Ameriški nutricionisti nimajo nič proti rednemu uživanju tunine iz pločevinke, vsakodnevno uživanje pa vseeno odsvetujejo. Njihovo nestrinjanje z rednim uživanjem nima veliko povezave s količinami živega srebra in težkih kovin, ki bi bile lahko prisotne v njenem mesu, temveč bolj s smernicami zdrave prehrane.
Dobro je znano, da je tun migracijska riba, ki lahko preplava velike razdalje, med tem pa zaužije težke kovine in živo srebro, ki se pojavljata kot posledica onesnaževanja morja. Količina živega srebra ne izgine niti po kompliciranemu procesu konzerviranja, izpostavljanje njegovim negativnim učinkom pa je povezano z individualnimi karakteristikami uživalca.
Tudi dve različni osebi v istih pogojih ne bi dosegli istih rezultatov. Na vnos živega srebra v človeški organizem vpliva telesna masa uživalca, stanje njegovega organizma, kot tudi genetske bolezni, za katerimi posameznih boleha ali pa jim je podvržen.
Imejte v mislih, da se v 100 gramih konzervirane tunine lahko nahaja od 10 do 45 mikrogramov živega srebra, medtem ko je v isti količini svežega mesa ta količina lahko do dvakrat višja.
Potrebno je vedeti, da večina plodov morja vsebuje določene količine živega srebra, najpogostejši posledice njihovega uživanja pa so težave s prebavo, bruhanje, slabost kot tudi izguba spomina. Strokovnjaki zato opozarjajo na zmernost pri uživanju.
