Njegov predsednik je postal mag. Franc Hočevar, upokojenec, sicer pa dolgoletni direktor inštituta Soča, pa tudi Ljubljanskega kliničnega centra in svetovalec nekdanjega predsednika države dr. Danila Türka. Tudi sam je urološki bolnik in čeprav sprva tega ni hotel, je razkril svojo zgodbo in pristal, da bo vsaj na začetku vodil društvo, ki si je zastavilo zelo ambiciozne naloge. Med prvimi je nakup robota za urološke operacije v UKC Ljubljana.
Pobudo za ustanovitev so dali zdravniki iz kliničnega centra v Ljubljani in mnogi bolniki, ki so bili v hudi stiski zaradi različnih težav. Predvsem zaradi dolgega čakanja na preglede in slabe informiranosti. Vidi se, da je urologija zelo podcenjena, kar se pozna na več področjih: manjka urologov, močno manjka sodobna oprema, veliko pa bi lahko rekli tudi o pristopu do bolnikov. Urologija ne zajema samo nas, moških, in težav s prostato, temveč vse, tudi ženske in celo otroke. Kljub temu je to degradirano področje, ker mu v zadnjih letih niso posvečali dovolj pozornosti. Problematičen je tudi prehod od splošnega zdravnika do specialista.
Kako pa ste v to »padli« vi?
Imam osebno izkušnjo, sam sem doživel vso proceduro, zato zelo dobro poznam težave, s katerimi se srečujejo bolniki.
Veste o čem govorite, saj ste bili nekoč direktor ljubljanskega UKC, torej probleme poznate tudi od znotraj.
Če že govoriva o UKC Ljubljana – vendar tu ne gre le za ljubljanski klinični center – je treba poudariti, da imamo kar nekaj mladih urologov, ki imajo veliko znanja tudi iz sodobnejših tehnologij, ki so ga nabirali v tujini. Tukaj pa nimajo možnosti, da bi ga uporabili. S tem so prikrajšani oni, seveda pa tudi bolniki. Na primer, UKC Ljubljana nima urodinamskega aparata, s katerim se ugotavlja delovanje sečil in ki sodi med osnovne naprave za diagnostiko na tem področju. In to naj bi bil neki univerzitetni medicinski center! Prav tako nima naprave, robota za sodobno kirurgijo na tem področju. Poleg tega si samo poglejte prostore na polikliniki, kjer pregledujejo urološke bolnike. Neurejeni so. Kolikor vem, urološke ambulante tam zgolj gostujejo, razmere za delo so zelo slabe. Občutek imam, da bodo ti mladi urologi kmalu odšli drugam, če ne bodo dobili tistega, kar bi jim omogočalo, da pomagajo ljudem na sodobnejši način.
Naval bolnikov je precejšen.
To je seveda res, pa še več jih bo. Prebivalstvo se stara, s tem je tudi več bolezni – in na tem področju jih je še posebej veliko. Poglejte samo podatke o moških, ki imajo težave s prostato. Že kmalu po 50. letu starosti se lahko začnejo, pri 70. jih ima že vsaj vsak drugi in tako naprej. Ne gre le za raka, temveč za mnogo različnih problemov, za nerakavo povečanje prostate, na primer. Človek ima težave, ker mora ponoči vstajati, da gre na vodo, slabo spi, to pa potegne za sabo še druge probleme. In potem mora nekaj mesecev, tudi dve leti, čakati na urologa. Ponekod je ta čakalna doba »samo« tri mesece. In to za ljudi, ki imajo morda raka. To je nesprejemljivo. Ne more ostati tako, kot je. Cel kup ljudi je v stiski.
Kaj bo glede vsega tega storilo društvo? Kakšne naloge ste si zadali?
Verjetno se ne razlikujejo dosti od programov drugih društev. Radi bi poskrbeli, da bi bolniki dobili čim več pravih informacij, tisto, kar bi sami želeli vedeti in s čimer se nihče ne ukvarja. Načini so vsem znani: predavanja, spletne možnosti, ki bi morda vključevale tudi forum za anonimne pogovore, pa še kaj v pisni obliki, skratka vsi možni načini, ki bi bili dostopni čim več ljudem. Vse to bomo ves čas dopolnjevali, kakor bomo sproti spremljali, kaj bi še potrebovali.
Kaj pa se je zgodilo vam? Kako ste izvedeli, da ste bolni, in kako je potekalo zdravljenje?
Kot se za moškega moje starosti spodobi, sem šel na pregled PSA (prostatični specifični antigen, povišanje tega v krvi nakazuje možne bolezenske procese, op. a.) in bil je malo nad štiri. To kaže, da se v prostati nekaj dogaja. Lahko je marsikaj, ni nujno, da je rak. Pravzaprav večinoma ni rak, temveč kakšna druga težava, na primer vnetje. A vendar, ker je bil ta faktor povišan, sem šel na ultrazvočni pregled, sledila je biopsija, odvzem vzorcev tkiva, in pokazala je, da gre za raka. Po oceni stanje pri meni še ni bilo kritično, bolezen je bila v zgodnejši fazi. Možno je bilo zdravljenje z odstranitvijo prostate in za to sem se tudi odločil. Potrebne preiskave so mi naredili v Ljubljani, na operacijo pa sem šel k dr. Sandiju Poteku v Celje, kjer imajo robota. Kakšnih posebnih travm v zvezi s tem nisem imel. Ko sem izvedel, da imam raka, sem to vzel kot tehnično dejstvo, zato se mi je zdelo najbolj primerno, da se to tudi tehnično reši, in sem izbral robotsko operacijo. Ta je odlično uspela. V bolnišnici sem preživel tri noči, nakar so me s katetrom odpustili domov. Po enem tednu sem se vrnil, tam sem ostal še eno noč, da so ugotovili, ali je vse v redu. In je tudi bilo.
