Danes, skoraj leto dni po nesreči, Slavko spet poje, pravi, da tako dobro kot še nikoli. Pred dnevi je zdravnikom in osebju rehabilitacijskega inštituta Soča priredil zahvalni koncert. Prvega po nesreči.
Slavko je Hrvat, ki že 45 let živi v Portorožu. Njegov raskavi glas boža ušesa, njegove interpretacije so nepozabne. Ko zdaj, po toliko življenjskih preizkušnjah, zapoje tisto Ko mene več ne bo, se marsikomu utrne solza.
Prvi rojstni dan
Slavko je star 54 let, a devetega julija letos bo praznoval prvi rojstni dan, saj je lani tega dne doživel hudo prometno nesrečo; bilo je na četrtek, se spominja. Letos bo na ta dan sobota, z družino in prijatelji bo nazdravil ponovnemu rojstvu, a brez alkohola, pravi. O nesreči še vedno težko govori. Prvega meseca po nesreči se sploh ne spominja, bil je v zelo slabem stanju. Dali so ga v umetno komo, da je sploh preživel. In se nato na novo rodil.
Novo življenje želi živeti drugače, brez zamer in brez vznemirjanja. Kar je bilo slabega, je namenoma pozabil. Sprva je pričakoval, da bo človek, ki je bil kriv za njegovo nesrečo z motorjem, prišel do njega, se mu morda opravičil. Pa ni prišel. Povzročitelj je Italijan iz Trsta, do izolske bolnišnice ni imel daleč. Slavko na to pravi: »Škoda, ker ni prišel. To bi se mi zdelo človeško.«
Samo pozitivni ljudje
Slavku so zdravniki svetovali, naj misli nase, naj pomaga predvsem sam sebi, naj se izogiba ljudem z negativno energijo. Še posebno mu je segel do srca dr. Klemen Grabljevec z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča: »Ni samo dober zdravnik, ampak je tudi človek, prijatelj. Ni blefer. Enkrat na mesec bom prišel na Sočo na obisk, da njemu in njegovemu osebju izrazim hvaležnost, da sem tako hitro okreval, da so se tako strokovno, pa tudi človeško ukvarjali z mano.«
Slavko pravi, da zdaj gleda na življenje čisto drugače kot prej. Prej se je veliko zabaval, nastopal, gradil uspešno kariero glasbenika, zdaj pa se bo malo odmaknil od ljudi, ki so mu jemali energijo in o njem niso mislili dobro. Popolnoma je opustil tudi alkohol in cigarete, ker so škodovale njegovemu zdravju, pa tudi njegovim rahlo načetim glasilkam. »Nihče mi ni svetoval, naj neham piti in kaditi, odločil sem se sam. Alkohol me sploh ne zanima, ne vleče me več. In zdaj tudi lažje pojem – pesem Ko mene več ne bo je zelo težka, a jo pojem z lahkoto.« Zdravnikom je moral obljubiti, da do maja ne bo pel in javno nastopal. Obljube se je držal in prvi koncert je priredil njim, v znamenje hvaležnosti.
Nono
Slavko je že trikrat nono. Popravil me je, ko sem mu rekla, da je dedek. »Sem nono, mi na Primorskem rečemo tako.« Najstarejša vnukinja, triletna Marina, je nastopila z njim na koncertu v Soči. »Nič je ni bilo strah, eno samo veselje je je.« Marina je hčerka Slavkove hčere Ive, ki ga je januarja razveselila še z vnukom Juretom, sin Marko pa ima enoletno Milo. »Ko se dobimo, smo zelo vesela družina. Sin Marko sicer živi na Goriškem, a nas velikokrat obišče. Družina je zame sveta. To je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju.« Po nesreči Slavko tudi bolj skrbi za to, da hodi spat ob normalnih urah, za zdravo prehrano pa skrbi žena, za kar ji je tudi zelo hvaležen.
Rad bi pomagal
Slavko pripravlja veliki koncert v portoroškem Avditoriju 15. avgusta. »Razmišljam pozitivno, rad bi pomagal ljudem, bolnišnicam. Zdravniki mi sicer pravijo, da moram pomagati predvsem sam sebi, ampak jaz čutim, da moram nekako vrniti, se zahvaliti za vso pomoč, ki sem je bil deležen. Z osebjem Soče smo bili zelo dobra kombinacija. Mislim, da bo moja kariera zdaj tekla še bolje kot prej.«
