O porazih in Bibliji
»Na začetku sem težko sprejemal poraze. Že v otroštvu, ko sva z bratom igrala namizni tenis, sem ob porazu raztrgal lopar. Ko sem s pomočjo Biblije spoznal, kdo sem, sem se laže spoprijemal s porazi, pred tem sem doma slabo voljo ob nogometnih porazil stresal na ženo. Krivil sem jo, ker sem slabo igral, čeprav seveda to ni imelo nobene zveze z njo. Biblija mi je pomagala razumeti, da sem Božji sin, da sem dober človek in da sem vreden – ne glede na to, kaj ljudje govorijo o meni. Če govorijo, da sem super nogometaš in legenda, ne smem biti zaradi tega prepotenten, če pa pravijo, da sem slab človek, me tudi to ne sme spraviti v žalost. Pred petimi leti sem to končno dojel.«
Čeprav imam za sabo skoraj toliko intervjujev kot on zadetkov v vijoličnem dresu, sem imela pred najinim pogovorom tremo. To je bil namreč moj prvi intervju z nogometašem in bala sem se, da bo najprej preveril, ali sploh vem, kaj je ofsajd. Za dodatno dozo stresa je poskrbela zmeda z lokacijo – s fotografom sva mislila, da ga čakava na napačnem mestu, zato sem nervozna tekala z ene strani stadiona na drugo. Dokler nisem dobesedno trčila vanj. V tistem bi se najraje pogreznila v zemljo, on pa se je samo široko nasmehnil in me objel. Tako sem, še preden sva začela snemanje, pomislila: Legenda!
Vaša biografija, ki sta jo napisala Janja Vidmar in Boštjan Narat, se začne s citatom iz Biblije: »Jezus je pot, življenje in resnica.« Jo res berete vsak dan?
Da, saj je spremenila moje življenje na bolje – po njeni zaslugi me danes ljudje poznajo kot nogometno legendo. Če ne bi spoznal, da je Jezus pot, ne bi imel žene in otrok, mogoče bi bil v zaporu ali zapadel v drogo. Zagotovo brez vere ne bi bil to, kar sem.
Odraščali ste v brazilskem mestu Porto Alegre. Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Zelo težko. Ko smo se preselili v predmestje Porto Alegreja, kjer je oče postavil hiško z zidovi iz cementa, so morali starši prodati pohištvo, televizor, postelje, posodo ... Hiša je bila tako majhna, kot je ta soba, v kateri se zdaj pogovarjava. Z bratoma sem spal na tleh, oče pa je na tla zložil kamne in nanje položil vzmetnico, na kateri sta spala z mamo. Živeli smo kot reveži, ljudje so mi govorili, da sem klošar. Včasih sem bil tako lačen, da sem sanjaril o hrani, ko sem videl reklame za jogurte, kosmiče, kakav, čokolado ... Kadar sem kradel, sem vedno kradel hrano, ker sem bil sestradan. Ko sem hotel igrati nogomet, so mi rekli, da nimam denarja za nogometno opremo. A s pomočjo Jezusa mi je uspelo.
Starši vam niso mogli dati denarja, za kaj pa ste jim najbolj hvaležni?
Za vrednote. Starši niso hoteli, da se drogiramo in krademo. Z nogometom sem se ukvarjal tudi zato, da ne bi po pouku zabredel v težave na ulici, saj sta oče in mama delala cele dneve. Vzgajala sta me v prepričanju, da me čaka lepa prihodnost, zato je ne smem zapraviti z neumnostmi. Očitno se nista motila, saj sta vsem trem sinovom privzgojila vrednote, vsi trije smo danes uspešni in imamo družine.
Vam je odraščanje ob starejših bratih pomagalo tudi pri nogometu, saj ste vajeni sodelovati?
Zagotovo, pa ne le pri nogometu. Sem najmlajši v družini, zato sem dobil nogometno opremo od starejših bratov in zaradi tega znam deliti stvari z drugimi. To poskušam učiti tudi svoje otroke, zato so do nedavnega imeli skupne sobe – sinova sta bila v eni in hčerki v drugi. Ker imam dva brata, nisem nikdar mislil samo nase – v nogometu sem vedno upošteval ekipo. Kot kapetan soigralce učim z zgledom, ne pa z opozarjanjem na napake. Več treniram, na tekmah sem dal vse od sebe, da bi pokazal, da le tako lahko zmagamo.
Kaj pa se vam zdi v nogometu ključno – talent ali trdo delo?
Zelo pomembno je, da imaš nekaj več. Vsak človek ima talent, toda za uspeh je ključno, da imaš nekaj, kar te ločuje od drugih. To nekaj več je značaj, mentaliteta – to sem pridobil skozi življenjske izkušnje in to me je pripeljalo v Slovenijo.
