V času epidemije novega koronavirusa je v gore začelo hoditi več ljudi. Se je to poznalo tudi na vašem delu?
Prav gotovo se pozna, da od epidemije dalje v hribe hodi več ljudi, s tem narašča tudi število intervencij. Zaznavamo tudi povečanje intervencij, ki so potrebne zaradi različnih bolezenskih stanj. V hribe se odpravijo tudi tisti, ki niso fizično pripravljeni, tam pa je lahko kakšen klanec hitro preveč za srce. Če gre v hribe nekdo, ki nima izkušenj in je prvič tam, to preprosto pomeni, da tudi hitreje pride do poškodb ali nesreče.
Ob vse bolj pogostih vročinskih valovih in višjih temperaturah dodatno težavo verjetno predstavlja primerna hidracija?
Ljudje se sploh ne zavedajo, do kakšne dehidracije lahko pride v zelo kratkem času.
Potem si manj pazljiv, se spotakneš in padeš. Ob tem je treba opozoriti, da ljudje, ki niso vajeni športnih in fizičnih aktivnosti, včasih sploh nimajo občutka žeje, čeprav se ves čas potijo. Veter te še dodatno izsuši. Tisti, ki se s športom ukvarjamo bolj pogosto, vemo, da se je treba včasih prav prisiliti, da piješ, ves čas pa moraš spremljati, koliko tekočine si zaužil.
Katera opozorila in nasvete planinske zveze in gorskih reševalcev planinci najpogosteje spregledajo? Zadnja leta ste imeli tudi nekaj pozno popoldanskih in nočnih akcij, ki so bile verjetno posledica prepoznega odhoda na turo.
Problem so predvsem izkušnje. Izkušen planinec, ki je velikokrat v hribih, ki ima kondicijo in ki dobro pozna pot ter pazi na vreme, lahko turo začne tudi ob treh popoldan. Če si večkrat v hribih, dobro veš, da se lahko stanje zelo hitro zaplete. Malce se spremeni vreme, zaradi različnih dejavnikov lahko pride do zamude in potem hitro začne zmanjkovati časa. Pri neizkušenem planincu se večkrat zgodi, da mu zmanjka kondicije ali ne pozna poti, hitreje malo zatava, nato ga lahko prehiti še tema in nastanejo težave, potem pa ga rešujemo. Če ne poznaš terena in nisi izkušen, si je nujno treba vzeti dovolj časa.
Pomembna je seveda ustrezna oprema, na kar opozarjamo ves čas. Glede opreme so se stvari v zadnjih letih popravile. Če greš na primer na Triglav, redko srečaš koga brez čelade.
Tudi uporaba samovarovalnega kompleta ni več redkost.
Če govoriva na primer o Triglavu, na katerega bi želel priti skoraj vsak Slovenec, veliko planincev na zadnjem delu poti uporablja samovarovalni komplet. Pot s Planike na Triglav, ki naj bi bila najlažja na Triglav, so pred nekaj leti zelo lepo obnovili. Če imaš plezalni pas, komplet za samovarovanje in čelado ter znaš vse to uporabljati, je lahko takšna pot zelo varna.
Zakaj se slovenski planinci zelo redko odločijo za najem gorskega vodnika?
Rekel bi, da je to povezano s tradicijo. Ljudje v Sloveniji smo skozi svojo zgodovino tesno povezani s hribi. Tudi geografsko so hribi blizu za vsakogar v državi, zato hribe dojemamo kot naše okolje. Ob tem je treba pohvaliti Planinsko zvezo Slovenije, saj so v Sloveniji poti res dobro označene. V gore smo tako pri nas vedno hodili brez vodnikov.
Za turiste, ki niso redni obiskovalci gora, pa je gotovo prav, da najamejo gorskega vodnika. Predvsem to velja za tujce, ki ne poznajo naših gora, spremstvo vodnika pa je zagotovilo za ustrezno varnost. Tudi nekaj najzahtevnejših planinskih poti je takih, pri katerih je za neizkušenega planinca najem vodnika zelo priporočljiv. Takšna je na primer Hanzova pot na Prisojnik, ki je bila ravnokar izbrana za naj planinsko pot leta 2022. Takih zahtevnih poti je še precej, tudi malce manj opremljenih, ki se jih brez ustreznih izkušenj ni za lotiti. Resnično se ni za igrati.
Kako sodobna tehnologija, ki jo nosijo planinci po žepih, vpliva na delo gorskih reševalcev?
