Slobodan mi je razbil še tisto malo stereotipov, ki sem jih imela o invalidnih osebah. Visok, čeden, inteligenten in izjemno duhovit sogovornik pravi, da obožuje svojega sina, delo, ki ga opravlja, in življenje samo. Na to, da je invalid na vozičku, včasih kar pozabi. On zmore (skoraj) vse!
Mladostna objestnost ima včasih grozljive posledice. Tudi v Slobodanovem primeru je bilo tako. »Bil sem star 16 let, prepričan, da je ves svet moj, da se mi ne more nič zgoditi. Pa sem se krepko uštel. Z dvema prijateljema smo šli malo ven, zabavali smo se, zraven je bil tudi alkohol. Sam sicer nisem pil, ker sem bil športnik, nogometaš, tako sem tudi živel. Saj veste, alkohol ustvari lažen občutek moči in eden od prijateljev se je odločil, da bo očetu sunil avto, da se malo popeljemo okoli. Danes vem, da je bila to zelo neumna poteza. Na cesti nismo ostali neopaženi, pri Fužinskem gradu nas je opazila policijska patrulja in začela loviti. Pri 160 kilometrih na uro smo zleteli s ceste, zagrnila me je tema …« Slobodan je dobil hude poškodbe, postal je paraplegik; prijatelja sta jo, hvala bogu, odnesla z lažjimi poškodbami.
Fant na invalidskem vozičku
Vprašam ga, kako je sprejel novico o tem, da ne bo več hodil. »Te informacije najprej nisem čisto dojel, saj sem bil pod vplivom močnih zdravil. Vso resnico sem dojel šele po približno dveh letih, ko sta bila končana zdravljenje in rehabilitacija. Bolnišnica je velika zgradba, iz nje sem se preselil v rehabilitacijski center Soča, tam je tudi vse prilagojeno gibalno oviranim ljudem, prostori so široki in prostorni. Šok sem doživel, ko sem se vrnil domov, k staršem, v stanovanje, veliko 55 kvadratnih metrov. V Soči je bila kopalnica velika deset kvadratnih metrov, v stanovanju pa sem imel na voljo bore tri kvadratne metre. Šele takrat sem čisto zares dojel svoje stanje. Iz fanta, ki je bil velik nogometni navdušenec, športnik, ki je bil vedno zabaven, obkrožen s prijatelji in rad v centru pozornosti, sem kar naenkrat postal fant na invalidskem vozičku. Podrl se mi je svet!«
Bojan
Mladi Slobodan ni bil iz takega testa, da bi dolgo objokoval svojo usodo. Počasi se je psihično spravljal k sebi. Pomagale so mu informacije in pogovori na društvu invalidov. Tam je dobil tudi prve informacije o košarki na invalidskem vozičku. »Do takrat sploh nisem vedel, da obstaja igranje košarke na vozičku! Z veseljem sem se 'vrgel' v ta šport, saj mi življenje na vozičku ni odvzelo veselja do športa,« veselo pripoveduje. Pravi, da ga je košarka vrnila v življenje, in spet je postajal stari Slobodan. Sem ter tja ga je še vedno bolelo spoznanje, da nikoli več ne bo hodil.
Srednjo šolo je obiskoval v Kamniku, v zavodu za invalidno mladino Cirius. »Ko sem bil v Kamniku, sem imel tam prijatelja, ki je žal že umrl, Bojana. Imel je agresivno mišično distrofijo. Lahko je uporabljal dva prsta, da je upravljal krmilno ročico svojega vozička, in odpiral usta, ko so ga hranili. To je vse, kar je zmogel. In zamislite si, takemu človeku sem včasih potožil, kako težko življenje imam, da sem ubog, ker ne morem hoditi. Saj veste, ko pride tak trenutek, je vse črno in človek ne vidi realnosti. Bojan me je nekaj časa poslušal, potem pa rekel: Ej, Slobo, sam se lahko oblečeš, hraniš, hodiš na stranišče – delaš lahko vse, samo hoditi ne moreš! Takrat me je zadelo kot strela z jasnega – človek ima prav! Bojanu bom do konca življenja hvaležen, da mi je odprl oči!« Zgodbo mi Slobodan pripoveduje s tako energijo, da se mi ježi koža. Takih globokih spoznanj so deležni le redki. Tistega dne je Slobodan za vedno zaključil s poglavjem, ki se imenuje »ne morem«.
Direttore, izmisliva si kaj!
Košarka, ki jo je Slobodan igral zelo resno (trinajst let tudi v Italiji), poroka, sin, ki je danes star že 18 let, ločitev; kruh si je služil kot vodja klicnega centra pri eni od naših zavarovalnic. Življenje, ki se v ničemer ne razlikuje od običajnih življenj. Zaradi starosti je počasi opustil košarko, rekreirati se je začel samo ljubiteljsko. Slobodan je veliko premišljeval o tem, česa naj se loti, da ne bi vse skupaj postalo prevelika rutina.
