Izbris dveh tretjin zdravilskih poklicev na ministrstvu za zdravstvo pojasnjujejo z besedami, da bodo tako deregulirali poklice in obvladovali sivo ekonomijo – a zdi se, da izbris prinaša še več sive ekonomije in šarlatanov.
V ozadju je nepremišljena poteza uradnikov na ministrstvu za zdravstvo – žal jih ne morem drugače imenovati, kajti stroka v to absolutno ni bila vključena. Ministrstvo še ni podalo jasnega in utemeljenega mnenja o tem, kdo se je odločil za izbris, po kakšnih kriterijih so to storili in kaj bo to povzročilo. Obstajajo zapisi, v katerih se ugotavlja, da je pet od šestih ministrstev, se pravi vsi razen zdravstvenega ministrstva, pri medresorskem usklajevanju ugotavljalo, da tovrstna deregulacija poklicev ne bo šla skozi; izbris na način, da se čez noč uniči 23 od 38 zdravilskih metod. Med izbrisanimi so tudi resne zdravilske metode, recimo refleksoterapija, ki ima nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) za izobraževanje ter resne študije doma in tujini. Kaj bom zdaj jaz, če sem po poklicu refleksoterapevt? Delal bom še vedno lahko, toda ne bom smel uporabljati izrazov pomagam, olajšam, zdravim.
Pri homeopatiji se, recimo, točno pozna izvor, problem pa je v razumevanju metode, kako deluje.
Ve se, kaj smejo zdravilci in česa ne.
Po zakonu zdravilci ne smejo diagnosticirati, škoditi in odvrniti uporabnika od medicine.
Tega nima pravice nihče, človek se ima pravico svobodno odločati.
To je res, toda nekateri zdravilci žal tudi manipulirajo. Poleg bioenergetikov imamo v Sloveniji največ refleksoterapevtov, v sekciji GZS jih je več kot 500. Vsi so v programu NPK – kaj bodo, če ne bodo refleksoterapevti, kaj bo z množico bioenergetikov?
Seveda je. Zgodil se je pač nepremišljen niz dogodkov. Zakon o zdravilstvu imamo od leta 2007, veliko poskusov je bilo v preteklosti, da bi zadeve uredili. A nikoli ni bila ustanovljena zdravilska zbornica in ni bilo javnega pooblastila, ki bi ga nekomu, ali zdravilcem ali stroki, moralo dodeliti ministrstvo za zdravstvo – sami so prevzeli to funkcijo, ker se zdravilci niso znali organizirati. In zdaj imamo precedens: če sem zdravilec brez medicinske izobrazbe in se hočem deklarirati kot zdravilec, moram narediti nacionalni preizkus iz zdravstvenih vsebin; naredim ta izpit, ministrstvo bi mi moralo podeliti licenco, toda ministrstvo ni podelilo niti ene licence kljub opravljenim izpitom! In če k meni, ki imam opravljen izpit in poklic, pride inšpektor, sem v prekršku, a tudi država je, ker mi ni omogočila opravljati dela, za katero sem se usposobil. To je tako, kot če bi šel delat izpit za avto, ga naredil, potem pa ne bi dobil vozniškega dovoljenja. In da je še huje, tu je še zakon o oglaševanju, ki me omejuje v uporabi izrazov in terminov navzven.
Ne smejo se uporabljati izrazi, kot so zdravljenje, pomoč in podobno.
Tako je. Torej naredim nacionalni preizkus iz zdravstvenih vsebin, moja metoda je kredibilna, ker so mojo vlogo na ministrstvu pregledali po znanih kriterijih, jaz kot zdravilec sem neoporečen, delati pa ne smem tako, kot sem doslej! Sivo ekonomijo bo to pospešilo in zdravilci bodo zdaj trikrat na udaru: najprej jih bo nadzorovalo ministrstvo za zdravje, nato tržna inšpekcija kot aparat ministrstva, nato zdravstvena inšpekcija zaradi uporabe terminov, nato pa še trg, ker se ne morejo izkazati, da so kredibilni.
Lahko napišemo tisoč etičnih kodeksov, toda nihče ne more nikogar prisiliti, da bo deloval po etičnem kodeksu, ker je to odvisno od zdravilca, zdravnika.
Kaj pa ljudje? Konec koncev je zdravljenje uradne medicine in zdravilcev namenjeno ljudem, ki potrebujejo pomoč.
