Jean-Paul Charles Belmondo se je rodil 9. aprila 1933 v predmestju Pariza kot drugi od treh otrok. Oče Paul Belmondo je bil priznan kipar, rojen v Alžiriji, njegova starša pa sta bila Italijana. Njegova mama, Sarah Rainaud-Richard, je bila slikarka. Družina, ki je bila dobro situirana, je med drugo svetovno vojno, ko so v Parizu vladali Nemci, skorajda prišla na beraško palico. Jean-Paula šola nikoli ni pretirano zanimala, raje se je posvečal športu, med drugim kolesarstvu, nogometu (v srednji šoli je bil golman), boksu, ki ga je treniral najdlje in se nekaj časa celo preživljal kot profesionalec. Leta 1948 ga je navdušila Molierova komedija Učene ženske z Denise Gence v glavni vlogi in pri 16 letih se je, potem ko je okreval za tuberkulozo, odločil, da tudi sam postane igralec.
Igralstva se je učil pri Raymondu Girardu in debitiral na odrskih deskah pri 17 letih v Trnjulčici, v kateri je nastopal tudi po pariških bolnišnicah. Girard ga je šest mesecev pripravljal na sprejemne izpite v Nacionalnem konservatoriju dramskih umetnosti, a je Belmondo vseeno padel. 1951 je poslušal predavanja in januarja 1952 spet poskušal s sprejemnimi izpiti in še enkrat pogrnil. Šele oktobra 1952 je bil končno sprejet.
Njegov profesor Pierre Dux je nekoč izjavil: »S tako glavo ne bo nikoli objel ženske, ker ne bo prepričljiv.« Belmondu je pripisal največ možnosti v stranskih vlogah.
Kaj mi bo šola
V šoli je ostal štiri leta in tam spoznal druga bodoča slavna imena, igralce Jeana Rocheforta, Jean-Pierra Mariella, Bruna Cremerja, Pierra Vernierja in Michela Beaunea. Pod imenom Michel Galabru je nastopal v gledališču, z Guyem Bedosom pa je s kabaretskimi točkami igral na trgih in terasah lokalov. Leta 1953 je spoznal plesalko Elodie Constantin, s katero sta živela bohemsko življenje in še istega leta dobila hčerko Patricio, ki je umrla 40 let pozneje v požaru. Njegovi profesorji še vedno niso čutili njegovega talenta. Na diplomskem nastopu je za sceno iz Ljubezen in klavir dobil zelo nizko oceno, čeprav ga je publika z navdušenjem pozdravila. Zaradi tega ni bil sprejet v Comedie-Francaise, so ga pa njegovi prijatelji na rokah odnesli iz dvorane, medtem ko je Belmondo po »francosko« z rokama salutiral žiriji.
Leta 1953 je Belmondo prvič nastopil v dveh igrah v enem od priznanih gledališč. Predstava Medee priznanega pisca Jeana Anouliha je bila polomija in Belmodno je dejal: »Medee je prvi Anoulihov neuspeh in prav jaz moram nastopati v tej predstavi.«
1956 je prvič zaigral tudi v kratkem filmu Moliere, 1957 pa v Delbezovem Z nogami, na konju, v avtomobilu, kjer pa so njegovo vlogo pozneje izrezali. Razočaran z neuspehi se je za nekaj časa vrnil v gledališče, potem pa leta 1958 zares debitiral v Bodi lepa, a utihni!, skupaj s še enim zelencem, Alainom Delonom. Posnel je tudi Nedeljski prijatelji, ki pa ni bil predvajan javno. Marcel Carne ga je povabil tudi k filmu Grešniki (1958), ki je Belmondu prinesel tudi izboljšanje finančnega statusa in od takrat naprej je njegova igralska kariera vzletela. Leto je zaključil s komedijo Smešna nedelja z Bourvilom. Jean-Luc Godard, ki je bil takrat tudi kritik za revijo Cahiers du Cinema, je film razbil, pohvalil pa je Belomondov talen in v njem videl Michela Simona jutrišnjega dne. Godard mu je potem namenil vlogo v kratkem filmu Charlote in njen fant z Anne Colettte. Belmondo je nesporno postal del francoskega filmskega Novega vala šestdesetih. 1958 je odslužil vojaški rok v francoski vojski med alžirsko vojno in bil predčasno odpuščen, ko se je poškodoval s puškinim kopitom. Po vrnitvi v Pariz je odigral svojo prvo večjo vlogo v Chabrolovem Dvojnem obratu (1959) in Godardovem Do poslednjega diha (1960). Belmondo je bil navdušen nad Godardovim pristopom, s katerim je lahko improviziral dialoge. Sledil je policijski film z Linom Venturo, Razdelite tveganja (1960). Svoje prvo desetletje je Belmondo zaključil kot d'Artagnan v televizijskih Treh mušketirjih, predvajanih za božič 1959.
