Omar Sharif je začel svojo igralsko kariero v petdesetih letih in v pol stoletja nabral več kot 100 filmov. Dobil je tri Zlate globuse in Cezarja za najboljšega igralca. Med njegovimi najbolj znanimi filmi so Lawrence Arabski (1962), Doktor Živago, pa tudi filmi, kjer je igral zgodovinske like kot so Džingiskan in Che Guevara. Omar Sharif je govoril pet jezikov: arabsko, angleško, francosko, italijansko in špansko, v času Nasserjevega Egipta je živel v Evropi, užival je v konjskih dirkah in bil eden najboljših igralcev bridgea na svetu. V življenju je dobil številne nagrade, od tega najvišje egiptovsko priznanje, Red za zasluge in francosko Legijo časti. Je tudi eden od samo 25 dobitnikov Unescove Eisensteinove medalje v čast njegovemu prispevku svetovnemu filmu in kulturni različnosti.
Omar Sharif se je rodil 10. aprila 1932 v Aleksandriji kot Michel Jusef Dimitri Chalhoub v družini libanonskih izseljencev. Družina je pripadala grško katoliški manjšini. Njegov oče, Jusef Chalhoub, je bil trgovec z lesom, ki se je v Aleksandrijo preselil iz Zahljeja v začetku 20. stoletja. Ko je bil Sharif star 4 leta, so se preselili v Kairo. Njegova mama, Claire Saada, je bila priznana gostiteljica in pri njih doma je bil večkrat na obisku tudi egiptovski kralj Farouk, dokler ga 1952 niso vrgli s prestola.
Jeziki, pa tudi igralstvo
Bodoči igralec je študiral na Victoria Collegeu v Aleksandriji, kjer je pokazal velik talent za jezike. Tam je spoznal dva dobra prijatelja, oba igralca, Ahmeda Ramzyja in Jousefa Chahinea. Pozneje je v Kairu diplomiral iz matematike in fizike. Po dobljeni izobrazbi je najprej pomagal očetu pri njegovem poslu z redkim lesom, potem pa ga je premamil film.
Njegov prvi film je bil Žareče sonce (1954), med snemanjem pa si je tudi spremenil ime v Omar Sharif – Sharif pomeni plemeniti po arabsko, sprejel muslimansko vero in se poročil s soigralko Faten Hamamo. Istega leta je posnel še film Puščavski hudič. Sledili so Naši najboljši dnevi (1955), francoski film Libanonska misija (1956), Temne vode (1957), Nespečna (1957), Dežela miru (1957), tunizijski film Goha (1958), v katerem je debitirala tudi Claudia Cardinale, Bitka na Nilu (1958), Začetek in konec (1960), priredba Ane Karenine, Reka ljubezni (1960). Skupaj z ženo sta v večih filmih nastopila skupaj kot romantični par, sam pa je v samo nekaj letih postal eden od gigantov egiptovske kinematografije tistega časa.
Ali in njegova vojska
Svetovno slavo mu je prinesla vloga v njegovem prvem angleškem filmu, Lawrence arabski (1962) s Petrom O'Tooleom. Sherif je igral izmišljeni lik Sherifa Alija, potem ko je vlogo zavrnil Dilip Kumar, Horst Buchholz ni bil na voljo, Maurice Ronet pa ni mogel nositi kontaktnih leč z rjavo barvo. Vloga, ki jo je odigral Omar Sharif, danes v Hollywoodu velja za eno najbolj zahtevnih stranskih vlog v zgodovini, producenti pa so imeli težko nalogo, saj so kompleksni lik namenili igralcu, ki praktično ni bil znan izven Egipta. Režiser David Lean je vztrajal pri tem, da uporabijo etnične igralce, da bi bil film čimbolj avtentičen. Sharif je znal izkoristiti svoje poreklo z znanjem jezikov tudi v drugih filmih.
»Govoril sem francosko, grško, italijansko, špansko in celo arabsko, kar mi je omogočilo igrati tujce z naglasom, brez da bi kdo sploh vedel, od kod prihajam.«
Pred snemanjem je Omar Sharif podpisal tudi pogodbo s Columbio za sedem filmov, za vsakega bi dobil 50 tisoč dolarjev. Lawrence Arabski je bil velik finančni uspeh, pa tudi hvaljen pri kritikih. Za svojo vlogo je bil nominiran za Oskarja za stransko vlogo, zanjo pa je prejel Zlati globus za najboljšega stranskega igralca v filmu in Zlati globus za novinca.
