Na zahodu res nič novega?

Novi film o vojni, natančneje nemški pogled na prvo svetovno vojno, je eden najbolj dovršenih izdelkov te sorte in kandidat za oskarja.

Film je pred dnevi luč sveta ugledal na Netflixu in v hipu postal najbolj gledan, ima pa tudi zelo visoko oceno na IMDB, 7,9. Kot vsi vojni filmi, če želijo biti nadpovprečni, nosijo protivojno sporočilo in kako šele to uspe temu nemškemu izdelku.

Večina dogajanja je strnjena v zadnje 3 dni prve svetovne vojne med 8. in 11. novembrom. V filmu je osrednji lik še ne polnoletni mladenič Paul Baumer (Felix Kammerer), ki se takoj po končani srednji šoli s še dvema sošolcema sredi velike vojne prostovoljno javi v nemško vojsko. Dobi novo uniformo, vsaj zdi se tako, ves vzhičen razmišlja o zavzetju Pariza in že prvi dan izkusi grozote vojne v jarku, ko granata zadane njegovo zaklonišče in na kose razcefra njegovega sošolca. Vse je v filmu zelo nazorno prikazano in gledalcu pusti, da do potankosti začuti nemoč in obup vojakov, ki vedo, da bodo umrli, le še tega ne, kdaj in kako.

Paul skoraj umre v blatu pod roko francoskega vojaka, le da mu takoj potem s kamnom razčesni glavo.

Eden najbolj krutih prikazov vojne morije

Film se ne trudi olepševati dogajanja in novembra po dveh letih je Paul pri 19 letih čisto drugačen človek - ostal je le še številka, ki se bori za preživetje in slepo izpolnjuje povelja, pri čemer se je spremenil v morilski stroj brez čustev, ki jih je uspešno potlačil nekam v dno duše. Nemška vojska je logistično v razsulu, primankuje opreme in hrane, skačejo iz enega nepotrebnega napada čez nikogaršnjo zemljo do francoskih jarkov in nazaj. V teh dneh izgubi tudi zadnje prijatelje - eden zgori v francoskem ognju, drugega ustreli domačin pri kraji jajc na kmetiji, tretji pa v brezizhodnem položaju v lazaretu stori samomor.

Medtem se v vlaku v Compienu pri Parizu nemška delegacija pod vodstvom finančnega ministra Matthiasa Erzbergerja (igra ga Daniel Bruhl), želi pogajati s Francozi o premirju. A general Foch ne želi pogajanj, predstavnikom nemške social demokratske vlade pod nos pomoli papirje o brezpogojni vdaji in nalivno pero. Čeprav so dialogi izmišljeni, ker zapisi ne obstajajo, uvidimo, da Nemcem ni preostalo nič drugega, hkrati pa je vse to že zametek za drugo svetovno vojno, medtem ko vsako minuto umirajo novi vojaki na fronti.

Nemška delegacija je podpisala vdajo v v vlaku compiegnskem gozdu.

Premirje ali vdaja za 11.11. ob 11. uri

Premirje na zahodni fronti bo nastopilo 11. novembra ob 11. uri 1918, kar pa ne prepreči nemškemu generalu, ki vodi bojišče, kjer se bori tudi Paul, da uro pred tem še zadnjič nagovori vojake, ki že proslavljajo konec klanja in odhod domov, da se vrnejo kot heroji in zavzamejo francosko vasico (v resnici je edini tak primer zabeležen na nasprotni angleški strani). Razen nekaj upornih vojakov, ki jih oficirji takoj ustrelijo, se brez ugovarjanja petnajst minut pred 11. uro še zadnjič odpravijo proti francoskim jarkom, kjer tudi Francozi že proslavljajo skorajšnji konec. Tu se katarza za glavnega junaka (ali tragičnega mladeniča, ki je le številka) šele začne. 15 minut pozneje zapiskajo piščalke in vsi, ki se koljejo in streljajo v jarkih, samo obstojijo in se gledajo. Kot nogometna tekma, le da so igralci pogrešljivi. Za njimi ostanejo le še pološčice z imeni.

Prva adaptacija Na zahodu nič novega iz 1930 je dobila Oskarja.