Starši smo, kadar gre za naše otroke, sicer težko objektivni, a vseeno: ima tudi vaš sin Marcos Tavares mlajši, ki igra za mladince Maribora, nekaj več?
Da, in poskušam mu pokazati, da to prepoznam v njem. Vsi starši si želimo najboljše za svoje otroke – ne le da so uspešni, ampak da so srečni. Svojim otrokom hočem pokazati, da ni samoumevno, da živimo v Sloveniji in da se nam ni treba iz dneva v dan boriti za preživetje. Ko obiščemo Brazilijo, vidijo, v kako težkih okoliščinah sem odraščal. Svojim otrokom želim pokazati, da živimo v raju. Za mojo družino je Slovenija najboljša država.
Za selitev v Maribor ste morali zbrati pogum in tvegati, saj ste imeli na Cipru, kjer ste igrali prej, 15 tisoč evrov plače, z NK Maribor pa ste podpisali polletno pogodbo z možnostjo enoletnega podaljšanja za 1600 evrov na mesec. Zakaj ste se sploh odločili za selitev?
Čeprav sem takrat že imel družino, žena je bila noseča z drugim sinom, sem hotel več. V Cipru nisem veliko igral, kar se mi zdi slabo, saj ne moreš napredovati, če nisi na terenu. Denar se mi takrat ni zdel tako zelo pomemben. Brez ambicij, sanj, ciljev, upanja se ne moreš razvijati. Ko sem živel na Cipru, sem se spraševal, zakaj kljub temu, da se držim tega, kar uči Biblija, nisem zadovoljen in ne dosežem, kar si želim. Prej, ko sem ponočeval, sem igral v brazilski mladinski reprezentanci, zdaj, ko živim v skladu s svojo vero, pa mi stvari ne gredo – to vprašanje me je kar nekaj časa mučilo. Ko sem prišel v Slovenijo, sem si rekel, da je to moja zadnja šansa. Če mi tu ne uspe, sem končal z nogometom – ni mi bil pomemben denar, hotel sem igrati, zabijati gole, biti srečen.
Ko so vam ponudili, da bi igrali v Sloveniji, niste menda niti vedeli, kje je, zato sta z ženo na spletu poiskala informacije o Mariboru. Kakšen je bil vaš prvi vtis, ko ste prišli sem?
Všeč mi je bilo, da je Slovenija tako zelena država, saj sem na Cipru to pogrešal. Ko sem prišel v Maribor in videl Pohorje, reko Dravo, mi je bilo takoj všeč. Tudi kar se tiče nogometa, je to idealno mesto – Maribor živi za nogomet, podobno, kot je to v Braziliji. Ljubezen do nogometa me je navdušila, pa tudi Mariborčani so me zelo lepo sprejeli.
Eno od poglavij v vaši biografiji, ki bo gotovo navdušilo romantične duše, je tisto o prvem srečanju z vašo ženo – žensko za vse življenje, kot ste jo imenovali. S čim vas je tako očarala, da ste v hipu vedeli, da je prav ona vaša bodoča žena in mati vaših otrok?
Ko sva se spoznala na moji rojstnodnevni zabavi, sem bil star osemnajst let. Vedno sem si želel resno zvezo, družino in stabilnost, čeprav sem imel v puberteti kar nekaj punc. Toda večina od njih je imela pred mano veliko fantov, privlačili so jih predvsem nogometaši, Letícia pa je bila drugačna. Preden sva postala par, je imela le enega fanta in z njim hčerko. Takoj sem vedel, da je ona ženska za oženiti.
In to ne le enkrat – letos se bosta poročila še tretjič. Toda vajina zveza je prestala marsikaj. Zaradi česa sta ostala skupaj?
Žena je morala marsikaj pretrpeti. Bil sem nogometaš, vsi so me hvalili in občudovali, nihče pa ni videl, kaj vse je morala početi Letícia, da sem lahko uresničeval svoje sanje. Da sva danes še vedno skupaj, je predvsem njena zasluga. Ona je steber naše družine. Navijači mislijo, da sem neuničljiv, močen, kapetan, a v naši družini je žena kapetan – skrbela je za najine otroke, ko sem bil zaradi nogometa odsoten. Zaslužna je tudi, da sem sploh nadaljeval z nogometom – ko sem bil brez motivacije in nisem hotel trenirati, me je vozila več mesecev na treninge. Prav tako mi je jasno povedala, da noče biti le poročena z mano, ampak hoče, da sva srečna in da imava nekaj več, ne le zakon na papirju.
