Prispevek je nastal v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine.
Kot nam je povedal mag. Rene Masaryk, namestnik vodje arheoloških izkopavanj, je Drava takrat prestavila svojo strugo in najverjetneje uničila oziroma odnesla spodnji del rimskega mesta. Območje je bilo več stoletij nekakšna poplavna ravnica oziroma močvara, ki so jo uspeli izsušiti šele na začetku srednjega veka. Tja se je pozneje razširilo tudi mesto Ptuj.
Glavnina rimskega mesta je bila sicer na območju Arheološkega parka Panorama, ki so jo obkrožali obrtniški in stanovanjski predeli. Glavna točka srednjeveškega mesta pa je bil grajski grič; mesto se v začetku novega veka načrtovano razširi na spodnji plato, je še povedal Masaryk.
Ptuj je sredi 13. stoletja pridobil mestne pravice, z razvojem mesta se je začel oblikovati tudi sistem mestnih ulic, glavna prometnica skozi mesto je postala današnja Prešernova ulica, ta je sledila trasi predhodne rimske ceste. Ulice so se začele širiti proti reki Dravi, med njimi tudi Jadranska in Aškerčeva.
Prve srednjeveške rokodelce in trgovce je ugodna lega ob Dravi pritegnila že v 10. stoletju. Poselili so prostor ob vznožju griča, na katerem je pozneje stoletja dominiral Ptujski grad. V naselbino, ki je ležala na stičišču glavnih cestnih in vodnih komunikacij, je prihajalo vse več lončarjev, steklarjev, pekov, mesarjev, strugarjev, meščanov, in na mestnih trgih se je na veliko trgovalo. Na Ptuju je vrvelo od življenja. V statutu iz leta 1513 je na voljo podatek, da je takrat na Ptuju živelo 1700 ljudi, našteli pa bi 210 meščanskih hiš. Te so bile sprva lesene, v 14. in 15. stoletju so jih zamenjali zidani domovi, streho so bile krite z lesenimi skodlami ali slamo.
Po sledeh vsakdanjika starih Ptujčanov
Pod tlemi najstarejše hiše, ki so jo do zdaj raziskali, so odkrili ovalno jamo, v kateri je arheologe pričakala množica keramičnih fragmentov in tri dobro ohranjene keramične posode. Glede na velike količine strohnelega lesa arheologi domnevajo, da je bila jama prekrita z deskami in je verjetno služila kot nekakšen hladilnik za živila.
Arheologi že mesece raziskujejo ostanke njihovih meščanskih hiš, ki se z licem sklanjale na ulico, zadaj pa so imele dvorišča, ki so se stikala ravno na območju današnje Stare steklarske.
Prav pod dvorišči hiš prvih ptujskih meščanov so arheologi naleteli na vrsto presenečanj. Odkrili so ostanke številnih jam različnih namembnosti. Poleg dveh vodnjakov so najbolj pritegnile jame, obdane z različnimi lesenimi strukturami ali v tla vkopanimi sodi, ki so služile kot greznice. Tovrstne najdbe z množico organskih ostankov predstavljajo svojevrstno časovno kapsulo in omogočajo forenzičen vpogled v preteklo življenje. Ostanki iz lesa se ohranijo le v stalno vlažnih okoljih, kjer ni kisika, in se v urbanih naseljih redko ohranijo, kar Ptuj postavlja na arheološki zemljevide srednjeveških najdišč, kot sta znamenita nemški Lübeck ali angleški Jorvik (današnji York).
Greznice kot arheološke zakladnice?
Morda se bere nenavadno, da strokovnjaki greznice primerjajo z arheološkimi zakladnicami. Za primer vzemimo nemški Lübeck, kjer so arheologi pred leti odkrili skoraj sto greznic oziroma latrin iz obdobja med letoma 1200 in 1350. »Latrine nam omogočajo spoznati intimne podrobnosti o življenju v srednjeveškem Lübecku,« je za časnik Der Spiegel dejal arheolog Dirk Rieger, ki je tedaj vodil izkopavanja.
Arheologi so ugotovili, da so greznice uporabljali predvsem bogati meščani. Uspelo jim je analizirati vzorec DNK srednjeveškega popotnika. V sodelovanju z Univerzo v Oxfordu so primerjali vzorce DNK iz Lübecka z vzorci z drugih britanskih najdišč. In kakšno presenetljivo naključje! Ostanki DNK iz Lübecka so se popolnoma ujemali z vzorci iz Bristola. Raziskovalci domnevajo, da je bil moški trgovec, ki je potoval in trgoval po tedanji Evropi. Lübeck je namreč takrat veljal za najvplivnejšo trgovsko velesilo ob Baltiku. Najdbe iz latrine so torej dokazale, da sta srednjeveški Lübeck in Bristol vzdrževala trgovske stike.