Dotikava se pojma javno zdravstvo in tu se spet pojavlja trikotnik. Zdravstvena blagajna pokriva nekatere storitve, toda mi capljamo nekaj desetletij za razvitimi državami. V Avstriji se plačujejo nekatere dopolnilne metode zdravljenja iz zdravstvene blagajne, v Sloveniji so večje zavarovalnice zainteresirane, da del zdravilstva vključijo v svoj sistem, tudi ZZZS je za, toda po katerih kriterijih bo zdravstvena zavarovalnica vedela, katera metoda zdravilstva je kredibilna po izbrisu, če bodo metode prosto na trgu? Kdo bo to reguliral?
Kdo pa sploh lahko nadzoruje, meri bioenergetska zdravljenja?
Stroka, uporabnik in zdravilec, sistem je popolnoma enostaven. Treba je izpolniti vlogo, opis je tako natančen, da lahko vsak laik razbere bistvo. Pri homeopatiji se, recimo, točno pozna izvor, problem pa je v razumevanju metode, kako deluje. Kar niti ni pomembno, ker je evidentno, da deluje. Medicina je znanost, zdravilstvo so vede in znanje, razen ajurvede…
Ki spada pod komplementarne metode, ajurvedska masaža je pa izbrisana.
To kaže na nepremišljenost, saj je to vedo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opredelila kot komplementarno metodo svetovna zdravstvena organizacija. Z ajurvedo se zdravita dve milijardi svetovne populacije! Izbrisana je bila cvetna terapija, ki se v resnici imenuje Bachova terapija in ima za seboj zelo resne študije v Evropi in dokaze o tem, da učinkuje. A ne zdravi vsega, temveč omili, olajša, pripomore k boljšemu počutju. Tudi bioenergija temelji na znanstvenih dognanjih, preverjali so jo na ljubljanskem onkološkem inštitutu in na Inštitutu Jožefa Stefana. Problem je v terminu zdravljenje, še večji problem pa je pri nekaterih zdravilcih, ki so kar naenkrat postali samozadostni.
Manjka etike – pri zdravilcih in tudi pri uradni medicini. V človeku, ki je v stiski, se prevečkrat vidi vir zaslužka …
Točno to manjka. Lahko napišemo tisoč etičnih kodeksov, toda nihče ne more nikogar prisiliti, da bo deloval po etičnem kodeksu, ker je to odvisno od zdravilca, zdravnika. V zdravilstvu sta dve vrsti poslanstva: nekateri so se te dejavnosti lotili zaradi lastnih izkušenj, ker so ugotovili, da lahko pomagajo: so altruisti, delujejo v dobri veri, da lahko pomagajo. Imamo pa tudi zdravilce, ki so niže izobraženi in so v zdravilstvu videli lahek vir zaslužka. Pomanjkanje etike je cokla razvoja v vsej družbi, sprašujem pa se, ali bi v zdravilstvu in zdravstvu pomagal psihološki test v smislu preverjanja osebnostnih lastnosti.
Medicina je znanost in znanost nima alternative.
To je problem – kako ga rešiti?
Tako da imamo vzpostavljen register zdravilcev. Torej imamo opredeljeno metodo, ki deluje, zdravilca, ki ima določena znanja, in uporabnike, ki hodijo k njemu. Trg regulira dobrega mehanika od slabega, enako čevljarja ali zdravnika. V Sloveniji je kar nekaj bioresonančnih terapevtov, zakon naj bi bil za vse enak, pa vendar imajo nekateri napravo registrirano kot medicinski pripomoček, drugi pa ne, ker pravijo, da tega ne potrebujejo. Saj se vsi borijo za isto stvar, a pozabljajo, da je zakon za vse enak. In še nekaj: zdravnik in zdravilec sta tu zato, da pomagata človeku, ki ima zdravstveno težavo! In človeka je treba zaščititi: mora vedeti, da bo prišel v roke zdravilcu, ki mu bo pomagal z metodo, ki deluje, k zdravilcu, ki je etičen in bo svoje delo jemal kot pomoč in ne kot vir zaslužka. Ni pomembno, katera metoda pomaga: če bi bil zdravnik ali zdravilec in sam ne bi znal pomagati, bi bolnika usmeril h komu drugemu.
