Siouxsie and the Bashees je bila britanska rock skupina, ki sta jo 1976 ustanovila vokalistka Siouxsie Sioux in kitarist Steven Severin. Mediji so si bili enotni – gre za eno najbolj slišanih in nekompromisnih glasbenih avantur v post-punk dobi.
Skupino so sprva povezovali z otoško punk sceno, a so zelo kmalu prerasli primitivnost punka in se preusmerili v disharmonije, polne ritmičnih eksperimentov. Prvi album je skupina izdala leta 1978 in je nosil naslov The Scream, po prihodu kitarista Johna McGeogha in bobnarja Budgiea pa so postali ena najbolj vidnih alternativnih pop skupin osemdesetih. Tretji album Kaleidoscope (1980) se je prebil med prvih pet na angleških lestvicah, leto dni pozneje izdani Juju (1981) pa je naznanil prihod goth scene, ki so si ga delili z Joy Division in The Cure. 1988 je skupina osvojila tudi Ameriko z albumom Peepshow, pesem Kiss them for me iz 1991 pa je s pomočjo alternativnih radijskih postaj postala eden najbolj poslušanih hitov onkraj oceana.
V dveh desetletjih so Siouxsie and the Banshees izdali 11 studijskih albumov in 30 singlov. Postava se je večkratzamenjala, ostajala sta le Siouxsie in Severin. Leta 1996 se je vse skupaj dokončno ustavilo, Skupina, ki je zaznamovala glasbeni sveti s svojo inovativnostjo, pa je razpadla. Siouxsie in Budgie sta potem nadaljevala svoj že v začetku osemdesetih začet projekt The Creatures, vse dokler pevka 2004 ni odšla na pot solo kariere.
Siouxsie (s pravim imenom Susan Janet Ballion) in Severin sta ste spoznala na koncertu Roxy Music. Pozneje sta s še nekaj prijatelji začela slediti še neimenovani band, ki je pozneje postal Sex Pistols. Nekoliko pozneje, ko so Sex Pistols nenadno opovedali nastop na 100 Club Punk Festival, ki ga je organiziral menedžer Sex Pistols, Malcolm McLaren, je padla ideja, da Siouxsie in Severin vskočita namesto njih, brez da bi sploh imela repertoar in ime. Dva dni pozneje, 20. septembra 1976 sta se pojavila na odru z 20-minutno improvizacijo Očenaša in dvema izposojenima glasbenikoma, Marcom Pirronijem na kitari in Johnom Simonom Ritchijem na bobnih – za večino, ki jim slednje ime ne pove nič – bobnar je že bil znan pod imenom Sid Vicious. Vse jasno. Enkratni eksperiment je seveda razpadel, a nepričakovano so prišla vabila za nove nastope, zasedba pa se je močno spreminjala v iskanju svojega zvoka, ki so ga mediji označili za hladen tovarniški zven 21. stoletja.
Čeprav so Siouxsie and the Banshees 1978 že razprodajali koncerte, še vedno niso imeli založbe, da bi posneli album. Na koncu jih je podpisal Polydor in že prvi single Hong Kong Garden z nenavadnim dodatkom ksilofona, se je prebil med 10 na angleških lestvicah. Konec tega leta je prišel še prvi album Scream, vse ostalo pa je legenda. Poslušati skupino z normalnimi ušesi in pristopom ni imelo smisla – bili so predobri za povprečne glasbene okuse in so vsa osemdeseta, potem ko sta odšla tudi Severin in McGeogh, ukvarjala z različnimi glasbenimi eksperimenti. Že omenjeni preboj v ZDA je bil praktično ustvarjen v zadnji četrtini zgodovine te sijajne in premalo poznane otoške skupine, potem pa sta glavna protagonista odšla po drugi poti.
Kljub temu je Universal Music leta 2002 izdal prenovljeni niz skladb na The Best of Siouxsie and the Banshees in aprila tega leta se je skupina v najboljši zasedbi (spet s Severinom in McGothom) spet sestala za kratko turnejo Seven Years Itch, iz katere so potem izdali še DVD. Dan po zadnjem koncertu v Tokiju sta Budgie in Siouxsie odšla v tamkajšnji studio in posnela četrti album The Creatures, Hai!, kar je pomenil tudi zaključek te druge vzporedne zasedbe.
