Ni nepomembno, kako se človek obnaša s sočlovekom, in ni vseeno, ko celibatu zapriseženi mož koprni po mesénem poželenju, namesto da bi stremel k svetosti. Najostudnejše pri vsem pa je zanikanje, pometanje pod preprogo in minimaliziranje dejanj, ki so nekomu uničila življenje.
Namesto komentarja o posegih in pritiskih nekaterih duhovnikov in škofov name, takrat, ko sem zapisoval Tanjino zgodbo, v branje ponujam ta fragment zgodbe, ki je zame daleč najbolj tragična v vsej novejši zgodovini Cerkve na slovenskem. Počivaj v miru, draga Tanja Breda.
»Tiho!« je zarohnelo po sobi in kava, ki se je medtem že dodobra shladila, je vzvalovila v skodelici. Vstal je in sklenil je dlani pred prsmi, na katerih je za zlati gumb zataknjen počival težak kardinalski križ. Vzravnano je položil prst ob prst in temno modri kamen njegovega prstana je spet prevzel vso njegovo pozornost.
»Poslušaj, Hermina, dovolj bodi besed. Nikamor ne bova prišla. Takole se zmeniva in pri tem naj ostane: če spet pride Peter, mu povej, da je njegov oče tisti pijanec Perko iz Rogaške, ali od kod že je bil. Zame in za najino podobnost ne Petru ne komurkoli drugemu ne govori, saj le-ta niti ni tako očitna. Vsi ljudje imamo nos in usta in ušesa, lepo vas prosim, in vsi gledamo skozi dvoje oči. Vsi smo Božji otroci in na neki način smo si vsi podobni kot jajce jajcu. Tanjo sem ljubil in ona je ljubila mene, bila sva zaljubljena in bila sva kot Bogomila in Črtomir iz Prešernove pesnitve. Bil sem mlad, bila je še mlajša in čustva so naju takrat oba ponesla izven manir, ki naj jih zagovarja in živi Bogu zvesti mož. Kar je bilo, je bilo, in verjemi mi, Hermina, gosposki sem bil s Tanjo. Tudi pot v Nemčijo sem ji uredil in vse bi bilo za nami, vse bi izginilo s časom, ko bi takrat ne spoznala tistega presnetega Gerharda in se z njim na hitro poročila. Vem, da je to storila samo zato, da je lahko obdržala tistega pamža, ki danes kot odrasel mož išče nepomembne stvari. Ko bi je Gerhard ne vzel, o ti sveta preproščina, bi otrok zaživel pri rejnikih in nikdar ga ne bi nihče ne videl ne vedel, od kod prihaja in čigav je. Zakaj se ni držala dogovora?«
»Vendarle gre za njenega otroka, za Božjo voljo, gospod,« je hlipala Hermina, ki ni mogla verjeti svojim ušesom. »Tanja je rodila zdravega, krepkega sina, in ko ga je držala v naročju, se je odločila, da ga nikdar ne izpusti. Kot levinja se je borila zanj in Gerharda je poslal sam Bog,« je vse glasnejegovorila Hermina. »Gerhard ga je vzel za svojega in nikdar ni spraševal o tem, kdo je fantov biološki oče, in tudi kasneje, ko mu je Tanja povila dve hčerki, ni nikdar delal razlik. Vse, kar sta imeli njegovi polsestri, je v izobilju imel tudi Peter, ki nikdar, ampak res nikdar ni utrpel kakršnegakoli pomanjkanja.«
»Vem, vse to vem, in vidiš, Bog zmeraj poskrbi za svoje. Se spomniš, pred davnimi leti je bilo, ko sem se ustavil tukaj in je bila Tanja z malim ravno pri tebi? Mislim, da ste ravno prišli z morja oziroma ste tja ravno nameravali iti, ne spominjam se več. A nisi videla, takrat, kako zelo vesel sem ga bil in kako sva se igrala?« je govoril kardinal in med tem počasi iz polsedečega polzel v skorajda že ležeč položaj na lesenem, zguljenem kuhinjskem stolu. Obraz se mu je za trenutek zasvetil v nekoč zanj značilnem šarmu in Hermini se je zdelo, da bo pogovor vendarle in naposled stekel, kot je treba.
