Novice Svet24

Noče, da jo kdo spozna, niti noče, da bi kdaj njen otrok vedel, kaj je doživljala takrat, ko se je rodil, ko bi morala biti vesela, polna ljubezni. A tega ni bilo …

Ana je dolgo čakala na nosečnost, zato se je še toliko bolj razveselila plusa na nosečniškem testu. Nosečnost je potekala brez težav, odštevala je dneve do poroda in se veselila rojstva. »Moj sin je prijokal na svet neke lepe poletne noči. Bil je pravi korenjak. Močan, lep, oba s partnerjem sva jokala od sreče. A kaj, ko se je pri meni ta v nekaj dneh razblinila. Grozno je bilo,« se spominja Ana.

Prvi temni oblaki

Že takoj, ko sta s sinom prišla iz porodnišnice domov, je postajala vse bolj nejevoljna. Mož ji je stal ob strani, se trudil po svojih najboljših močeh, a tudi sam je bil prvič v tej vlogi. »Tašča, ki stanuje spodaj, je bila ves čas pri nama. Ni se ji dalo dopovedati, naj nas pusti same. Danes bi ji zagotovo povedala svoje, takrat pa sem bila mlada in boječa, pa sem molčala,« pripoveduje Ana.

Po nekaj dneh je mož odšel nazaj v službo, takrat pa se je začelo mračno obdobje. Ana je vse bolj padala v poporodno depresijo. Ni se več veselila dneva, ves čas je bila utrujena, ves čas se je borila s solzami. »Najhuje je bilo, ko se je sin prebudil, ko je zajokal; njegov jok mi je rezal dušo. Nisem ga prenesla. Tega se sploh ne da opisati. Vedno ko sem ga položila k počitku, me je bilo že vnaprej strah, kdaj se bo zbudil, kdaj bo zajokal … želela sem si le miru.«

K sreči je njen mož kmalu opazil, da se z Ano nekaj dogaja. Poskušal se je pogovoriti, a se je zaprla vase. »O tem nisem mogla govoriti. Naj možu zaupam, da moja čustva do otroka niso prava, da ni tiste prave ljubezni, le strah, utrujenost, žalost? To je zelo težko priznati.«

Ana je imela srečo. Čeprav ji je bila taščina prisotnost odveč, je ravno ta rešila njo in njenega sinka. Ko je nekoč spet jokal, Ana ni zdržala. Oblekla se je, otroka pustila v zibelki in odšla iz hiše. Njegovega joka ni mogla več poslušati. Želela si je le miru.

»Šele po štirih urah sem se vrnila domov. A niti malo slabe vesti nisem čutila. Le olajšanje. Doma pa sta me čakala tašča in mož. Nista bila jezna, le zaskrbljena. Pregovorila sta me, da sem odšla do zdravnika, ta pa me je pod nujno poslal na zdravljenje. Terapije so pomagale. Pogovor je pomagal. Odkrit pogovor. Danes sem hvaležna, da se je vse skupaj dobro končalo. Lahko se ne bi. A se je. Ljubim svojo družino! Bolj kot vse na svetu …«

Gre za bolezen

Poporodna depresija je bolezensko stanje, motnja razpoloženja, ki se lahko pojavi že med nosečnostjo oziroma od nekaj dni do največ štiri tedne po porodu. Povezana je tudi s poporodnimi hormonskimi nihanji. Zanjo je značilno, da spremenjeno čustveno stanje mlade mamice traja neprekinjeno, dneve in tedne, brez vmesnih dobrih dni. Med nosečnostjo ali po porodu se od tri do šest odstotkov mamic srečuje s poporodno depresijo. Ocenjeno je, da se 50 odstotkov vseh poporodnih depresij začne že v času nosečnosti. Depresivno epizodo v času nosečnosti rade spremljajo anksiozne motnje in panični napadi, kar poveča tveganje za poporodno depresijo.