Belmondova šestdeseta
Po Zadnjem dihu je Belmondo je bil Belmondo eden najbolj prepoznavnih francoskih igralcev in v šestdesetih bo posnel 34 filmov in postal prvo ime francoske kinematografije. S svojim vsestranskim igralskim pristopom je zmogel številne vloge in sodeloval z vsemi velikimi režiserskimi imeni. Njegova fizična moč mu je omogočala snemanje tudi najbolj napornih prizorov, brez zamenjav. Zaigral je tudi v številnih italijanskih filmih, v Napačni poti (1961) s Claduio Cardinale in Dve ženski (1960) s Sophio Loren. Z Godardom je posnel še Ženska je ženska (1961), z Melvilleom pa Leon Morin, duhovnik (1961), ki so ga pohvalili tudi kritiki.
Po drugem filmu z Melvilleom, Klobuk (1962) je pokazal svojo vsestranskost v avanturi Cartouche (1962) s Claudio Cardinale. Film si je v kinih ogledalo več kot tri milijone ljudi. V paru z Gabinom je navdušil v Opici pozimi (1962). V pustolovščini Človek iz Ria (1964) je nastopil s Francoise Dorleac, sestro Catherine Deneuve, film pa je bil še ena komercialna uspešnica, ki si jo je samo v Franciji ogledalo 5 milijonov ljudi. Novembra 1963 je Belmondo postal tudi predsednik Francoskega igralskega sindikata.
Po avanturi Sto tisoč dolarjev na soncu in drami Vikend v Zuydcoote, oba je režiral Verneuil, je z de Broco posnel Do ušes (1965), kjer je spoznal Ursulo Andress, s katero je pristal v zvezi. Nori Pierott (1965) z Anno Karino predstavlja vrhunec Belmondovega sodelovanja z Godardom. Ursula Andress ga je v tem času prepričala, da preizkusita svojo usodo v Hollywoodu, a sta se samo po šestih mesecih, nevajena življenja izven domovine, vrnila v Francijo. Desetletje je zaključil s Sireno z Mississipija (1969) s Catherine Deneuve. Njegov prijatelj igralec Hubert Deschamps mu je v šali dal vzdevek Pepel, po Gabinovem liku v Renoirjevem Na dnu (1936), ker je Belmondo imel ta film in to vlogo imel za eno največjih stvaritev v zgodovini filma. Zaradi tipkarske napake je javnost vzdevek prebrala kot Bebel in pri tem je tudi ostalo.
Uspehi sedemdesetih
Novo desetletje je začel v paru z Alainom Delonom v ganstrskem filmu Borsalino (1970), ki je v kina pritegnil 5 milijonov gledalcev. Sodelovanje je prekril sodni spor med igralcema, ker je bilo Delonovo ime na posterju napisano kar dvakrat (Delon je bil tudi producent), tožbo je Belmondo dobil.
1971 je Jean-Paul Belmondo ustanovil podjetje Cerito Films, s katerim je nameraval sam investirati v svojo igralsko kariero. Po nekaj uspešnih filmih Mladoporočenca leta II (1971), Premor (1971) in Mož iz Acapulca (1973) je Belmondo nasedel z lastno produkcijo zgodovinskega filma Stavisky. Film je požel tudi negativne kritike v Cannesu in Belmondo se je odločil, da se bo posvečal bolj komercialnim projektom. Stavisky velja tudi za prelomno točko v igralčevi karieri, ki se je od takrat pojavljal le še v filmih, namenjenih širši publiki.
Z Verneuilom je 1975 posnel Strah nad mestom, kjer je sam posnel vse nevarne prizore, med drugim tudi visenje s helikopterja, kjer se je tudi poškodoval. Mnogi so ocenili, da je za slavo pripravljen tvegati preveč. Njegova umetniška plat je začela jemati slovo, gledalci pa so ga oboževali.
»Za pariško inteligenco sem postal kaskader, nisem več znal igrati v komedijah,« je desetletje pozneje o filmu povedal Belmondo.
Sledili so Nepopravljivo (1973), Lovec (1976), Truplo mojega sovražnika (1976), naslednji projekt z Godardom, Instinkt smrti, pa je obstal v pripravah. 1977 je posnel tudi Žival z Raquel Welch.
Sam svoj kaskader
Med 1978 in 1983 je Belmondo dosegel vrhunec svojega komercialnega obdobja. Trije akcijski filmi z Georgesom Lautnerjem so le še potrdili njegov sloves vsestranskega igralca, podobno kot to počne v Misija:nemogoče danes Tom Cruise.