Evropa uporablja zdravilske metode, pri nas pa smo dokaj slepi – zakaj? So močni zdravniški in z medicino povezani lobiji, farmacija?
Prvo, drugo in tretje, toda glavni vzrok je v različnem nivoju znanja. Medicina je znanost in znanost nima alternative. Ima vse naprave, pripomočke, vso diagnostiko, zdravilci tega nimajo. V tujini so izpiti za zdravilce na precej višjem nivoju kot pri nas – v Nemčiji traja študij od štiri do pet let.
Zdravilci pridejo k nam tudi iz tujine, pa imajo pri nas težave.
Lahko delajo, a ne homeopati. Homeopatija je domena stroke. Pri nas je na tem področju anomalija: če se zdravnik ukvarja z njo, mora vrniti licenco. In to je treba spremeniti. Zakaj etiketirati zdravnike, ki so poleg svojega medicinskega znanja spoznali, da deluje še nekaj? Zakaj se jim ne dovoli, da znanja kombinirajo – v dobro bolnikov? V nekaterih državah je uzurpacija medicinske stroke tako velika, da se z določenimi zdravilskimi tehnikami lahko ukvarja samo zdravnik, v Nemčiji zavarovalnice plačujejo tovrstno zdravljenje. Najliberalnejše so skandinavske države, tudi Anglija … Paradoks je, da manipuliramo z izjavo »če nečesa ne znamo dokazati, to pač ne obstaja«. Z današnjo znanostjo fizika dokaže, da gre pri vidu za elektromagnetno valovanje – še pred nekaj leti se je trdilo drugače! Tudi dopolnilne zdravstvene metode imajo svoje raziskave, na Danskem je homeopatija še kako raziskana! Problem ni v dokazih, temveč v razumevanju!
Zdravniki zdravijo telo kot organizem, zdravilci pa človeka kot skupek uma, telesa in duha – s holističnim, celostnim pristopom.
Pojasnite.
Če pridem k zdravniku z luskavico, dobim kup krem, ki mi ne pomagajo, zdravilec pa z nekaj žavbicami to težavo v nekaj tednih ozdravi. Mene kot bolnika ne zanimajo dokazi, ampak rezultat, to, da luskavice več nimam! To ne pomeni, da ne bom več verjel v klasično medicino, pomeni pa, da bom naslednjič, ko mi medicina ne bo mogla pomagati, prej razmislil, kje naj poiščem pomoč. Če se mi bo to zgodilo še tretjič, bom verjetno najprej stopil k zdravilcu.
Težko bi kdo oporekal trditvi, da ima telo sposobnost samozdravljenja.
Ja, saj to so večne teme: zdravniki zdravijo telo kot organizem, zdravilci pa človeka kot skupek uma, telesa in duha – s holističnim, celostnim pristopom. Res je tudi, da je veliko smrtnih izidov zaznanih pri zdravilcih tudi zato, ker pridejo k njim ljudje s terminalno fazo raka, ko jim zdravniki povedo, da ne morejo pomagati…
Treba je urediti razmere v dobro ljudi, vem, da na ZIMS od ministrstva za zdravje zahtevate odgovore, ki jih še ni.
Zelo so kooperativni, nimajo zaprtih vrat, a ključnih odgovorov – kdo je postavil te kriterije, na kakšen način in s kakšno metodologijo so črtali te metode, še visijo v zraku. Sem pa prepričan, da jih bomo dobili.
Združenje za integrativno medicino Slovenije, zanj prof. dr. Zmago Turk
»Zdravilstvo imamo zakonsko urejeno. A to še daleč ne pomeni, da je urejeno tudi v praksi. Morali bomo slediti drugim evropskim državam, kjer imajo to že desetletja urejeno formalno pravno in dejansko. S tem ima vsak nekaj od tega. Država s svojim nadzorom in davčnim prilivom, državljani in uporabniki storitev z utečenim, znanim in preglednim postopkom dostopa do zdravilcev, pa tudi zdravilci sami s svojim položajem v družbi, ki jih ne postavlja ob bok zdravnikom, temveč jim daje možnost udejstvovanja njihovega poslanstva. Ne gre za nikakršno konkurenco enih ali drugih, temveč za komplementarnost, za katero bi morala biti edino vodilo skrb in izboljšanje zdravja uporabnikov storitev in navsezadnje tudi javnega zdravja.«