Vpliv skupine je bil pravzaprav večji, kot se ga ljubitelji glasbe sploh zavedajo. Med tistimi, ki so izpostavili Siouxsie and the Banshees kot vpliv na njihovo delo so bili Joy Division, The Cure, The Smiths, Depeche Mode, Radiohead, Tricky in mnogi drugi.
Pevka Siouxsie je nadaljevala svojo solo kariero in 2007 izdala album Mantaray. Susan Janet se je rodila 27. maja 1957 v Southwarku v Angliji, mati je bila škotskih korenin, oče Belgijec, ki je bil biolog, spoznala sta se v Kongu v Afriki, kjer sta rojena tudi njena 10 let starejša brat in sestra. Pri devetih letih jo je napadel in posilil neznanec, družina pa je vse to prikrila, na pevki pa je to pustilo velike posledice nezaupanja do odraslih in ustvarjanja svojih svetov. Oče je umrl zaradi alkohola, ko je bila stara 14 let. Zbolela je za anoreksijo, pri 17 je izstopila iz srednje šole, začela je obiskovati klube, kjer je naletela na zgodnjo verzijo Sex Pistols, ki jo je skupaj s Severinom začela redno slediti in potem na neki točki tudi vskočila namesto njih. Njena podoba in oblačenje sta nekoliko kasneje postala del punk kulture, sama pa je z črnimi lasmi in črno obrobo oči in kričeče rdečo šminko na obrazu postala del prihajajoče goth usmeritve.
1991 se je poročila z dolgoletnim prijateljem in članom skupine, Budgijem, s katerim sta potem skoraj desetletje igrala še v zasedbi The Creatures. Par se je ločil avgusta 2007. Pevka je bila znana tudi po svojem dolgem jeziku. Ko se 1978 na koncertu kitarist John McKay in bobnar Kenny Morris nista niti pojavila, je vskočil Robert Smith s Cure, ki je rešil originalni par prav na dan izida prvega albuma.
»Če kdaj srečate ta dva umetnika (McKay in Morris), ju lahko v miru ubijete v mojem imenu,« je rekla Siouxsie. V dneh po tem dogodku se je je skupini pridružil Budgie, niso pa našli kitarista, Severin je večino časa igral bas. Za kitarista se je na turneji ponudil kar Smith sam, čeprav je že igral z The Cure, ki pa so tako ali tako bili njihova predskupina. Po turneji se je Smith spet v celoti posvetil Cure, S&B pa se je pridružil John McGeoch, kitarist Visage in ostal v zlati dobi skupine vse do živčnega zloma na koncertu v Madridu 1982. McGeogh je imel hude težave z alkoholom. Namesto njega je spet vskočil Robert Smith, sploh ker so The Cure po albumu Pornography praktično razpadli. To je tudi obdobje, ko je frontman The Cure ustvaril svoj prepoznavni videz, na las podoben pevki Siouxsie.
V tem leto in pol trajajočem obdobju je Smith skupaj s Severinom in še dvema članoma Cure ustanovil The Glove in ko so se 1983 The Cure spet pobrali in ponovno začeli delovati, je bil pritisk na Smitha prevelik. Po izidu šestega albuma The Banshees, Hyena (1984) je odšel iz skupine. Dogajanje pred tem in odločitev o odhodu sta snela pokrov temperamentni Siouxsie, ki ni šparala besed in je, kadarkoli je imela priložnost, še po letu 2000, javno popljuvala Roberta Smitha.
V zadnjem desetletju Siuxsie ni počela veliko, sploh pa ne nastopala. Pred 14 dnevi pa je oznanila, da bo nastopila na BBC-jevi prireditvi 23. julija prihodnje leto, kar bo tudi njen prvi živi nastop po več kot desetletju. Botra gotha in post-punk ere še ni za staro šaro, čeprav jih šteje že 65.