Koliko časa ste morali počivati?
Nisem počival. Ves čas sem bil aktiven, celo takrat, ko sem bil v bolnišnici. Tam sicer ni nobenega razkošja, prostori so skromni, a okrevanci smo bili skupaj in smo se menili o vsem mogočem.
Zato tudi verjetno veste, kaj bolniki najbolj pogrešajo.
Sam s soočenjem z boleznijo nisem imel problemov. Za vse druge, ki sem jih pri tem srečal, pa lahko rečem, da niso imeli najmanjšega pojma, za kaj gre. Med njimi so bili veliko mlajši od mene. Imeli so veliko vprašanj. Predvsem so se nanašala na to, kako bodo živeli naprej. Z njimi so bile tudi njihove partnerke, ki jih to seveda v veliki meri tudi zadeva. Da ne ovinkarim, gre za spolno življenje, ki je zagotovo za vsakega zelo pomembno. Poleg tega vsakega zanima, kako bo z inkontinenco, saj obstaja možnost, da po operaciji ne bo mogel nadzorovati delovanja mehurja. Vendar pa lahko zagotovim, da so imeli tako tisti, ki so na operacijo šele čakali, kot tisti, ki so jo imeli že za sabo, ali pa bolniki, ki so hodili na preglede, tako malo informacij, da to človeka osupne. To so povprečni ljudje, ki morda res ne gledajo na splet, niso pa izrabili vseh možnosti za informiranje bolnikov, o tem sem prepričan. Morda slišijo kaj o svojem stanju prvič ali drugič, ko so pri zdravniku, a to v tistem, ko je vsak v stresu, preslišijo. Potrebovali bi, da jih dnevno izzivaš, da spoznavajo, za kaj gre in kako naj to sprejmejo, kako naj živijo s tem.
Vi sodite med nekaj redkih, ki se o vsem pozanimajo.
Tako je, ker sem pač po naravi radoveden. Poleg tega sem med tistimi 20 odstotki bolnikov, ki imajo tako imenovani biokemični recidiv, kar pomeni, da se mi je leto in pol po operaciji PSA zopet povečal. Kar spet pomeni, da se nekaj dogaja, čeprav prostate ni več. Zato so me zdravili z obsevanjem. Imel sem 35 obsevanj. Od tega je že več kot eno leto in odtlej pri meni PSA sploh ni več zaznaven, kar pomeni, da sem zdrav. Moje počutje je zelo dobro. To dokazuje tudi to, da sem v tem času napisal monografijo o Inštitutu za rehabilitacijo invalidov Soča, kjer sem bil dolgo zaposlen. Vsako leto grem v Afriko, v Gano, kjer živim med domačini in z njimi delam to, kar delajo oni. Da ne govorim, da grem prav tako vsako leto v Himalajo. Bolan človek najbrž tega ne bi mogel.
Če se vrneva k društvu; zadali ste si nalogo, da pomagate po svojih močeh, da bi urologija v UKC Ljubljana dobila robota.
Res je. Nisem zdravnik, sem le eden od bolnikov, a sem marsikaj prebral, pogovarjal sem se z našimi strokovnjaki, ki znajo ravnati s takim robotom. Robotika je tudi prihodnost v kirurgiji, pa to ne velja le za urološke operacije. Orodja se namreč lahko menjajo. Vendar je taka operacija zelo zanesljiva, robot pa je prijaznejši tudi za kirurga. Robot je spodbuda za mlade kirurge, da se dobro usposobijo tudi za druge operacije. Robot, ki ga imajo v Celju, je doslej opravil okrog 700 operacij prostate. Nov robot v Ljubljani bi bil torej lahko v uporabi bistveno več in tudi za druga področja kirurgije. Stane pa okrog dva milijona evrov. To, da ga UKC Ljubljana kot terciarna ustanova nima, pomeni, da ne izpolnjuje več svoje funkcije, ki predvideva uvajanje sodobne tehnologije.
Kako je možno, da ima robota celjska bolnišnica, ki ne sodi med terciarne ustanove (to, da je ustanova terciarna, pomeni tudi, da so njene storitve prav na račun tega dražje), UKC Ljubljana pa ne?
To je zelo enostavno razložiti. V Celju je bilo pravo razpoloženje, ideja je imela dobrega, zagnanega nosilca, ki se je v tujini seznanil z delom z robotom, pa so stvar lahko speljali. V Ljubljani pa takega zagnanega urologa doslej ni bilo. Zdaj pa so. Tisti, ki odločajo o denarju, pa morajo razumeti, da je to naslednji korak v tehnološki podpori medicini in da brez tega nismo več v koraku s sodobno kirurgijo. Tudi sicer mislim, da je naše zdravstvo tehnološko zanemarjeno, kar še posebej velja za terciarne ustanove, se pravi UKC Ljubljana in Maribor. To pa za prihodnost zdravstva oziroma bolnikov ne pomeni nič dobrega.