Kar zadeva telefone, je to odlična zadeva, saj dobimo poziv takoj, ko se pripeti nesreča, hkrati natančno lokacijo nesreče. Pri tem pa se je treba zavedati omejenih zmogljivosti baterije. Ljudje podcenjujejo, kako hitro se v gorah prazni baterija. Ker je slabši signal, saj so antene postavljene bolj na redko, telefon porabi veliko več energije in se hitreje prazni. Baterija se lahko zelo hitro izprazni tudi pozimi, ko je mraz.
Pred odhodom v gore je treba imeti povsem polno baterijo telefona, ki ga je treba tudi racionalno uporabljati. S telefonom v gorah ves čas fotografiramo, nekateri posnetke objavljajo na družbenih omrežjih, vsaka komunikacija v odročnih krajih še dodatno »kuri« baterijo, ki pa jo nujno potrebujemo, če pride do nesreče. Na porabo baterije moramo paziti tudi med intervencijo. Vsekakor takrat ne smemo klicati vseh bližnjih in daljnih sorodnikov in znancev, temveč moramo hraniti baterijo za komunikacijo s centrom za obveščanje in reševalci. Zavedati se je treba tudi, da na nekaterih območjih v gorah ni signala.
Glede zemljevidov je treba priznati, da se vsi zanašamo na določanje GPS-lokacije s telefonom, kar tudi prazni baterijo. Brez baterije je potem marsikdo povsem izgubljen, zato je pred odhodom od doma vseeno dobro na zemljevidu preveriti pot. Če gremo na čisto nov teren, tudi kakšen starodoben, papirnat zemljevid ne bo škodil ali vsaj rezervna baterija v nahrbtniku.
Predsednik Planinske zveze Slovenije je opozoril na nevarnost interneta, na lepe fotografije in neodgovorne ocene o težavnosti oziroma lahkosti poti, ki jih nekaterih dajejo po forumih. S tem lahko neizkušene planince spodbudijo k turi, ki ji ne bodo kos.
S tem se strinjam. Fotografije na družbenih omrežjih so videti čudovite in na njih se vse zdi preprosto. Na fotografiji lahko prikažemo, kako nekdo brez težav stoji ob robu prepada na eni nogi, ko pa si dejansko na nekem izpostavljenem mestu, je lahko vse drugače. Na izpostavljenih mestih se ljudje zelo različno odzovejo. Nekatere zagrabi strah, popolnoma prenehajo funkcionirati in si pri tem ne morejo pomagati. Ljudje imamo naravni strah pred višino. Kako ga nekdo obvladuje in kako se bomo odzvali, ne vemo, dokler nismo izpostavljeni takšni situaciji. Poznam kar nekaj ljudi, ki se niso zavedali, da imajo strah pred višino. Ko smo pred leti šli na Triglav, je vse potekalo brez težav do trenutka, ko smo prišli v skale, kjer je ena od deklet v skupini popolnoma otrpnila. K sebi je prišla šele, ko sem jo privezal na vrv. Opozoriti je treba, da so pomembne izkušnje, zato naj se ljudje na začetku ne lotevajo pretežkih poti. Težavnost je treba stopnjevati.
Kako se je začela letošnja sezona v primerjavo z lansko, ki je še potekala pod protikoronskimi ukrepi?
Že lansko sezono smo imeli rekordno število intervencij, letos bomo rekordne številke ponovno presegli. Letos je še posebej skrb vzbujajoče število smrtnih nesreč. V gorah smo jih imeli že 18, lani v celotnem letu pa 22.
Veliko intervencij je povezanih tudi z različnimi drugimi dejavnostmi, kot je denimo jadralno padalstvo, in bolezenskimi stanji; na primer ne dolgo nazaj smo imeli intervencijo zaradi zastoja srca na vroč sončen dan. Statistika je vsekakor skrb vzbujajoča, število intervencij pa se v teh dneh še naprej hitro veča.
Vse večji obisk gora prinaša več intervencij in s tem tudi hitrejšo obrabo vaše opreme. Že dolgo opozarjate, da država ne zagotavlja opreme za vse gorske reševalce, zato jo morate sofinancirati iz lastnega žepa.
