Kot večino razburljivih zgodb bi tudi to lahko začeli pri koncu. Ugledni časopis New York Times je 8. julija leta 1928 obvestil bralce, da je »ameriški črnec, ki si je pridobil bogastvo in ga nato izgubil – umrl v dolgovih brez prebite pare«. To se je zgodilo v istanbulskem zaporu, v katerem je končal zaradi nakopičenih dolgov. Časopisi so še dodali, da je bil »sin osvobojenih ameriških sužnjev vodilna osebnost skupnosti ruskih imigrantov v Konstantinoplu«.
Temnopolti Američan Frederick Thomas je bil sultan jazza v novi [turški] republiki. Odprl je kabaret Maxim, ki je kmalu postal zbirališče mestnega nočnega življenja. Tu je stregel rusko hrano, okraske in zabavo.
»Umrl je včeraj in za seboj pustil užaloščeno družino – ženo Rusinjo in dva otroka. Pravijo, da je bil Thomas mornar, ki je zapustil svojo ladjo v nekem ruskem pristanišču še v času carske Rusije. Nihče ne ve, kaj je tam delal in s čim se je preživljal,« je navajalo besedilo.
Vendar pa so zahvaljujoč Vladimirju Aleksandrovu, profesorju z Univerze Yale, in njegovi knjigi Črni Rus danes znane skoraj vse podrobnosti o življenju in delu Fredericka Bruca Thomasa (1872–1928).
»Življenje gospoda Thomasa v Rusiji je bil neprestan vrtinec vzponov, uspehov, slave in bogastva, saj je postal eden najvplivnejših in najmočnejših gledaliških podjetnikov v Moskvi, ki je bila takrat po pomembnosti drugo mesto v Rusiji,« je za portal Russia Beyond povedal profesor Aleksandrov.
V visoki družbi
Thomas se je rodil leta 1872 v državi Misisipi v družini osvobojenih sužnjev. Zapustil je jug in se odpravil v Chicago, nato v New York in nazadnje v Evropo. Veliko je potoval in se naučil francoščine. Konec 19. stoletja pa je pri ruskem plemiču v Monte Carlu delal kot natakar in lakaj.
Tu se je po vsej verjetnosti v Thomasu rodilo zanimanje za rusko carstvo, zato se je leta 1899 odpravil v Rusijo. Sprva je delal v restavracijah in hotelih po vsej državi, na koncu pa se je nastanil v Moskvi in postal znan kot Fjodor Fjodorovič Tomas.
Zapeljiv in duhovit je v Moskvi veljal za eksotično osebnost. Hitro se je spoznal z aristokrati in vplivnimi poslovnimi ljudmi, bil pa je priljubljen tudi pri nežnejšem spolu. Po trditvi Aleksandrova ni dokazov, da bi barva njegove kože v Rusiji povzročala težave, kar potrjuje tudi dejstvo, da je v Moskvi dosegel izreden finančni in družbeni uspeh, ki bi ga kot temnopolti prebivalec v ZDA dosegel le s težavo.
Že leta 1903 je delal kot upravnik restavracije v prestižnem kabaretu Akvarium, pet let pozneje pa v klubu Jar, priljubljenem mestu ruske elite in znanih osebnosti, kot je bil Rasputin, nepriseben menih, ki je imel velikanski vpliv na carsko družino v Sankt Peterburgu. Ko so Jar po obnovi leta 1909 ponovno odprli, je Thomas v njem postal več kot ključna osebnost. Zapisov o srečevanju z Rasputinom sicer ni, vendar se je to po vsej verjetnosti dogajalo.
Poročil se je s Hedwig Hahn, protestantko iz Prusije, ki je rodila tri otroke. Po njeni smrti je skrb za otroke prevzela dojilja Valentina Hoffman, 28-letna Nemka iz Rige. Thomas se je z njo poročil v začetku leta 1913, nato so se vsi preselili v razkošno stanovanje blizu Patriarškega ribnika.
Od mraka do zore
Akvarium so z novimi lastniki, med katerimi je bil tudi Thomas, ponovno odprli leta 1911. Zahvaljujoč njegovim izjemnim sposobnostim je kabaret dosegel veliko prednost v primerjavi z moskovskim Vrtom Ermitaž. Prva obratovalna sezona mu je prinesla 150.000 rubljev (danes okoli dva milijona dolarjev). Veljal je za enega najboljših gledaliških podjetnikov v ruskem carstvu.