A se je zmotila. Obiskovalec je nenadoma vstal, stopil do okna in pogledal skozenj proti svojemu avtomobilu. S palcem in kazalcem desnice je prijel za zlato uro in jo z lančkom vred potegnil iz žepa. »Nimam več časa za nemarnosti, naspati se moram. Jutri imam precej težak dan pred seboj, Hermina,« je svareče pozval gostiteljico, ki je spet vsa prestrašena pogledala proti njemu. Zaprl je lično uro, prekrižal roke in se s hrbtom naslonil na okensko polico: »Pokliči Tanjo. Jutri. Povej ji, da ne sme, razumeš, ne sme več priti v Vatikan.Nočem je videti. Ne nje ne njenega otroka. Nočem!« je iztisnil iz sebe in nepremično je zrl v njene razmočene oči. »Gorje vam, vsem vam, če temu ne bo tako!« je povedal za odtenek glasneje in Hermina je na glas zajokala. Solze si je brisala sproti in vstala je tudi ona: »Prav, gospod. Imate prav. Kdo pa je Tanja, da vas bo ovirala pri vaši pomembni poti. Tega zagotovo noče in nekako jo bom že prepričala, da vas pusti pri miru in da vas bo pri miru pustil tudi Peter. In ja, Perko je njegov biološki oče. Razumem,« je govorila predse in pri tem, da bi ji sogovornik bolj verjel nekaj, česar sama nikakor ni, prikimavala z glavo.
Prijel jo je za ramena, jih na lahnó stisnil – Hermini je vendarle želel spet pokazati tudi svojo mehko plat – in se ji zazrl v oči, iz katerih so iztekle že vse solze in so le nemo bolščale v njegove: »Hermina, saj vendar dobro veš, da Jezus ljubi slehernega človeka,in da tudi jaz vse vas ljubim in Bog nas ima vse neskončno rad. Prešinjanje stvarnikove ljubezni in radosti po nas res dostikrat razumemo narobe, ljudje, in nemalokrat namesto lagodja in miru prav zaradi ljubezni čutimo gorjé in jezo in občutek, da življenje tepta našo bit. A tukaj gre samo in zgolj za naše, človeške občutke in počutja, ki v primerjavi z neskončno Božjo ljubeznijo ne pomenijo nič dosti ali praktično povsem nič.«
Z bledima rokama je prijel za Herminino glavo in jo poljubil na čelo. Potem jo je pokrižal in jo blagoslovil: »Naj te čuva vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh.«
»Amen,« je tiho odvrnila Hermina in obstala je, brez da bi karkoli razumela.
»Grem. Vi pa glejte, vsi skupaj, da se več ne srečamo. Ne pozabi, Hermina, velik vpliv imam, velik,« ji je svareče in razločno, počasi govoril in obenem sukal prstan na prstancu svoje desnice. »Veš, tudi Bog je na moji strani, in ni dobro, da bi ga jezili po nepotrebnem. Uredi, da bo tako kot pravim in vse bo tako, kot želi Bog.« Nato je odšel in ni ga pospremila. Šele čez čas je šla in dvakrat zaklenila vrata za njim.
»Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji omogočil izhod iz nje,« je kasneje, ko se je že povsem zdanilo, prebrala v Svetem pismu, v prvem Pavlovem pismu Korinčanom.
Odločila se je, Hermina, takrat: postavila se je na njeno stran. Na stran Tanje Brede Stelzer. Na stran sirote, dekleta in ženske, ki je ujeta v stockholmski sindrom živela življenje, ki ga je do skrajnosti skazilo mladostniško sreč(ev)anje s Francem Rodetom.