O tej želji se je pogovarjal tudi s prijateljem Robertom Žerovnikom, elektrotehnikom, tudi paraplegikom, ki ga je spoznal prav na košarki. »Vas zanima, kako se je v resnici začela zgodba z najinim podjetjem?« me je hudomušno vprašal. Seveda! »Bom čisto iskren: bilo je na nekem žuru, oba sva že nekaj popila in jaz sem spet začel težiti Robertu, da je treba nekaj najti, ne za denar, ampak za veselje. Nagovoril sem ga nekako takole: Direttore (tako sva se namreč vzajemno klicala in se še sedaj, haha!), glej, 'basket' bo počasi šel, starava se, nekaj si izmisliva … No, in padla je ideja, da bi ustanovila podjetje, ki se ukvarja z uvozom in prodajo medicinsko-tehničnih pripomočkov za invalide. Bolj ko sva pila, bolj nama je bila ideja všeč!« pripoveduje Slobodan, jaz pa si živo predstavljam, kako se dva opita »zadetka« trepljata po rami in sta z vsakim popitim kozarcem bolj navdušena nad tem, da bosta osvojila svet. Slobodan pa nadaljuje s pripovedjo: »Naslednji dan je seveda prišla streznitev in mislil sem si, no, to pa je bila pijanska debata!« A na srečo ni bilo tako. Ideja je bila tudi v hudo treznem stanju zelo zanimiva, rekla sta si, če ne poskusiva, ne bova nikoli vedela! In sta prijatelja zavihala rokave ter idejo spravila v življenje. Napredovala sta počasi, brez strmih vzponov, posledično tudi padcev ni bilo. Z vztrajnostjo sta danes tam, kjer sta. Sta solastnika uspešnega podjetja, ki prodaja pripomočke za invalide v ljubljanskem Centru Murgle.
Izkušnje, ki lahko spremenijo življenje
Invalidski pripomočki niso tisto najpomembnejše, kar dela njuno podjetje uspešno. »Uvažati, kupovati in prodajati bi znal marsikdo,« pravi Slobodan. »Nama največ pomeni, da lahko svojim strankam pomagava z izkušnjami. Za vsak pripomoček veva, kako se uporablja, saj imava lastne izkušnje z uporabo.« Vprašam, kakšna je njuna konkretna pomoč strankam. »Bom ponazoril kar s svojim primerom. Kot odrasel mladenič nisem rad hodil ven, ker sem imel težave pri sedanju v avto. Saj veste, voziček pripelješ tik ob avtomobil, se presedeš na voznikov sedež in gremo! Pa ni čisto tako. Meni se je velikokrat zgodilo, da se nisem zavihtel v avto, ampak sem padel med voziček in avto. Predstavljajte si, kako je to. Zato sem ostajal doma. Dokler mi ni kolega, tudi paraplegik, dal konkreten nasvet: najprej moraš v avto dati desno nogo in rit ji bo sledila. Poskusil sem in res je delovalo! Vidite, to je nasvet, vreden zlata, nikoli več nisem padel v vmesno 'luknjo'. Taka stvar ti zelo izboljša boljše življenje. Redno sem začel hoditi ven in nisem več čepel doma!«
Ker »direttoreja« iz lastnih izkušenj vesta, kaj potrebujejo invalidi, sta marsikateri pripomoček nadgradila in izboljšala. Najbolj sta ponosna na električni priklop za invalidske vozičke, ki sta ga nadgradila tako, da res vrhunsko služi svojemu namenu. Nekatere stvari na tem izboljšanem pripomočku sta tudi patentirala.
Več kot podjetje
Slobodan je čisto zadovoljen, da s podjetjem lahko normalno živita. Glas o njuni trgovini se je zaradi dobrih priporočil razširil po vsej Sloveniji. »Najprej me je skrbelo, da ljudje od drugod zaradi svoje invalidnosti ne bodo mogli do nas, pa je bila ta skrb popolnoma odveč. Prihajajo z vseh koncev Slovenije. Za naju niti eden od kupcev ni samo navadna stranka, ki ji rečeš, hvala za nakup in na svidenje. Vedno se tudi družimo, gremo na kavo, mogoče na malico. In to šteje, na ta način pridobivamo informacije o izkušnjah in midva jih z veseljem deliva naprej!« Slobodanu ob pripovedovanju obraz kar žari od navdušenja. »Izkušnje so na prvi pogled morda le malenkost. Malenkost, ki ti lahko spremeni življenje!«
Kaj pa punce?
Slobodan Banjac je globoko prepričan o tem, da voziček ni ovira, da ne bi v življenju uspel, to so dokazali že mnogi pomembni ljudje na invalidskih vozičkih. Vse odraslo življenje se nikoli ni smilil sam sebi, še manj pa si želi, da bi se smilil komu drugemu, saj za to ni prav nobene potrebe.
Kaj pa ženske, ima težave pri vzpostavljanju stikov? »Ko enkrat sprejmeš, da je voziček del tebe, lahko pridobiš tudi pozornost ženske, ki ti je všeč. Na tem področju nimam nobenih težav. Potrudim pa se, da me ženska najprej spozna kot človeka, da uvidi, da sem tak kot drugi, samo po stopnicah ne morem.«
Ob pogovoru, kako skrbi država za invalide, želi, da zapišem, da v naši državi ni vse samo slabo. »Z uvedbo osebne asistence, na primer, se je pri nas za invalide veliko spremenilo – na bolje! Sam opažam, da je zunaj, med ljudmi, veliko več invalidov, kot jih je bilo prej, prav zaradi osebne asistence. In to me prav radosti!«
Kako se počuti kot paraplegik v današnji družbi? Nasmeje se in z zdravo samozavestjo ponovi: »Zmorem vse, samo po stopnicah ne morem. Iz lastnih izkušenj pa vem, da je svet poln dobrih ljudi, in če prosim za pomoč, še nikoli nisem ostal pod stopnicami!« Človeka s tako močnim notranjim žarenjem se pač ne pušča pod stopnicami, si mislim …