In sva spet pri nekaj več. Kar zadeva vašo biografijo, je zame ta nekaj več vaša čustvena plat, ki je ne skrivate. Še posebno mi je bil všeč tisti del, kako ste kolovratili po porodni sobi, ko je žena rojevala vajinega drugega sina, po porodu pa šli naravnost na trening. Zakaj ste ženo spremljali pri porodu?
Ker so najini otroci sad najine ljubezni. S tem sem pokazal, da jo podpiram in spoštujem. Tukaj nimava staršev in sorodnikov, zato sva midva ekipa. Moja žena je moja polovica. Brez nje ne bi nič dosegel v življenju. Letos praznujeva dvajsetletnico zveze, ki jo bova praznovala s tretjo poroko. Poročila se bova julija 2022 v Jeruzalemu zaradi najine vere.
Vera igra v vašem življenju zelo pomembno vlogo, v tem duhu gotovo vzgajate svoje otroke. Kako zahtevno pa je v družbi, v kateri prevladujeta potrošništvo in individualizem, vzgajati v skladu z božjimi zapovedmi?
Zelo, zato je potrebna vztrajnost. Vsak dan doma skupaj molimo in beremo Biblijo, živimo vrednote, ki jih ta uči. Dandanes so se nekatere izgubile, družine niso več tako povezane, nekateri mladostniki ne spoštujejo starejših, zato si želim, da moji otroci ohranijo načela, ki sva jim jih z ženo privzgojila in so seveda povezane z najino vero. Zame je pomembna disciplina. Če nisem v nogometnem klubu, sem v cerkvi ali z družino. Otroci se največ naučijo s posnemanjem naših dejanj, ne pa s tem, kar jim govorimo. In če vidijo, da sem predan tako nogometu kot družini in svoji cerkvi, kjer pridigam, bodo to laže sprejeli. Vera zame ni le nekaj, o čemer govorim, ampak je moj način življenja.
Vas je kdaj strah, da bi vaši otroci zabredli v težave – ne nazadnje tudi po zaslugi vaše biografije vedo, da ste svojim staršem povzročili kar nekaj sivih las?
Seveda me je strah. Včasih se pojavijo očitki otrok, češ da sem jaz tudi počel kakšne stvari ali pa česa nisem naredil, kar si želim od njih. A jim pojasnim, da prej nisem poznal Jezusa in nisem spoštoval staršev. Vendar je moja žena imela drugačno življenje od mene in je že pred mano vedela, kaj je prav, zato to uči tudi najine otroke.
Letos ste na ameriškem Florida Christian University diplomirali iz teologije. Kaj vas je spodbudilo k študiju?
Ker je vera spremenila moje življenje, sem to hotel predstaviti tudi drugim. Ob profesionalnem igranju nogometa nisem mogel obiskovati predavanj, zato sem študiral on-line. Diplomiral sem na treh teoloških univerzah, vendar je le diploma s Floride javno veljavna. Hotel sem tudi z drugimi deliti svoje znanje o Jezusu, jim povedati, kako me je navdušil, zato sem postal duhovni pastor v cerkvi Jezus je pot. S študijem sem se začel pripravljati na prihodnost po nogometni karieri.
Kar se bo zgodilo dokaj hitro. Letošnja sezona je namreč vaša zadnja. Kako se počutite ob tem – ste sploh že dojeli, da ne boste več igrali za NK Maribor?
To je težko sprejeti. Zagotovo je moja žena zaradi tega bolj zadovoljna kot jaz (smeh). Velik pritisk je bil, kadar nismo zmagali in nisem zadel gola, zato stresa ne bo več, pa tudi več časa bom imel za družino. Letícia je srečna, ker bo končno dobila moža nazaj. Slovo bo zame težko, najbrž se bom počutil, kot da bi mi kdo odrezal del telesa, saj sem vse življenje igral nogomet. Na srečo so mi v NK Maribor ponudili možnost za nadaljnje sodelovanje.
Predsednik UEFE Aleksander Čeferin je zapisal, da ste bolj mariborski od vseh Mariborčanov. Zakaj Maribora kljub mamljivim ponudbam iz tujine niste zapustili?
Ker sem imel cilj, da naredim nekaj več v življenju, da ustvarim svojo zgodbo. Če menjavaš klube, moraš vedno znova začeti; če ostaneš, pustiš pečat. In ker sem ostal v Mariboru, sem postal legenda.
Kot kaže, se res vse zgodi tako, kot se mora, kar večkrat poudarite v biografiji. A najbrž moramo za to tudi sami veliko narediti. Kaj pa lahko naredi vsak od nas za uresničitev svojih sanj?
Pomembna je hvaležnost. Imeti moramo modrost in skrbeti za to, kar nam je Bog dal. Meni je dal ženo in družino – in vse moram dati od sebe, da bom skrbel zanjo in za svoje otroke. Potem pa ni več odvisno od mene.
