Alma Mons ali »rodovitna gora«, kot so jo poimenovali, je naseljena z različnimi živalskimi vrstami – žuželkami, sesalci, dvoživkami, plazilci in pticami. V slikoviti gričevnati pokrajini, prepredeni z dolinami potokov, se v gozdni vegetaciji skrivajo številni samostani, po katerih je ta gora znana tudi kot srbska Sveta gora. Kulturnozgodovinsko dediščino Fruškogorja sestavljajo vaške cerkve, arheološka najdišča in spomeniki NOB, ki jih najdemo ob slemenski cesti. Najbolj obiskane turistične lokacije so Toplice Vrdnik, Sremski Karlovci, jezera in številna izletišča, kot sta Iriški venec in Stražilovo, ljubiteljem aktivnega turizma pa je na voljo veliko sprehajalnih in kolesarskih poti pa tudi jahanje in adrenalinski park. Gastronomska in enološka ponudba je tukaj bogata, vinske poti pa so razdeljene v kar šest smeri. Zaradi izjemnih naravnih in kulturnih vrednosti ter potrebe po njihovem ohranjanju je bila Fruška gora leta 1960 razglašena za prvi nacionalni park v Srbiji. Vsi obiskovalci imajo možnost uživati v zaščitenem območju 26.672 hektarjev, pri čemer pazijo, da s svojimi dejavnostmi ne škodijo okolju, v katerem živijo.
Številni ohranjeni pravoslavni samostani so eden najvrednejših spomenikov Fruške gore. Prvi pisni podatki o pravoslavnih samostanih na Fruški gori so iz leta 1455, najdemo pa jih v pismu despota Đurđa Brankovića (okoli 1375–1456), zadnjega srbskega vladarja pred padcem srbske despotovine pod Turke leta 1459, papežu Kalistu III. Srbski despot Branković se je v pismu skliceval na pravico, pridobljeno od prejšnjega papeža Nikolaja V., do gradnje pravoslavnih samostanov »In regno Hungariae«, ki je bila dosežena v naslednjih stoletjih. Ljudsko izročilo postavlja nastanek fruškogorskih samostanov nekaj stoletij prej, kot kažejo zgodovinski podatki.
Podoba, ki jo skušamo danes zaznati ob pogledu na samostane, je prikaz kulturnega, izobraževalnega in gospodarskega razcveta srbskega ljudstva severno od Save in Donave, ki se je začel v tretjem desetletju 18. stoletja. V tem obdobju se je začela velika prenova fruškogorskih samostanov, med katero je nastala posebna oblika baroka (včasih imenovanega tudi srbski), ki se je odražala v arhitekturi enoladijskih cerkva z masivnimi zvoniki, izdelavi ikonostasa. Območje je bilo leta 1946 razglašeno za narodni park in ima neusahljivo moč, da vedno znova privablja obiskovalce, dijake, študente in romarje.
Zgodovina fruškogorskih vinogradov je vznemirljiva zgodba, ki sega v čas vladavine cesarja Proba (Marcus Aurelius Probus), ki je dovolil sajenje vinogradov tudi v rimskih provincah. Izginotje Rimljanov z zgodovinskega odra ni ogrozilo fruškogorskih vinogradov, saj jih je še naprej obdelovalo madžarsko in slovansko prebivalstvo, ki je preplavilo široke prostore Panonije. Vinogradništvo se je nato razvilo zaradi znanja in veščin, ki so jih v te kraje prinesli krščanski misijonarji, središča razvoja pa so postali samostani in posestva. Madžarska kralja Bela IV. v 13. stoletju in Matija Korvin v 15. stoletju sta uvedla privilegije za obnovo vinogradov in razvoj sremskega vinogradništva, ki je postalo zelo cenjeno po vsej Madžarski.
Sodoben sortiment za pridelavo belih fruškogorskih vin sestavljajo: italijanski rizling, chardonnay, župljanka, sauvignon, traminec, neoplanta, sila, renski rizling itd., za rdeča vina pa: merlot, probus, frankovka, portugizer, cabernet sauvignon, cabernet franc, rdeči pinot itd. Na Fruški gori prevladujejo družinske kleti, kjer se večgeneracijska tradicija pridelave vina združuje z novimi tehnologijami tako, da ima vsaka družinska vinska zgodba prepoznavno noto in aromo kot zalogaj, ki prinaša zaželeno in toplo čustvo.
Turistična organizacija mestne občine Novi Sad je letos izdelala tudi digitalni in tiskani zemljevid Novega Sada in Fruške gore. Po prvi fazi izdelave je na zemljevidu označenih skoraj 600 točk najpomembnejših turističnih znamenitosti, vinarjev, restavracij, pohodniških poti, javnega prevoza in še več z navigacijo do vsake destinacije.
