Sinead Marie Bernadette O'Connor se je rodila 8. decembra 1966 v Dublinu, ime pa je dobila po materi zdravnika, ki je pomagal pri porodu in Sv. Bernadette Lourdski. Sinead je imela še štiri sorojence, med njimi je Joseph O'Connor, znani irski pisec.
Starša, ki sta se poročila 1960, sta se v sedemdesetih ločila in Sinead je 1979, stara 13 let, je odšla živet k njemu. Oče, ki je delal kot odvetnik za ločitve, se je 1976 poročil z novo žensko, Američanko Volo Suiter. Sinead je bila problematična najstnica, špricala je šolo in kradla po trgovinah, zato so jo za 18 mesecev pri samo petnajst letih poslali v magdalenski azil Grianan Training Centre v Drumcondri, neke vrste popravni dom. Čeprav je prav tam razvila svoj talent za pisanje in glasbo in imela celo privilegije, da je lahko obiskovala zunanjo šolo in imela proste izhode, so jo tudi ostro kaznovali za vse incidente.
»Če nisi bil priden, so te poslali spati v zgornje nadstropje med ostarele ljudi. Smrdelo je po dreku, kozlanju in vsem…in te stare ženice so govorile v spanju. Nikoli prej in upam, da nikoli več, ne bom izkusila take panike in groze in agonije kot takrat,« se je spominjala Sinead.
Dne 10. februarja 1985, ko je bila stara 18 let, je v prometni nesreči, v kateri se je z avtom na poledeneli cesti zaletela v avtobus, umrla njena mama. Prav mama jo je po njenih besedah, zlorabljala tako fizično kot psihično. Sinead je pozneje obiskovala Newtonovo šolo v Waterfordu, a je ni končala.
Na glasbena pota
Eden od prostovoljcev v Griananu je bil Paul Byrne, bobnar skupine In Tua Nua, ki je nekoč slišal Sinead peti Evergreen Barbare Streisand. Z njegovo skupino je Sinead posnela pesem Take My Hand, a so menili, da je pri petnajstih premlada za to, da bi nastopala z njimi. Sredi 1984 je dala oglas v Hot Press, dublinsko revijo in preko njega spoznala Colma Farrellyja, s katerim sta ustanovila skupino Ton Ton Macoute. Ko se je Sinead prestavila na Newton v Waterfordu, so ji člani skupine nekaj sledili, potem pa je pustila šolo in se skupaj z njimi prestavila v Dublin, kjer so bili njihovi nastopi kar soildno sprejeti. Skupina je imela zelo prepoznaven zvok in še bolj petje in odrski nastop mlade pevke. Ti so pritegnili skavte glasbene industrije in kmalu je podpisala pogodbo z Ensign Records in dobila menedžerja. Fachtna O Ceallaigh je bil nekdanji vodja založbe U2, Mother Records. Njen prvi glasbeni uspeh je bila pesem, ki jo je napisala skupaj s kitaristom U2, the Edgeom – Heroine. Glasba je bila narejena za film Captive. Njen menedžer, ki so ga pri U2 odpustili, ker jih je kritiziral v enem od intervjujev, je bil znan po svojih radikalnih pogledih na glasbo in politiko. Tudi Sinead je kmalu prevzela njegove navade in na primer zagovarjala delovanje IRA, kar je pozneje obžalovala, češ, da je bila premlada, da bi povsem razumela napeto situacijo na Severnem Irskem.
Mlada senzacija
Leta 1987 je izšel njen prvenec, album The Lion and the Cobra, za katerega je bila nominirana za Grammyja za najboljši ženski glasbeni rock nastop. Singl Mandinka je bpostal velika uspešnica v ZDA predvsem med študenti, prav tako I Want Your (Hand on Me), v katerem je gostoval rapper MC Lyte. 1988 je z Mandinko nastopila v oddaji Davida Lettermana. Za svoje vzornike je O'Connorjeva naštela Boba Dylana, Davida Bowieja, Boba Marleya in the Pretenders. Tudi sama je 1989 gostovala na prvem albumu skupine The The, Mind Bomb; z njihovim frontmanom Mattom Johnsonom sta odpela Kingdom of Rain. Istega leta je nastopila v severnoirskem filmu Hush-a-Bye-Baby, za katerega je napisala tudi glasbo.
Nič se ne more primerjati z devetdesetimi
O'Connor je 1990 izdala svoj drugi album, I Do Not Want What I Haven't Got, ki je bil zelo pozitivno sprejet, NME ga je celo proglasil za drugi najboljši album. Njen glas in njene originalne pesmi so občudovali mnogi, prav tako pa je razburkala sceno s svojo pobrito glavo in včasih zelo nenavadnimi oblačili. Na albumu so sodelovali tudi Marco Pirroni (Adam and the Ants), Andy Rourke (The Smiths) in John Reynolds, ki je postal tudi njen prvi mož. Album vsebuje njen največji hit, Nothing Compares 2 U, ki ga je napisal Prince in ga prvenstveno posnel s svojo občasno skupino the Family. Julija 1990 je skupaj z drugimi gosti nastopila na koncertu Rogersa Watersa, The Wall v Berlinu, za album Colea Porterja Red Hot + Blue je odpela priredbo You Do Something to Me. Sledil je album Am I Not Your Girl? s priredbami jazzovskih uspešnic, ob katerih je odraščala, a je bil komercialno neuspešen.