Vse je presenetil, ko je prevzel neuspešen klub Šantekler, ga preimenoval v Maxim in ga ponovno odprl 8. novembra leta 1912. Predstava se je začela ob 23. uri in je lahko trajala tudi do jutra. Tako kot vsak kabaret je tudi ta imel strastne in erotične vsebine.
Obstajala pa je resna težava, ki je grozila, da bo Thomasu preprečila načrte, povezane z Maximom. V bližini so bile namreč tri pravoslavne cerkve, versko vodstvo si je resno prizadevalo za omejitev dogajanja v gledališčih in kabaretih. Kljub temu je domiselni Thomas pokazal, kako dobro se znajde v moskovski visoki družbi, in si pridobil dovoljenje mestne oblasti.
Maxim je tako postal zelo priljubljen v krogih moskovske elite, Thomasov ugled in dohodki pa so samo rasli. S sodelavci je na začetku leta 1914 ustanovil prvo rusko gledališko delničarsko društvo, katerega tako imenovana tržna kapitalizacija je znašala 650.000 rubljev (danes okoli deset milijonov dolarjev). Cilj društva je bilo odpiranje novih gledališč v Moskvi in drugih mestih carstva.
Takrat pa je izbruhnila prva svetovna vojna in načrti so propadli. Rusija je vstopila v vojno in vsi viri so bili usmerjeni na fronto. Kljub temu so Thomasovi klubi še naprej uživali velik ugled in imeli stalen priliv bogastva.
Leta 1915 se je Thomas odločil, da bo vzel rusko državljanstvo. Razlogi za to še niso pojasnjeni, nekaj pa je gotovo res: v Rusiji je nameraval ostati dlje časa, ker je verjel v prihodnost te dežele, na kar kažejo tudi njegova vlaganja v nepremičnine. Kupil je šest zgradb v srcu Moskve, v katerih je bilo 38 stanovanj, in vilo v bližini Odese.
Beg pred revolucijo
Carska Rusija je med tem časom začela propadati, skupaj z njo pa tudi Thomasovo življenje. Boljševiki so novembra leta 1917 prevzeli oblast in vzpostavili nov družbeno-politični režim. V prvi polovici leta 1918 so nacionalizirali vso osebno lastnino in uničili, kar je ustvaril Thomas. Da bi bila situacija še slabša, je svojo ženo našel v postelji z boljševiškim komisarjem.
Resda je tudi sam imel ljubico, Nemko, ki mu je celo rodila otroke. Vendar pa ga je zelo nevarna afera njegove žene skoraj stala življenja. Soproga je namreč nagovorila svojega ljubimca, naj ga kot razrednega sovražnika ubije. Znano je le to, da ta neimenovani boljševik nikoli ni pritisnil na sprožilec.
Thomasa je budno spremljala tajna policija. Leta 1918 je z vlakom končno odpotoval iz Moskve v vilo pri Odesi, kjer je živela njegova ljubica z otroki. Odesa je bila v tistem času pod upravo nemške vojske.
Porinjen v pozabo
V tej vili je preživel devet mesecev, nato je z novo družino zapustil Rusijo in se naselil v Carigradu. Zdelo se je, da bo tudi to poglavje njegovega življenja uspešno, vendar se je končalo s tragedijo.
Thomas je v Turčijo uvozil jazz in ponovno obogatel, ko je odprl še en kabaret Maxim, urejen »po rusko«. Klub je obiskovalo mestno prebivalstvo pa tudi skupnost ruskih priseljencev. Vendar je Thomas hitro zabredel v dolgove in zaradi tega končal v zaporu, kjer je leta 1928 umrl.
New York Times je v osmrtnici s posmehovanjem opisal Thomasa kot zapravljivega in nepremišljenega, vendar so se ga ruski priseljenci spominjali z veliko topline.
Moskva v komunističnem režimu na žalost ni več omenjala Fredericka Thomasa, spomin nanj je zamrl, vse dokler profesor Aleksandrov na začetku tega stoletja ni raziskal njegovega življenja in svetu predstavil to nenavadno poglavje skupne rusko-ameriške zgodovine.