Policaji in roparji (1979) je prvič v Belmondovi zgodbi v kinematografe samo v Parizu pripeljal milijon geldalcev, v Le Guignolu (1980) igra prevaranta, ki med drugim spet visi s helikopterja, legendarni Profesionalec (1982), kjer ga na koncu mrtvega posnamejo iz helikopterja, pa je v kina pripeljal pet milijonov ljudi. Tudi As asov (1982), ki ga je režiral Gerard Oury, je presegel pet milijonov. Marginalec (1983) je bil še ena komercialna uspešnica, potem pa je Vernouilov Grabežljivci (1984) padel na štiri milijone. Belmondovi filmi so si bili podobni kot jajce jajcu z enako osnovo, kar je javnost zamerila.Zato se je Belmondo spet posvetil komediji in s Sophie Marceau posnel Vesele velikonočne praznike (1984) in spet – visel s helikopterja. 1985 se je vrnil tudi na igralske odre, tega leta pa se je na snemanju detektivske komedije Kakšen trik pri akcijskem prizoru resno poškodoval. Za 52 let starega igralca je to pomenilo, da so časi akcijskih filmov preteklost.
Kaj imaš s temi helikopterji?
Detektivski film Samotar (1987) je bil po Belmondovih standardih polomija, prvič po 1963 je film videlo manj kot milijon gledalcev.
»Film je bil en triler preveč, publika je bila sita, jaz pa tudi,« je pozneje povedal Belmondo.
1987 je Belmondo izkoristil priložnost in se po skoraj 30 letih vrnil na oder z Keanom režiserja Roberta Hosseina. Prav tako je ustanovil sklad in nagrado Paula Belmonda za talentirane kiparje, po očetu, ki je umrl 1982. Claude Lelouch mu je nato ponudil glavno vlogo v filmu Pot razvajenega otroka (1988), za katerega je 1989 prejel Cesarja za najboljšega igralca, a se podelitve francoskih Oskarjev ni udeležil. Edina žirija, ki mu lahko daje priznanja, je publika, je pozneje povedal, prav tako pa je avtor kipca, kipar Cesar, močno kritiziral njegovega očeta. Potem se je kar za nekaj let odmaknil od filma in nastopal na odrih, vse do Neznancev v hiši (1992). Do naslednjega filma Nesrečniki (1985) so minila še tri leta. 1998 je ponovno zaigral v Priložnosti za dva z Alainom Delonom in – ne boste verjeli – pri 65 letih spet visel s helikopterja.
Avgusta 2001, ko je letoval na Korziki, ga je zadela možganska kap, po kateri je imel rahlo ohromelo desno stran obraza. Leta 2008 se je po vrsti let vrnil k filmu in posnel Mož in njegov pes, ki pa ni bil komercialno uspešen in je bil tudi njegov zadnji film. 2011 je v Cannesu prejel Palmo za življenjsko delo, 2016 pa v Benetkah Zlatega leva za življenjske dosežke. 2015 je oznanil svoj igralski pokoj, čeprav se je še 2017 govorilo, da bo pri 84 spet zaigral na velikem platnu.
Žene in ženske
S prvo ženo, Renee Constant (znano kot Elodie Constantin) se je poročil 1959. Imela sta tri otroke, ob Patriciji (1953 – 1993) še Florence (1960) in Paula (1963). Sin Paul je bil dirkač, nastopil je tudi v Formuli 1, a brez vidnejših uspehov. Par se je razšel 1965, ko je Belmondo začel afero z Ursulo Andress in uradno ločil 1968. Po razhodu s švicarsko igralko je od 1972 do 1980 živel z italijansko igralko Lauro Antonelli, potem pa spoznal 20-letno brazilsko igralko Mario Carlos Sotto Mayor. Decembra 2002 se je poročil s 30 let mlajšo plesalko Naty Tardivel, s katero je bil v zvezi od 1989, ločil pa se je šest let pozneje. 2003 se takrat 70-letnemu Belmondu rodila hčerka Stella. Na koncu si je omislil še Belgijko Barbaro Gandolfi, s katero se je razšel po dveh letih, 2012.
Jean-Paul Belmondo je umrl 6. septembra 2021 v Parizu, star 88 let. Vse od kapi naprej je njegovo zdravje pešalo, predsednik Macron je igralca označil za narodnega heroja, na njegovem pogrebu pa so igrali Morriconejevo Chi Mai iz filma Profesionalec. Belmondo je pokopan ob svojem očetu Paulu na pokopališču na Montparnasseu.
Belmondo je celotno kariero veljal za francoskega Jamesa Deana, Marlona Branda in Humphreya Bogarta. Na dan njegove smrti so francoske televizije spremenile spored in predvajale njegove filme.
Njegove filme je videlo 160 milijonov ljudi, filmi Možgani (1969), Strah nad mestom (1975), Žival (1977) in As asov (1982) pa so bili najbolj gledani filmi leta v Franciji, s čemer se je na drugem mestu izenačil s Fernandelom, pred njim ostaja le še Louis de Funes. Belmondo skupaj z njim in Alainom Delonom velja za tri največje igralce francoskega filma. In tistega, ki jenajvečkrat visel s helikopterja. Smo omenili tudi film Žival? No, zdaj ga.