Na naslovnicah se je pojavljala tudi zaradi njenih kontroverznih izjav in protestov.
»Nikoli ne bom pela, če bo pred mojim koncertom odigrana ameriška himna,« je zagrozila, Frank Sinatra pa je odgovoril, da jo bo nabrcal v rit. Po štirih nominacijah za Grammya je dosegla, da so njeno ime umaknila, nominirana j bila tudi za nagrado Britt za Mednarodnega solo ženskega izvajalca, ki ga je tudi osvojila, a se na podelitvi ni pojavila, je pa 1991 sprejela irsko glasbeno nagrado IRMA.
1992 je za Come Talk to Me, Petra Gabriela, prispevala spremljevalne vokale, v duetu pa sta zapela Blood of Eden. Gabriel je O'Connorjevo povabil na svetovno turnejo 1993, kjer je nastopala kot gostujoči glasbenik, prav tako se je ob njem pojavila na podelitvi nagrad MTV septembra 1993. Takrat je tudi prvič opozorila na svoje slabo duševno stanje – prenajedla se je uspavalnih tablet in sprožila plaz ugibanj v medijih o poskusu samomora, kar pa je zanikala. Sredi turneje je zapustila Gabriela samega, ki je ostal brez pevke, mnogo let pozneje pa je v svoji biografiji zapisala, da je to storila, ker se jo je jemal kot nekaj samoumevnega.
V filmu V imenu očeta (1993) lahko slišimo njeno pesem You Made Me the Thief of Your Heart. 1994 izdani album Universal Mother ni bil več tako glasbeno radikalen in je dal dva videa, Fire on Babylon in Famine, ki sta bila oba nominirana za Grammyja. 1995 je bila na turneji s koncertom Lollapalooza, a ga je zapustila zaradi nosečnosti s svojim drugim otrokom. 1994 je sodelovala na projektu pevca The Who, Rogerja Daltreya ob njegovi petdesetletnici v Carnegie Hallu, 1996 pa odpela vokal na Albumu China, solo albumu klaviaturista Pink Floydow, Richarda Wrighta. 1997 je zadnjič nastopila v filmu, bil je to The Butcher Boy Neila Jordana, kjer je igrala devico Marijo.
Novo stoletje glasbenih umetnin
Album Faith and Courage je bil izdan leta 2000, na njem je singl No Man's Woman, sodelujeta pa tudi Wyclef Jean in Dave Stewart iz Eurythmics. Naslednji album, Sean-Nos Nua je bil kompilacija bolj doživetih irskih ljudskih pesmi, veliko med njimi posnetih v irskem jeziku. 2003 je izdala dvojni album z dolgim naslovom She Who Dwells in the Secret Place of the Most High Shall Abide Under the Shadow of the Almighty. Na enem CD-ju so bili še neizdani demo posnetki, na drugem pa posnetki s koncertov. Takoj po izidu albuma je Sinead O'Connor napovedala slovo od glasbe, tudi iz zdravstvenih razlogov, saj je trpela za fibromialgijo. Njena upokojitev je bila kratke dobe, že novembra 2005 je izdala novi album v reggae slogu, Throw Down Your Arms, 2007 pa Theology s priredbami rastafarijanskih duhovnih pesmi.
Januarja 2010 je skupaj z Mary J. Blige posnela priredbo svoje pesmi This Is To Mother You, pesem Lay Your Head Down, ki sta jo napisala Bryan Byrne in Glenn Close za film Albert Nobbs, odpela pa O'Connorjeva, pa je bila nominirana za Zlati globus za originalno pesem. V začetku 2012 je izšel njen novi album How About I Be Me, ki bi mu sledila turneja, a je decembra 2011 doživela hud živčni zlom, ki je trajal vse do marca 2012 in posledično tega leta ni nastopala. Avgusta 2014 je izšel še njen deseti in zadnji album I'm Not Bossy, I 'm the Boss s singlom Take Me To Church. 15. novembra je skupaj z izbranimi glasbeniki v zasedbi Band Aid 30 posnela novo različico Do They Know It's Christmas, s katero so zbirali denar za žrtve ebole v zahodni Afriki.
