DIXIE BULL
Poleti 1632 je trgovec s krznom Dixie Bull potoval vzdolž obale Maina, ko se je zgodila nesreča. Skupina Francozov mu je ukradla šalupo, majhno jadrnico. Razjarjeni Bull je s svojimi petnajstimi ljudmi z drugim plovilom takoj odplul, da bi se maščeval Francozom. Pregon ni potekal po pričakovanju. Kmalu je posadka ostala brez zalog, zato so se morali zateči k piratstvu. Oropali so dve angleški ladji, nato pa še naselje Pemaquid na obali Maina.
V naslednjih nekaj mesecih so Bulla in njegove ljudi videli na več krajih. Zdelo se je, da so zaradi strahu pred smrtno kaznijo, ki jim je grozila, če bi jih ujeli, odnehali piratsko napadati. Da bi pokazali, da nočejo več povzročati težav, so vsem guvernerjem angleških kolonij poslali pisma z obljubo, da ne bodo več škodovali nobenemu svojemu sonarodnjaku in da nameravajo potovati na jug. Ravno tako so zahtevali, da jih nihče ne preganja, saj bodo prej potopili ladjo, kakor da bi se predali.
Po tem se niso več oglasili in nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z bivšimi pirati. Po nekaterih poročilih so pobegnili v francoske kolonije Kanade. Za Bulla se je govorilo, da se je pridružil Francozom, da je odšel v Anglijo in da so ga ubili ameriški domorodci. Resnice nikoli ne bomo izvedeli ...
THOMAS TEW
Med vojno kralja Williama (1688–1697), severnoameriškim sporom, v katerem so kolonisti iz Nove Anglije napadli francoske kolonije, so angleški guvernerji dali pisno dovoljenje zasebnim ladjam, ki niso nameravale sodelovati v bojih, da lahko zaplenijo vse sovražne trgovske ladje, na katere bodo naletele. Namesto tega so se posadke teh plovil spravile na ladje mogulskega cesarstva v Indijskem oceanu, čeprav Angleži niso bili v sporu z njim. To niti najmanj ni zaskrbelo guvernerjev kolonij. Niso jim samo priskrbeli lažnih potrdil in s tem odobravali te napade, temveč so tudi pričakovali, da bodo pirati po vrnitvi z njimi delili plen.
Tako je tudi Thomas Tew, rojen na Rhode Islandu, prejel ukaz bermudskega guvernerja, naj zavzame francosko utrdbo v Afriki, na otoku Goree. Priskrbel si je 70-tonsko jadrnico in odplul. Vendar ni napadel Francozov, kakor je bilo dogovorjeno, temveč je oropal mogulsko ladjo v Indijskem oceanu in se vrnil v Newport na Rhode Islandu. Nagrabili so toliko blaga, da je vsak od njegovih ljudi »zaslužil« od 1200 do 3000 funtov, Tew pa je obdržal dvakrat več.
To je bilo povsem dovolj za lagodno življenje, toda sodelavci so ga nagovorili, naj se vrne v Indijski ocean na še eno piratsko rundo. Tew si je nabavil lažno dovoljenje, ki ga je za 300 funtov kupil od guvernerja Benjamina Fletcherja v New Yorku. Njegova ladja Amity je bila novembra pripravljena za plovbo. Do takrat se je razvedelo za Tewove načrte, zato se je množica ljudi zgrnila tja s prošnjo, da bi postali del posadke, in sanjami o velikem zakladu, ki ga bodo ukradli.
Če bi Tew vedel, kaj ga čaka, bi pravočasno odnehal. Tokrat so pirati napadli mogulsko ladjo, ki je bila več kot pripravljena za obrambo. Na vhodu v Rdeče morje je topovski izstrelek zadel Tewa in mu razparal trebuh. Po njegovi smrti se je posadka odločila, da bo jadrala do Madagaskarja. Amity je bila v slabem stanju. Morali so poiskati novo ladjo. Posadka se nikoli ni vrnila v New York.
THOMAS POUND
Skupaj z dvanajstimi oboroženimi pomočniki je Thomas Pound 10. avgusta 1689 oropal ribiško ladjo Mary pri Salemu v Massachusettsu. V naslednjih mesecih so sledili novi napadi na plovila v okoliških vodah, zato so si pirati lahko privoščili večjo in močnejšo ladjo – Godspeed.
Konec septembra se je guverner odločil, da se jim bo postavil po robu. V Boston je poslal ladjo z 20 oboroženimi ljudmi z dovoljenjem za uporabo sile, da bi Pounda in njegovo posadko privedli in izpostavili pravici. Kapitanu je bilo ime Samuel Pease. Ko se je Pease približal piratski ladji v zalivu Tarpaulin, jih je izzval in pozval, naj se odpravijo v napad na kralja Anglije. Pound se ni ustrašil. Stal je na palubi, izvlekel meč, jih imenoval pse in jih pozval, naj se soočijo iz oči v oči.