Leta 1964 je Sharif zaigral v še enem hollywoodskem filmu, Padec Rimskega imperija. Tretji film je bil črno beli Poglej, bledi konj (1964) z Gregoryjem Peckom in Anthonyjem Quinnom. Sharif je v filmu o katalonskem uporniku igral vlogo španskega duhovnika. Režiser Fred Zinnemann mu je dal priložnost izključno zaradi priporočila Davida Leana in ni se uštel. V popolnoma drugačnem liku je Sharif še enkrat pokazal svoj izjemni talent. Ta film in Padec Rimskega imperija pred njim pa sta bila komercialna polomija. Za MGM je potem posnel Rumeni Rolls-Royce (1964), kjer je igral jugoslovanskega patriota. Še vedno pa je čakal na svojo glavno vlogo in jo tudi dobil leta 1965 v Džingiskanu. Epopeja za pregrešnih 4,5 milijona dolarjev je pustila kinematografe prazne. Sledil je še francoski film o Marcu Polu, Marco veličastni, kjer je imel stransko vlogo.
Egipčan, ki je postal Rus
Med snemanjem Džingiskana je Sharifu prišlo na uho, da Lean pripravlja adaptacijo romana Borisa Pasternaka, Doktor Živago (1957). Sharif je prebral knjigo že pred leti in bil zelo navdušen, zato je prosil Davida Leana, če mu da eno od stranskih vlog. Lean je Sharifa potem uporabil kar za glavno vlogo Jurija Živaga. Lean je film želel posneti kot poetični pokazatelj tega obdobja, z veličastnimi pokrajinami in glasbo Mauricea Jarrea. Sharifova vloga je pasivna, njegove oči odražajo realnost, ki jo vidimo vsi, so zapisali kritiki. Sharif je ob izdaji filma na DVD 2001 dodal komentar, da je Lean režiral film kot general poveljuje vojski – da osnovno nalogo in pusti odprto pot do izvedbe.
Doktor Živago je bil velikanski hit, Sharif je za vlogo dobil še en Zlati globus, film pa je še danes eden najbolj profitabilnih filmov. Tudi mak je roža (1966) je bil televizijski film po predlogi Iana Fleminga, v katerem je bil Sharif za svoj vložek nepodpisan. S Petrom O'Tooleom se je ponovno srečal v Noči generalov (1967), četrtem filmu za Columbio, kjer je igral nemškega oficirja med drugo svetovno vojno. Tako kot naslednji, italijanski Več kot čudež (1967) s Sophio Loren, ni bil pretirano uspešen.
Za Columbio je potem posnel Smešno dekle (1968) z Barbaro Streisand v njenem filmskem debiju. S tem je razjezil oblasti v rodnem Egiptu, saj je Streisandova odkrito podpirala Izrael. Film je bil takoj prepovedan v številnih arabskih državah. V času snemanja filma sta se Sharif in Streisandova tudi romantično zapletla.
Streisand, Barbara!
»Najprej se mi ni zdela nič posebnega, po tednu snemanja pa sem bil noro zaljubljen vanjo. Menil sem, da je ena najlepših deklet, ki sem jih kadarkoli videl. Začel sem hrepeneti po njej.«
S Catherine Deneuve je zaigral v Mayerlingu (1968), z Gregoryjem Peckom v Mackennajevo zlato (1969) in postal Che Guevara v zgodovinskem filmu Che (1969). Slednji je bil finančna polomija. Sledili so neuspešni Srečanje (1969) z Anouk Aimee, Zadnja dolina (1971) z Michaelom Caineom ter zadnji film po pogodbi s Columbio, Jezdeci.
Sharif je poneje povedal: »Serija filmov, ki jih zaradi dobrih imen nisi mogel zavrniti, bi bila skoraj usodna za mojo kariero. Bili so dobri režiserji, pa slabi filmi.«
Kriminalka Vlomilci (1971) z Belmondom je bila velik hit v Franciji, pa praktično nepoznana drugod po svetu. 1973 je Sharif odigral še eno svojih legendarnih vlog – v TV seriji Skrivnostni otok po romanu Julesa Verna je bil kapitan Nemo, naslednje leto pa v Seme tamarinde (1974) nastopil skupaj z Julie Andrews, film je režiral njen mož Blake Edwards. 1975 sta s Streisandovo posnela nadaljevanje Smešna dama, zaigral je v nemškem Zločin in Strast in se 1976 za hip pojavil v nadaljevanju Pink Panterja.
