
Ali vam je bolj hudo, če se kaj groznega zgodi vam, ali vam je težje, ko opazujete nesrečo drugih?
Sem človek, ki mu iskrena ljubezen veliko pomeni, zato nikoli nisem mogla biti srečna in zadovoljna, če so bili okoli mene nesrečni ljudje. Sram me je bilo, če sem imela vse, drugi pa ne, zato sem vedno sočustvovala z njimi. Kar sem dala skozi v življenju, sem vedno primerjala z drugimi, ki so tudi šli skozi težke preizkušnje …
To seveda pomeni, da imate močno empatijo. Kar me je spomnilo na to, o čemer sem se pogovarjala z Janom Plestenjakom – da mora dober pevec čutiti težave drugih, sicer ne more v pesmi preliti energije. Se strinjate?
Mislim, da se s tem človek rodi, poleg tega pa mora imeti svoje delo rad. Karma nas usmerja na pravo pot in na tej poti se dogajajo lepe stvari. Ker vse to ljubiš, daš tudi vse od sebe. Jaz sploh ne bi znala delati drugače. Kako naj pojem brez emocij, če imam rada svojo publiko!
Tereza Kesovija pri 77 letih deluje bolj polna energije kot marsikatera njena pol mlajša kolegica. Priznava pa tudi, da nikoli ni bila srečna, če niso bili tudi vsi okoli nje.
Verjetno je težko, če čutite trpljenje drugega?
Morda, vendar se mi zdi nekaj normalnega, da po koncertu govorim z ljudmi in jih pozdravim. Če je kateri od mojih prijateljev v bolnišnici, ga obiščem. Ob tem pa vedno obiščem tudi nekaj drugih sob in vsakemu bolniku kaj lepega povem, čeprav teh ljudi ne poznam. Tudi sama sem bila pacient in vem, kaj pomeni prijazna beseda v takem trenutku. Zame je ta odnos do drugih povsem preprost. Samo pogledaš globoko v dušo in veš, kako moraš ravnati. Zame je logično, da se trudim osrečiti ljudi okoli sebe. A očitno je to hkrati tudi težko. Če ne bi bilo, danes ne bi živeli, kot živimo. Politiki nam ne bi kradli, ne bi nam lagali … To je zato, ker ljudje ne živijo z ljubeznijo do svoje dežele. Danes vsak gleda le na to, kako bi napolnil svoje žepe, in se bori za obstanek na oblasti.
Vi se torej razdajate. Ampak, kdo pa skrbi, da je dobro vam?
Moj akumulator polni moje občinstvo.
Kaj je za vas vaš največji uspeh?
Moj največji uspeh je, da obstajam, saj s tem nekoga osrečujem. Na to sem zelo ponosna, hkrati pa čutim veliko odgovornost. Ponos je kot velika nagrada, ki si jo moraš zaslužiti. In seveda sem ponosna, da sem ustvarila svojo družino.
Ali imate težave z bioritmom, glede na nastope, ki so včasih kar pozno zvečer?
Na začetku sem imela več težav, zdaj je lažje. Sprijaznila sem se, da tako pač je v tem poslu. Še vedno enako rada pojem ljudem, razlika je le, da imam zdaj več izkušenj. Čeprav vem, kaj lahko pričakujem, me odziv še vedno preseneti. Energije se enostavno prenašajo od mene do publike in nazaj. Nedavno sem nastopala v Rotary Clubu, kjer so bolj fini ljudje, vendar sem jih hitro sprostila. To je zato, ker so se danes ljudje izgubili v močvirju, ki je povsod okoli nas, in je le redkokdo iskren. Ljudje z iskrenimi ljudmi radi govorijo in o njih berejo, ker smo taki ljudje redki.
Ali ste morda opazili, da greste komu od teh negativnežev na živce s svojo pozitivno energijo?
Če so taki ljudje, so bili zelo diskretni, saj jih nisem opazila. Če bi jih, bi jim to gotovo dala vedeti. Danes je težava v tempu življenja – ljudje se ne morejo sprostiti. Hiter tempo te kar povozi, kar se mnogim zdi že normalno. Rada rečem, da mlade ljudi hranimo s slabimi hamburgerji, in tako nimajo pojma, da obstajajo tudi dobre majhne restavracije, ki ti dajo še kaj drugega. Sicer pa sem tudi jaz v mladosti delala neumnosti. Sem zelo eksplozivna in me jezi nepravičnost, zato sem žalostna in jezna, če nedolžen človek nastrada, če se kdo obnaša neodgovorno ali hinavsko. A čeprav bi si kdaj želela biti bolj umirjena, se mi zdi, da pretirana umirjenost spet ni dobra, saj je tako vse bolj površinsko in taki ljudje nikoli ne doživijo tiste prave, strastne ljubezni.