Na začetku junija pred dvema letoma je izšla njena biografija Rememberings in postala ena največjih knjižnih uspešnic tega leta, samo tri dni po izidu pa je pevka na Twitterju napovedala upokojitev (in si čez nekaj dni seveda spet premislila), zadnji album No Veteran Dies Alone, pa bi moral iziti lani poleti, če ne bi vsega skupaj januarja lani preprečila tragedija, ko je s samomorom umrl njen sin Shane. Njen zadnji glasbeni izdelek smo slišali februarja letos, ko je izdala novo priredbo škotske pesmi The Skye Boat Song.
Kdo si, Sinead?
Njene šokantne objave smo poznali od njenih začetkov, morda je najbolj znana tista, ko je 3. oktobra 1992 v oddaji Saturday Night Live z dvema pesmima, med katerima je bila tudi War Boba Marleya, ki govori o zlorabi otrok. Na koncu pesmi je vzela fotografijo papeža Janeza Pavla II in jo strgala na drobne koščke. Nekaj let pozneje je povedala, da je fotografijo snela s stene v stanovanju njene mame osem let prej. O'Connor je glasno zagovarjala združeno Irsko in pljuvala po politikih, spet 2015 je v nekem intervjuju povedala, da bi bilo bolje, če bi Irska ostala pod angleško nadvlado, saj jo je po osamosvojitvi pred 100 leti prevzela katoliška cerkev in ustvarila katastrofo. Na vsakega papeža v času njenega življenja je tudi javno naslovila pismo z zahtevo, da jo izobči iz katoliške cerkve, nazadnje avgusta 2018 papeži Frančišku, nasprotovala pa je tudi feminističnim gibanjem.
Leta 2017 je spremenila svoje ime v Magda Davitt z razlogom, da je O'Connor patriarhalno suženjsko ime in da je zdaj osvobojena patriarhalnih urokov. Oktobra 2018 se je spreobrnila v Islam z izjavo, da je to naravni zaključek potovanja vsakega inteligentnega teologa, spremenila pa si je tudi ime, postala je Shuhada Davitt, na Twitterju pa objavila zahvalo islamski skupnosti na Irskem in svojo sliko s hidžabom. Sledila je ploha psovk in kritik krščanske in judovske skupnosti, za kar se je pozneje (spet) opravičila in rekla, da je upala, da ji bodo zaprli račun na Twitterju. Sredi 2019 je spremenila še priimek Davitt v Sadaqat.
Štiri krat štiri
Sinead O'Connor je imela štiri otroke in bila tudi štirikrat poročena (in ločena). Prvi sin Jake se je rodil 1987 v zvezi s producentom Johnom Reynoldsom, poročila pa sta marca 1989. Istega leta je pevka tudi splavila, potem ko se z Reynoldsem nista več razumela. O tem dogodku govori njena pesem My Special Child. Par se je ločil novembra 1991. Marca 1996 je v zvezi z irskim kolumnistom Johnom Watersom rodila hčerko Bridgine. Po dolgoletni bitki za skrbništvo je prepustila otroka očetu, ki je živel v Dublinu. Avgusta 2001 se je poročila z novinarjem NickoM Sommerladom, zakomn se je končal po samo 11 mesecih. Njen tretji otrok, sin Shane Lunny, z glasbenikom Donalom Lunnyjem, se je rodil 2006, oče četrtega otroka, Yshue Francisa Bonadia, rojenega 2006, pa je Frank Bonadio.
Tretjič se je O'Connor poročila julija 2010, tokrat z dolgoletnim prijaterjem in sodelavcem Steveom Cooneyem, marca 2011 pa se je tudi ta zgodba zaključila. Njen zadnji zakon s terapevtom Barryjem Herridgeom je bil sklenjen decembra 2011 v Las Vegasu in končal po samo sedmih dneh, a sta se potem ponovno združila februarja 2014, spet samo za kratek čas. Sinead O'Connor je 2015 postala tudi babica po sinu Jakeu, 7. januarja lani, dva dni potem, ko so ga prijavili za pogrešanega, so našli njenega sina Shanea, ki je storil samomor, potem ko je pobegnil iz psihiatrične klinike, kamor so ga sprejeli prav zaradi samomorilskih nagnjenj. Samo teden dni pozneje so hospitalizirali tudi pevko, ki je na Twitterju začela objavljati napovedi, da se bo ubila.
Bolezni duše
Pred 20 leti so ji diagnosticirali bipolarno motnjo, samomor pa je skušala narediti tudi na svoj 33. rojstni dan, 8. decembra 1999. Priznala je tudi, da ima kompleksen post-travmatični stres in skrajno vedenjsko motnjo. Vse življenje je pretiravala s kajenjem trave, dokler 2016 ni odšla na zdravljenje.
Sinead O'Connor so našli negibno 26. julija letos v njenem stanovanju v Herne Hillu na jugu Londona. Smrt je potrdila njena družina, naslednji dan pa je policija izdala poročilo, v katerem njene smrti niso obravnavali kot sumljive, točen datum, kdaj je umrla, pa ni znan, najverjetneje pa je zaužila preveliko količino tablet.
