Na fotografijah je 30-letni Štefan, ki ima cerebralno paralizo in se skupaj z bratom Jernejem skozi čudovito naravo pelje na tandemu; pa 63-letni Roman, ki je po možganski kapi pristal na invalidskem vozičku in po kolesarski stezi drvi na kolesu, na katerega je mogoče naložiti invalidski voziček. Pedal sicer ne more poganjati sam, zato mu pri tem pomaga Zoran, zaposlen v Zavodu Uvid Rogaška Slatina, so.p.,; uživa pa v adrenalinu in nenadomestljivem občutku svobode, ki ga človek začuti na kolesu.
Prav to je je h kolesarjenju pritegnilo tudi Primoža Jeraliča, prvega slovenskega ročnega kolesararja, ki je nastopil na paraolimpijskih igrah. Primož je glavni ambasador kampanje »Kolesarjenje za vse,« ki jo izvaja Zavod Uvid. Je aktiven športnik svoje celo življenje. Brez športa si življenje težko zamišlja – pa čeprav je bil ravno šport tisti, zaradi katerega je pristal na vozičku. Ukvarjal se je z igranjem košarke na vozičku in z atletiko, najbolj pa ga je navdušilo kolesarjenje. Zaradi svobode. »Leta nazaj smo o takšnem občutku svobode lahko le sanjali,« pravi Primož. »Danes je vse to mogoče. Potrebni so le pogum, volja in strast ...«
Potrebno pa je še nekaj: večja dostopnost oseb z invalidnostjo do kolesarjenja. Med 10 in 15 % ljudi ima določeno obliko telesne in/ali duševne oviranosti, vendar na kolesarskih stezah opazimo precej manj kolesarjev invalidov – tudi upoštevajoč dejstvo, da je marsikatera invalidnost navzven »nevidna«.
Vzrok še zdaleč ni v pomanjkanju interesa, saj je navdušenja nad kolesarjenjem obilo. Ena od navdušenih kolesark je Patricia, ki ima Downov sindrom. »Patricia ne more voziti navadnega kolesa, ampak potrebuje prilagojeno kolo,« pravi njena sestra Samantha. »Mi imamo doma samo tiste, s katerimi se lahko brez večjega truda prevrneš in si opraskaš koleno,« doda.
In tu tiči eden izmed glavnih vzrokov izključenosti oseb z invalidnostjo iz kolesarjenja: nedostopnost prilagojenih koles. Zaradi napredka v tehnologiji so na trgu vrhunska prilagojena kolesa, ki z neverjetno inovativnimi rešitvami kompenzirajo za raznolike telesne primanjkljaje in omogočijo kolesarjenje prav vsakemu posamezniku. Obstajajo ročna kolesa, ki imajo namesto pedal gonilne ročice, da lahko z njimi kolesarijo vsi z omejenim delovanjem nog. Potem so tu tandemska kolesa, na katerih skupaj kolesarita dva kolesarja, pri čemer pedala poganjata oba, krmili pa samo eden. Tandem je popoln za slabovidne osebe, pa tudi za vse tiste ljudi, ki ne (z)morejo kolesariti samostojno. Zelo priljubljeni so tricikli, ki imajo namesto dveh tri kolesa, s čimer nudijo dodatno stabilnost in ravnotežje. Patricia najraje kolesari ravno na triciklu, s Samantho pa se imata enkratno tudi na tandemu.
Toda prilagojena kolesa so večinoma zelo draga, zato si jih posamezniki težko privoščijo, v javnih sistemih izposoje pa so na voljo le izjemoma. Kolesarska infrastruktura prav tako pogosto »pozablja« na invalide. Kolesarske steze nemalokrat niso dovolj široke (prilagojena kolesa so navadno širša od standardnih biciklov), niso primerno vzdrževane (kolesarji na prilagojenih kolesih so zaradi drugačnih dizajnov in položajev kolesarja bolj izpostavljeni udarcem in tresljajem, številni pa imajo težave s ravnotežjem in stabilnostjo, zato so pomembne ravne površine, brez razpok, lukenj in ovir), niso ločena od glavne ceste in s tem prometa (kolesarji na ležečih kolesih so težje opazni, poleg tega pa se kolesarji invalidi težje pravočasno umaknejo bližajočemu se avtomobilu), ni dovolj obračališč zadostne širine(za obračanje prilagojenih koles je potreben večji manevrski prostor), primanjkuje jasne signalizacije za slabovidne.
Zavod Uvid Rogaška Slatina, so.p., se je zato v okviru programa IMPACT4VALUES, ki ga financira Evropska unija, lotil projekta »Kolesarjenje za vse.« Z njim stopajo korak naprej do cilja, da bi lahko kolesaril vsak invalid, ki si tega želi. Zavzemajo se za boljše sodelovanje invalidnih skupnosti z lokalnimi odločevalci in posledično vključenost invalidov v debate o načrtovanju kolesarske infrastrukture in nakupu koles v sistemih javne izposoje. Trudijo se, da bi bili invalidi bolj vključeni v organizirane kolesarske dogodke. Na lokalnem Bobrovem bicikliranju, največjem kolesarskem dogodku v Rogaški Slatini, ki se ga vsako leto udeleži več sto posameznikov, je Zavod Uvid v sodelovanju z občino Rogaška Slatina tako že tretjič zapored omogočil brezplačno udeležbo invalidov, ki so si lahko v Zavodu Uvid za vožnjo tudi izposodili prilagojena kolesa.
Z namenom, da bi kolesarjenje invalidov postalo bolj »vidno«, pa so se v Zavodu Uvid lotili še ene zanimive ideje. Na projektni spletni strani (https://zavod-uvid.eu/kolesarjenje-za-vse/) so ustvarili brezplačno spletno bazo fotografij kolesarjev invalidov. Kar vidimo, vpliva na izoblikovanje naših prepričanj. Ko odpremo zloženko o kolesarjenju ali na socialnih omrežjih vidimo oglas za prihajajoč kolesarski dogodek, na prikazanih podobah skoraj nikoli ni kolesarjev invalidov. Na eni strani zaradi prezrtosti (na kolesarje invalide se preprosto »pozabi«), po drugi strani pa zato, ker je na internetu v dostopnih spletnih slikovnih bazah težko izbrskati sliko kolesarja invalida, sploh brezplačno. No, nič več – zdaj lahko vsi, ki oblikujete promocijski material za kolesarsko prireditev ali pripravljate priročnik o varnem kolesarju brezplačno uporabite tudi fotografije kolesarjev z različnimi telesnimi in/ali duševnimi invalidnostmi na raznolikih kolesih.
S tem lahko pokažete, da je kolesarjenje res – za vse
Kolesarsko razstavo, ki so ji ustvarjalci nadeli ime »Kolesarske sledi,« lahko na Kongresnem trgu obiščete še do sredine junija. Ostale projektne aktivnosti lahko spremljate na spletni strani in socialnih omrežjih pod nazivom »Kolesarjenje za vse.«
Projekt »Kolesarjenje za vse« je financiran s strani Evropske Unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.