Glede financiranja opreme bo treba narediti večji preskok v financiranju, saj se je število nesreč izjemno povečalo. Potrebujemo dodatne gorske reševalce, vsi potrebujemo opremo, opreme pa dobimo financirane le toliko, kot so dogovorjeni normativi, ti pa so že zelo stari. Z Upravo RS za zaščito in reševanje smo že začeli pogovore za posodobitev normativov. Trenutno v GRZS pripravljamo analizo, da bomo prišli do ustreznih podatkov, saj se je po mojem mnenju treba pogovarjati na podlagi konkretnih podatkov in analiz, ne samo na pamet govoriti, da bi radi več denarja. Vsi bi ga radi imeli več, a če prideš s konkretnimi argumenti, potem lahko upravičeno pričakuješ, da ti bodo stopili naproti – in tukaj računamo, da se bo financiranje ustrezno uredilo.
Oprema je izredno pomembna. Ko greš reševat, greš v nevarno situacijo, zato je treba zmanjšati tveganje tudi za gorske reševalce. Prvič z usposabljanji in drugič z ustrezno opremo. Mislim, da upravičeno pričakujemo, da bomo imeli vrhunsko opremo, s katero bomo lahko na ustrezen način pomagali drugim.
Pred časom se je pojavila ideja o drugi stalni poletni bazi za helikoptersko reševanje v gorah, ki bi bila nastanjena na letališču Bovec.
Ideja je bila, vendar obstaja več mnenj, kaj narediti s helikopterskim reševanjem. Po enem izmed predlogov, ki je po mojem mnenju vreden razmisleka, bi se helikopterska baza z Brnika prestavila v Lesce. Eden izmed glavnih razlogov je megla, ki je pogosto na brniškem letališču. Čeprav je v gorah lahko lepo vreme, zaradi megle na Brniku helikopter ne more poleteti.
V Sloveniji imamo po mojem mnenju odlično rešitev, da helikopterska reševanja opravljata vojska in policija, ne pa različni zasebniki. Zaradi ustrezne usposobljenosti morajo piloti v vsakem primeru opraviti določeno število ur naleta. Če jih naredijo v reševalni akciji, potem je to »win-win« situacija. Naj poudarim, da so naši piloti res odlični, usposobljeni so tudi za najzahtevnejša stenska reševanja v težkih vremenskih razmerah. Za večino helikopterskih reševanj bi sicer lahko rekli, da so dokaj rutinska, za nekatere pa lahko rečemo le: kapo dol.
Prejšnji obrambni minister Matej Tonin je napovedal uvedbo dodatnega zavarovanja, ki bi pokrivalo le reševanje v gorah, a se to ni zgodilo.
Ob začetku sezone je gorska reševalna služba skupaj z upravo za zaščito in reševanje, enoto gorske policije in predstavniki vojske pripravila novinarsko konferenco, na kateri je predstavnik uprave povedal, da je zadeva še vedno v zraku in da v določenih institucijah razmišljajo o tem, kaj storiti. Zagotovo pa ta odločitev ni stvar gorske reševalne službe. Reševalci se bomo vedno odzvali prav na vsak klic na pomoč. Je pa po mojem mnenju prav, da opozarjamo, da so se nekateri začeli v gorah obnašati resnično neodgovorno in popolnoma brez potrebe kličejo gorske reševalce.
Lahko navedete kakšen konkreten primer?
Včasih so zadeve resnično absurdne. Nekdo denimo načrtuje, da bo naredil turo v enem dnevu, a je pri koči tako utrujen, da ne more nadaljevati poti. Ne vem, zakaj bi ga moral helikopter pobrati pred odprto planinsko kočo. Morda ima sicer naslednji dan službo, a to je stvar, ki jo mora urediti z delodajalcem, da bo imel dopust. Naj prespi v koči in gre naslednji dan nazaj v dolino. Zakaj je potrebna intervencija?
Imamo veliko primerov, ko ljudje zaradi različnih razlogov omagajo. Če nekdo omaga in je zaradi tega ogrožen, da bi denimo moral vso noč preživeti na prostem, je pomoč seveda upravičena. Da pa nekdo omaga pred odprto planinsko kočo in ga je treba isti dan odpeljati v dolino, se mi ne zdi korektno do davkoplačevalcev.
Drug primer: gospa je potrebovala našo pomoč, ker jo je tako bolelo koleno, da se ni mogla sama vrniti v dolino. Ob pristanku helikopterja je brez težav pokleknila, potem pa je morala še malce razmisliti, katero koleno jo sploh boli. To je neodgovorno obnašanje.