Film je narejen zelo inteligentno, ni pa popolna novost, saj je to že tretja priredba izvrstnega romana nemškega pisatelja Ericha Marie Remarquea, ki je po lastnih izkušnjah v prvi svetovni vojni. 1928 izdal roman Na zahodu nič novega. Prvi film so posneli v Hollywoodu leta 1930 pod taktirko Lewisa Milestona in je postal tudi prvi vojni film, nagrajen z Oskarjem in prvi dolge serije vojnih filmov vse do danes, drugi, seveda z istim kot preostala dva, pa je nastal konec sedemdesetih (igrajo Erenst Borgnine; Richard Thomas, Donald Pleasance in Ian Holm).

Gre za najdražjo nemško netflix produkcijo doslej, film pa kandidira za visoke nagrade, Nemci so ga že prijavili za 95. podelitev nagrad Akademije in Oskarja za tujejezični film, kjer je eden od favoritov.

Potem ko zavzamejo jarke Francozov, ti Nemce preženejo s plamenometalci. V ozadju pa strašijo tanki.

Mendesov 1917 je za odtenek boljši, a precej manj krut

Pred tremi leti je film 1917 Sama Mendesa, ki je navidezno posnet v enem kadru in kaže dva vojaka, ki skušata dostaviti sporočilo odrezani četi in preprečiti pokol, že snel Oskarja. Tudi Na zahodu nič novega ne zaostaja veliko, je precej bolj surov in krut in vas bo ob koncu pustil brez besed in zamišljene, tudi solz ne rabite skrivati. Vojna je le igra velikih egoističnih politikov, kjer navadni ljudje vedno znova pozabijo, kaj vojna je in tudi kaj pomeni biti človek. Če je kaj bolj neumnega od vojne, pa je umreti v zadnjih minutah vojne.

Film je režiral Edward Berger, ki je relativno neznan režiser, v Nemčiji ga poznajo predvsem po snemanju epizod TV serij, prav tako je tudi glavnemu igralcu, Avstrijcu Felixu Krammererju, to prvenec, ki pa ga odigra z odliko. Posebej izstopa fotografija, kjer je kamera v centru dogajanja in prikazuje surovost časov - od lakote, branja pisma družine na poljskem stranišču in tank, ki splošči vojaka. 1. svetovna vona je zahtevala 20 milijonov žrtev, še enkrat več pa španska gripa, ki je v času filma že začela kositi po bojišču.

Prva svetovna vojna se je začela romantično, končala pa s porazom nemške vojske in spremembo evropskih zemljevidov.

V vojnah ni romantike

Ericha Mario Remarquea so nacisti ob prihodu na oblast raztrgali, njegova protivojna dela pa označili za nepatriotska. Sam se je takrat že preselil v Švico s prvo ženo Ilse Jutto Zambona, 1939 pa je emigriral v ZDA, v zvezi pa je bil z igralkami kot sta Hedy Lamarr in Marlene Dietrich. Njegova zadnja žena je bila Paulette Goddard, v tridesetih muzo Charlieja Chaplina.

V filmu Paulovega soboca Tjadena Stackfleeta igra tudi bosanski igralec Edin Hasanović, ki je v okolici Zvornika kot dojenček na rokah očeta skupaj z mamo bežal pred morijo srbskih četnikov. Ti so od očeta zahtevali, da ga ali vrže v reko ali preda mami, njega pa so odpeljali neznano kam. Hasanović vsa ta leta zaman išče očetove ostanke, v filmu pa si, hudo ranjen, iz obupa v vrat zabije vilice.

V časih, ko je vojna povsod okrog nas in zaradi interneta tudi žalostni resničnostni šov, je narediti dober (proti)vojni film zelo težko. Najnovejša adaptacija skoraj 100 let starega romana je daleč najboljša do zdaj, za kar poskrbi tudi sodobna snemalna tehnologija in efekti. Če imaš denar, se da marsikaj. Če je Remarque spisal kultno zgodbo o prvi svetovni vojni, bomo Slovenci zaman čakali na Vorančev Doberdob, ki bi zagotovo imel podobno sporočilno noto.