Brezvezni filmi zaradi dolgov
»Izgubil sem veliko denarja s hazardiranjem, kupovanjem konjem in tako naprej, zato sem moral igrati v filmih, za katere sem vedel, da so zanič. Poklical sem mojega agenta in mu naročil, naj sprejme vse, samo da se rešim dolgov.«
Osemdeseta je začel z vohunsko parodijo S.H.E., komedijo Chevyja Chasea, Oh, pes nebeški! (1981), pojavil pa se je tudi v še eni kultni parodiji, Top Secret! (1984). V osemdesetih je veliko snemal tudi za televizijo: Kraj užitka (1981), Peter Veliki (1986) in Anastazija (1986). 1988 je zaigral celo v tretjem delu Ramba.
Mavrični tat (1990) je postal njegov tretji film z O'Tooleom, v Egiptu je posnel Vojna v deželi egipčanski (1991) in Mayrig (1991), biografjo o Henriju Verneuilu, skupaj s Claudi Cardinale. 1996 je Sharif nastopil v dokumentarcu Libanon…ugrabljena odličnost, ki ga je napisala in režirala libanonsko-avstralska režiserka Daizy Gedon. Sharif se ji je zdel idealen za to zgodbo in je zaupanje tudi izpolnil.
Nazaj v Hollywood
Leta 1999 je imel prvo večjo vlogo v hollywoodskem filmu po dolgem času, 13. bojevnik. A film sam je bil polomija in Sharif je začel razmišljati o pokoju. K igri se je vrnil šele 2003 v Monsierju Ibrahimu, francoskem filmu, ker igra turškega muslimana, ki postane vzor judovskemu dečku. Za to vlogo je prejel Cezarja. Do 2010 je posnel še nekaj filmov, zadnjič v glavni vlogi pa v kratkem izobraževalnem filmu 1001 izumu.
Sharifova strast je bila igranje bridgea. 1964 je na svetovni olimpijadi te igre s kartami zastopal Združeno arabsko republiko, 1968 pa je bil kapetan egiptovske ekipe. 1967 je ustanovil tudi svojo show, Omar Sharif Bridge Circus, kamor je pritegnil najboljše igralce in z njimi promoviral igro po celem svetu. V poznejših letih je posodil ime računalniškim adaptacijam Bridgea, na TV pa sodeloval kot analitik in komentator. Do 2000 je bridge popolnoma opustil.
»To kar je bila zame najprej strast, je postala odvisnost,« je povedal. »Nisem želel več biti suženj, nehal sem igrati bridge in zahajati v casinoje.«
Egipčan svetovljan
Do 1965 je živel v Egiptu, potem pa se je preselil v Evropo. Očeta se spominja kot uspešnega trgovca, ki pa vseeno ni bil bogat. Posel z lesom je cvetel vse do menjave oblasti v Egiptu 1952 in pod Nasserjem je močno upadel.
Svojo prvo eno Faten Hamamo je spoznal v filmu Žareče sonce, kjer mu je v prizoru namenila poljub, čeprav ga v scenariju ni bilo. Kmalu po premieri filma sta se poročila, imela sta sina, Tareka, ki je nastopil v Doktor Živagu v vlogi mladega Jurija. S Faten sta se razšla 1966, uradno ločila pa 1974. Po tem se Sharif nikoli več ni poročil. V času nove oblasti je Egipt začel izdajati izstopne vizume, ki so omejevali Sharifa, ko je potoval na snemanja, zato je več časa začel ostajati v Evropi in se končno tudi preselil tja. To ga je stalo tudi zakona, čeprav sta z Faten ostala prijatelja vse življenje. Od snemanja Lawrenca sta z O'Tooleom postala najboljša prijatelja in skupaj posnela pet filmov. V starejših letih je večinoma živel v Kairu s svojo zadnjo spremljevalko, francosko igralko Andreo Ferreol. Po sinu Tareku ima dva vnuka, Karima in Omarja Sharifa jr., ki je prav tako igralec.
V času egiptovske revolucije se je odkrito zavzemal za odhod Hosnija Mubaraka z oblasti: »30 let je na oblasti in jasno je, da ga naši ljudje več ne marajo, dovolj je!«
Zdravje peša
1992 je imel operacijo na srcu, kjer so mu vstavili tri obvode, 1994 je doživel lažji infarkt. Vse do operacije je pokadil 25 cigaret dnevno, potem pa čisto nehal. Maja 2015 je prišlo v javnost, da je zbolel za Alzheimerjevo boleznijo. Njegov sin Tarek je povedal, da so opazili, da meša svoje največje vloge in pozablja, kje jih je snemal. Omar Sharif je umrl 10. julija 2015 v bolnišnici v Kairu za posledicami infarkta.