O tem smo se pogovarjali s psihoterapevtko Lauro Iro Tratnik, ki je povedala, da se »po porodu v telesu mlade mamice na hitro zmanjša količina hormonov. To zelo vpliva tudi na razpoloženje. Najpogosteje se pojavijo kratkotrajne motnje čustvovanja, že nekaj dni po porodu, in so pri velikem številu mamic le prehodne. Kažejo se kot nihanje razpoloženja, povečana jokavost, strahovi, negotovost, vezana na novo vlogo matere, in pretirana občutljivost. Izzvenijo v nekaj dneh ali tednih in ne potrebujejo zdravljenja.«

osebni arhiv Laure Tratnik

Poporodna depresija pa lahko kaže svoje znake že med nosečnostjo. Ti so naslednji: nosečnica se izogiba pregledu oziroma nujno potrebuje spremstvo »varne« osebe, pretirana zaskrbljenost za svoje ali otrokovo zdravje, pretirana zaskrbljenost, da ne bo dobra mati, različna neželena telesna simptomatika, ki temelji na duševni stiski, jokavost in/ali utrujenost.

Znaki poporodne depresije pa so huda utrujenost, občutek osamljenosti, pojavi se dvom vase, občutek neustreznosti, nihanje razpoloženja, razdražljivost, otopelost, nezmožnost veselja z dojenčkom, ob tem se pojavijo tudi občutek krivde, nezadostnosti, strahovi, vezani na zdravje otroka, motnje spanja in/ali hranjenja, huda tesnoba, panični napadi (omotica, vrtoglavica, strah pred smrtjo), samomorilne misli, je pojasnila Tratnikova.

Pomembna je pravočasna pomoč

Prej ko poiščemo pomoč, manj bodo težave napredovale in lažje bo okrevanje. Pogosto je v zgodnji fazi dovolj redna psihoterapevtska obravnava.

»Primeri, v katerih je nujno takoj poiskati strokovno pomoč psihiatra, so tisti, kjer je bodoča mamica ali mamica po porodu nezmožna poskrbeti zase in/ali za novorojenega otroka, ko so prisotne samomorilne misli, zavračanje otroka in podobno,« pojasnjuje Tratnikova in dodaja, da je način zdravljenja odvisen od diagnostike, kako huda je depresija, koliko časa že traja in kako vpliva na kakovost življenja mamice in otroka. 

»Psihoterapija je zdravljenje skozi pogovor, skozi terapevtski odnos. Mlada mamica se bo skozi pogovor razbremenila čustvene stiske, prepoznala svoje vzorce čustvovanja, razmišljanja in vedenja ter jih skozi proces psihoterapije lahko spremenila v zanjo bolj funkcionalne oblike. Okrepila bo svoje vire moči za soočanje s stresnimi situacijami v življenju. Naučila se bo sproščanja in pomena tega, da poleg otrokovih potreb zadovoljuje tudi svoje. Psihoterapija nas namreč postopoma razbremeni bremena preteklosti, pomaga nam sprejeti sedanjost in nas okrepi za soočanje z novimi življenjskimi izzivi, ki nas čakajo v prihodnosti.«

Hujša oblika poporodne depresije

Ob huje izraženi poporodni depresiji vas bo psihoterapevt usmeril na obvezno dodatno strokovno pomoč zdravnika psihiatra. Zdravila, s katerimi zdravijo poporodno depresijo, so skupina zdravil z imenom antidepresivi. Psihiatru mora mamica povedati, da je po porodu, da doji dojenčka, ker je to pomembno pri izboru ustreznih zdravil! »Mnenja glede jemanja antidepresiva v nosečnosti in med dojenjem so še vedno deljena. Načeloma se zdravilo uporablja, ko pričakovane koristi za mamico odtehtajo možno tveganje za dojenčka. Zdravila odstranijo ali omilijo simptome depresije in tesnobe, ne pozdravijo pa vzroka, ki vas je v poporodno depresijo pripeljal. Zato vzporedno z jemanjem zdravil priporočajo tudi psihoterapijo,« je zaključila Tratnikova.