Pogled na scefrano listje in cvetje, pa morda polomljeno vejevje ali celo drevje ter ostanke toče vsepovsod je gotovo žalosten in v spomin nam prikliče vse vloženo delo in trud, ki smo ga v urejanje vrta vložili. Z ljubeznijo smo se mu posvečali in ob rezultatih našega dela začeli uživati, sedaj pa je vsaj na prvi pogled vse uničeno. No, tistemu, ki se vrtu posveča samo kot svojemu statusnemu simbolu in je za ureditev in zasaditev vrta najel prestižno drage profesionalce, razdejanje najprej v spomin prikliče »zapravljene denarce«. A vedeti moramo, da čas zaceli marsikatero rano, tudi marsikatero vrtno razdejanje.
Velika večina rastlin se namreč obnovi. Seveda to velja le za trajne rastline: drevesa, grmovnice in trajnice. Nekatere poškodbe so sicer lahko trajne, a večina hvala bogu ne. Je pa treba po ujmi opraviti nekatera vzdrževalna dela, da vrtu povrnemo kolikor toliko urejen videz in pomagamo rastlinam pri obnovi. Ob analiziranju poškodb tudi sprejmemo morebitne odločitve o drugačnem pristopu k urejanju vrta.
V poklicnem vrtnarstvu, razmnoževanju in gojenju sadik trajnic za trg je bilo že doslej potrebno, odslej pa bo toliko bolj nujno dosledno uporabljati varovala pred točo. Pred vetrom žal učinkovito varovanje na prostem ni možno. Na vrtovih bo vedno bolj potrebno in zaželeno, pa tudi izvedljivo, varovanje pred točo na zelenjadnih in sadnih vrtičkih. V okrasnem vrtu je varovanje težko usklajevati z zahtevami po estetskem videzu. A morda je to izziv za najbolj inovativne načrtovalce v bodočnosti.
Krizno načrtovanje vrta
Glede na vedno hujše in pogostejše vremenske ekstreme nam v podzavesti zori spoznanje, da lahko pričakujemo le stopnjevanje težav. Zato je smiselno potruditi se za ureditev vrtov tako, da bodo ti vse prihajajoče nevšečnosti čim laže prenašali oziroma bodo čim manj ranljivi. Vedno bolj bomo torej cenili trpežne in manj ranljive rastline in seveda takšne s sposobnostjo samoobnove. Vedno bolj bomo spoštovali naravne danosti tal in okolja in se jim prilagajali.
Iskali bomo tudi metode dela in pomagala, ki bodo vplivala na varovanje rastlin in njih čim hitrejšo obnovo po morebitnih poškodbah. Tako se bomo laže soočili z morebitnimi vremenskimi poškodbami naših vrtnih rastlin, saj bomo vedeli, da jih nismo za vedno izgubili, vsaj večine ne. Seveda se eksotičnim rastlinam ne bomo odpovedali in tudi vrtnarsko vzgojenim ekstravagantnim sortam ne. A pri njih izboru bomo bolj kritični. In občasno se bomo s kakšno izgubo pač morali sprijazniti.
Kako izbirati trajnice?
Tistim najobčutljivejšim in najbolj »muhastim« ter tistim s posebnimi zahtevami bomo namenili najmanj prostora in seveda hkrati največ skrbi. Če nam toliko pomenijo, da se jim ne moremo odpovedati, bomo pač zanje posebej poskrbeli.
Glavnina naših trajnic bo skrbno izbrana glede na tip rastišča, ki ga imamo na razpolago oziroma ga lahko pripravimo. Na sušno oziroma zelo odcedno rastišče recimo sodijo čisto druge kot v naravno zamočvirjena tla oziroma v glinasto zemljo. Strogo moramo tudi upoštevati, katere prenašajo senco in katere zahtevajo veliko sonca. Le tako jim bomo namreč zagotovili razmere, v katerih bodo najlaže kljubovale raznim vremenskim stresom.
A ob še tako skrbni izbiri se lahko zgodi, da bodo vremenske razmere vsaj do določene mere porušile naša pričakovanja. Laški smilj ali sivka, žajbelj in podobne recimo v sušnem letu na določeni lokaciji v odcedni zemlji in na polnem soncu odlično uspevajo, v deževnem letu pa jim bo vlage kljub temu morda preveč. To se nekje že kaže z odmiranjem nasadov v letošnjem izrazito mokrem letu. Vsekakor pa drži, da s strogim upoštevanjem vnaprej znanih potreb rastlin lahko močno ublažimo posledice morebitnih vremenskih ekstremov, kot so sušna ali premokra obdobja.
Nekoč je mnogo visokogorskih rastlin veljalo za prilagodljive tudi v dolinskih razmerah. Danes mnogim takšnim postaja prevroče in jih po vrtovih preprosto ni več možno gojiti. Je pa vedno več sredozemskih trajnic, ki se brez težav širijo proti severu.
Za močne vetrove, ki so nekoč pihali predvsem na območju burje v Vipavski dolini in ob morju, danes pa že kar po vsej Evropi in seveda tudi drugje, niso vse trajnice enako občutljive. Najbolj so ranljive tiste s krhkim listjem in stebli ter tiste z mehkimi nadzemnimi deli. Tiste s čvrstim in usnjatim listjem ter prožnimi in upogljivimi stebli seveda mnogo bolje prenašajo močne vetrove. Velika večina trav recimo se ob močnih vetrovih upogiba, a skoraj nikoli ne zlomi.
Za točo so najobčutljivejše tiste trajnice, ki imajo zelo veliko listje, in seveda tiste, ki imajo vse nadzemne dele zelo krhke.
Kako ukrepati po neurju?
Nedavno mi je prijateljica v jutru po močni toči z vetrom dejala, da na vrt ni šla niti pogledat, saj ve oziroma si predstavlja, kakšno razdejanje je tam, a v prvem trenutku tako ali tako ne more nič pametnega ukreniti. No, najprej je smiselno odstraniti kakšno morebiti polomljeno vejo ali celo drevo. Pri trajnicah pa je bolje počakati nekaj dni, da bo možno bolj realno oceniti poškodbe. Regeneracija se namreč začne zelo hitro in škoda bi bilo ukrepati prehitro.
Velikokrat se bo vtis »sesekljanega« listja iz prvih dni po toči kmalu izgubil, ker se bo to posušilo in ga bo hitro prekrila nova rast. Ukrepati bo treba seveda različno, odvisno od teže poškodb in sposobnosti posameznih trajnic, da se regenerirajo. Marsikaj je odvisno tudi od intenzivnosti in časa poškodb ter od faze razvoja posameznih trajnic. Če je recimo toča močno poškodovala hermelike že na začetku poletja, jih je smiselno požeti. Lepo se bodo obnovile in ob koncu jeseni ali morda celo prej tudi zacvetele. Če se je to zgodilo ob koncu poletja, morda v tekočem letu ne bodo zacvetele, bodo pa vsaj razvile lepo listje, če jim bomo odstranili poškodovane dele. Če nam je toča »zmlela« cvetoče ameriške slamnike, jih je smiselno požeti tik nad zemljo, da bodo znova razvili listje in skoraj gotovo tudi še znova zacveteli.