Sledila je izmenjava ognja. Pounda je v roko in pod rebra zadel strel iz muškete, Peasa pa v roko in stegno. Po eni uri so se vojaki povzpeli na palubo, kjer so nadaljevali streljati na pirate, nato pa so jih začeli mlatiti s puškinimi kopiti. Štirje pirati so bili ubiti, drugi pa so pretrpeli težje poškodbe. Tudi med vojaki je bilo nekaj ranjenih. Pease je zaradi ran preminil.
Preživela posadka s piratske ladje je leta 1890 končala na sodišču. Štirinajst obtožencev so obsodili na smrt, vendar je bil zaradi nepojasnjenih razlogov usmrčen samo eden on njih.
LOUIS GUITTAR
Konec aprila 1700 je francoski pirat Louis Guittar priplul do zaliva Chesapeake, med Marylandom in Virginio, kjer je brez težav oropal več ladij. Ko pa se je pred njim pojavila ladja Shoreham s kapitanom Williamom Passengerjem, je nastal pravi pekel. Passenger je komaj čakal spopad, prepričan, da bo lahko obvladal sovražnika.
Ladji sta se več ur obstreljevali s topovi. Pirati so prvi pokleknili in Guittar se je predal. Vendar pa je v rokavu skrival še en trik. Ljudem je ukazal, naj po predelih, kjer je bilo strelivo, posujejo smodnik. Nato je enega od ujetnikov poslal, da je plaval do Passengerjeve ladje s sporočilom, da ne bodo dopustili, da bi jih ujeli ali ubili, temveč bodo ladjo s posadko vred pognali v zrak.
Guverner Francis Nicholson, ki je bil na Shorehamu, je piratom obljubil, da ne bodo pogubljeni, temveč le aretirani. Škoda je bila že tako prevelika. V boju je padlo 26 piratov, osem jih je pozneje preminilo zaradi ran, štirje pa so umrli, ko so prešli na Passengerjevo ladjo. Bilo je tudi veliko ranjenih.
Guittar je s preostalo posadko končal v Angliji, kjer kralj William III. ni pokazal milosti. Znašel se je pred sodiščem, kjer so ga obsodili na smrt.
EDWARD LOW
Piratska kariera Edwarda Lowa se je začela leta 1721 v Karibskem morju. Naslednjih nekaj let je nadaljeval po poti zločina in razdejanja, zaradi česar ga imajo danes za enega od najsurovejših piratov v zgodovini. Še posebno je užival v mučenju in ubijanju. Ko je kapitan neke ladje, ki so jo napadli, v morje vrgel vrečo, polno denarja, ker je ni hotel predati sovražnikom, mu je Low odsekal ustnice in jih spekel pred njegovimi očmi. Nato ga je ubil skupaj s posadko 32 mož.
Ob neki drugi priložnosti je oropal ladjo, polno zabojev vina in brendija. Kapitan ga je prosil, naj napiše kratko izjavo, da je blago ukradel od njega, zato da lastniki ne bi pomislili, da je bil nepošten in je pijačo prodal zaradi lastnega zaslužka. Low je rade volje privolil. Nekaj minut pozneje se je vrnil z dvema pištolama. Streljal je kapitanu v trebuh in rekel: »To je za vino«, nato pa dodal: »To je za brendi«, preden je iz druge pištole kapitanu streljal v glavo.
Britancem je uspelo obkoliti eno od Lowovih ladij in zajeti pirate. Obesili so jih v Newportu, toda to zloglasnemu piratskemu kapitanu ni preprečilo, da ni vse do leta 1724 še naprej ropal, nato pa se je za njim izgubila vsakršna sled.
JOHN PHILLIPS
Leta 1723 je John Phillips s štirimi pomočniki ukradel ladjo pri Novi Fundlandiji in ji dal ime Maščevanje. Pluli so vzdolž ameriške obale in oropali vsaj 30 ladij. Marca 1724 so premagali posadko ladje iz Virginije, toda kapitan John Mortimer ni hotel predati dragocenih gosi in svinj, ki jih je prevažal. Kričala sta drug na drugega, nato pa je Mortimer zgrabil kovinsko palico in udaril Phillipsa. Pirat je takoj izvlekel meč in ubil nesrečnega človeka.
Phillipsova največja napaka je bila, da je ljudi prisilil, da so proti svoji volji postali pirati. Med njimi je bil tudi John Fillmore, pradedek Millarda Fillmorja, trinajstega predsednika ZDA, ki je skupaj z nekaterimi drugimi nezadovoljnimi ljudmi na skrivaj pripravljal zaroto proti Phillipsu. Pravi trenutek za upor se je zgodil 18. aprila 1724, šestdeset kilometrov jugovzhodno od rta Sable v Novi Škotski.
Zaporniki so popravljali ladjo, ko je eden od njih dal znak drugim zarotnikom. Dva sta zgrabila Phillipsa za roke, tretji pa je vzel sekiro, ga udaril po glavi in v trenutku usmrtil. V nastali zmedi je umrlo še nekaj članov posadke, zato so pirati na koncu odnehali.
Zarotniki so se z ladjo odpravili v Boston. Odsekane glave so hranili v sodu, polnem soli. Sodili so četverici preostalih gusarjev. Dvema so začasno preložili smrtno kazen, dva pa sta bila obešena 2. junija istega leta.