Vpogled v življenje srednjeveških ljudi
Paraziti v greznicah, razkrivajo tudi, kaj so prebivalci Lübecka radi jedli, hkrati pa razkrivajo, katere bolezni so razsajale in kdaj so prebivalci spreminjali svoje prehranjevalne navade. Arheologi zdaj vedo, da so lübeški trgovci med letoma 1300 in 1325 spremenili svojo prehrano, namesto rib so vse pogosteje jedli govedino, kar je pokazala analiza prevladujočih parazitov. In kakšna vprašanja zanimajo raziskovalce Ptuja?
»Raziskovalci nismo kar tako primerjali srednjeveške greznice iz Stare steklarske z 'zakladnicami'. Pa čeprav smo do zdaj izpostavljali predvsem najdbe, odkrite v mehki prsti, v katero se je spremenila nekdanja vsebina greznic. Pri tem je pravzaprav najbolj zanimiva in lahko tudi znanstvenih presenečenj 'polna' prav ta, na pogled nezanimiva prst. Tudi omenjeni primeri odkritij in analiz iz nemškega Lübecka dajejo slutiti, kakšen arheološki potencial se skriva v vzetih vzorcih. Seveda ne vemo, ali bomo imeli takšno srečo kot naši nemški kolegi, ki so na podlagi DN- analiz odkrili povezave med srednjeveškimi trgovskimi metropolami. Ampak si pa lahko vsekakor obetamo zanimive rezultate s področja srednjeveške gastronomije, biologije, patologije ...« je poudaril Masaryk.
Arheologija premika mejnike v zgodovinopisju
Arheološka odkritja v središču Ljubljane so pred nekaj leti prinesla revolucionarna spoznanja in rojstvo srednjeveške Ljubljane pomaknila v začetek 11. stoletja, za sto let prej, kot se mesto prvič omenja v pisnih virih. Odkritje lesene posode iz leta 990, najdene na Stritarjevi ulici, je usodno spremenilo pogled na čas začetke urbanizacije srednjeveške Ljubljane. Ostanki lesenih tramov in omenjena posoda veljajo za najstarejše ohranjene ostanke mesta, ki se je rodilo na desnem bregu Ljubljanice.
V starem mestnem jedru Ptuja potekajo od avgusta 2021 arheološka izkopavanja v sklopu projekta Revitalizacije objekta Stare steklarske z Vrazovim trgom in pripadajočimi ulicami, Aškerčevo, ulico Tomaža Šalamuna in Jadransko.
Lesene strukture, semena in drugi organski ostanki ter dokaj dobro ohranjena lesena posoda, vse te najdbe bodo pomagale sestaviti podobo o vsakdanjiku srednjeveških Ptujčanov. Lesena posoda že čaka v ljubljanski restavratorski delavnici na konservacijo z melaminsko smolo.
Melaminska metoda povrne predmetu trdnost in ohranja strukturo lesa
V zadnjih letih evropske konservatorske delavnice – taka je denimo v Mainzu, kjer so konservirali tudi naše najstarejše kolo z osjo z Ljubljanskega barja – prisegajo na konserviranje z melaminsko smolo.
»Prednost melaminske metode v primerjavi s širše uveljavljeno metodo s polietilen glikoli (PEG) je hitrost pronicanja v les zaradi majhnosti molekul. Prav tako prisotnost železa v lesu (žeblji, železo iz sedimentov) ne vpliva na kemične reakcije in s tem pospešeno razgradnjo lesa. Seveda ima metoda tudi nekaj slabosti. Ena je potreba po segrevanju v času polimerizacije (po utrjevanju in pred sušenjem), ki smo jo pri nas rešili s sodelovanjem z lesno sušilnico iz bližnjega kraja. Druga je ireverzibilnost postopka (ko je smola v lesu polimerizirana, je iz njega ne moremo odstraniti). Vsi ti razmisleki so pretehtali pri odločitvi za uporabo melaminske smole za konseviranje mokrega lesa v Sloveniji,« pravi dr. Katja Kavkler, vodja Oddelka za mokri les in Oddelka za naravoslovje iz Restavratorskega centra ZVKDS.
