Osamljeni otok v bližini Sardinije ni videti kot kraj, kjer bi si želeli živeti. Iz vode se vzdiguje gora, ki se razteza približno pet kilometrov in ki zavzema največji del Tavolare. Na njej so razmere za življenje skorajda nemogoče. Le ožina s peščeno plažo je videti dovolj primerna, da bi se na njej lahko kdo nastanil.
Za Giuseppeja Bertoleonija, priseljenca iz Genove, je bil ta košček zemlje dovolj, da se je lahko potuhnil in skril pred oblastjo, ki ga je preganjala zaradi mnogoženstva. Na otok je z eno od dveh žena in njenimi otroki prispel leta 1807. Na Tavolari se je ponovno počutil kot svoboden človek, otok pa je začel doživljati kot svoje kraljestvo.
Življenje je nadaljeval kot navaden kmet in se trudil, da bi prehranil družino. Kmalu po prihodu je opazil, da na otoku živi redka vrsta koze z zlato rumenimi zobmi – od alg in lišajev, s katerimi se prehranjuje. Novice o čudežnem bitju so leta 1836 vzbudile pozornost Karla Alberta Sardinskega, ki je čutil nezaustavljivo željo, da bi jih videl in ulovil vsaj en primerek.
Giuseppejev štiriindvajsetletni sin Paolo je sprejel in gostil vladarja, tako kot se spodobi. Med sprejemom se je Karel Albert predstavil kot kralj Sardinije, na kar je mladenič odgovoril:
»Jaz sem Paolo, kralj Tavolare.«
Nekaj dni sta prebila v lovu na divje koze, po katerem je bila pojedina. Karel Albert je bil zelo zadovoljen z bivanjem na otoku in Bertoleonijevo gostoljubnostjo, zato mu je pred odhodom rekel:
»Ti si resnično kralj Tavolare.«
Paolo je te besede vzel resno. Čez nekaj let je obiskal Karla Alberta in prejel zvitek, ki je potrjeval njegov naziv monarha. Triintrideset tedanjih prebivalcev Tavolare je priredilo veliko slavje, novi kralj pa si je zamislil družinski grb in ga naslikal na zid hiše.
Maloštevilni prebivalci so danes nadvse ponosni na to, da je angleška kraljica Viktorija na Tavolaro poslala svojega fotografa, da bi poslikal kraljevo družino. Primerek fotografije še danes visi v neki restavraciji na otoku, original pa je baje v Buckinghamski palači v Londonu. Do danes še nihče od uradnikov iz palače ni potrdil, da je portret resnično v kraljevi zbirki.
Paola je po smrti nasledil Carlo I., nato njegov sin Paolo II., ki je odšel v tujino in prestol prepustil sestri Mariangeli. Velika sprememba se je zgodila leta 1962, ko je Nato na Tavolari ustanovil bazo in zavzel vzhodni del otoka, ki je od takrat prepovedano območje za civilne prebivalce.
Kljub vsemu vladarska dinastija ni izumrla. Antonio (Tonino) Bertoleoni, znan kot kralj Tonino, se, čeprav ni uradno priznan monarh, trudi, da bi ohranil spomin na svoje prednike. Ne živi v razkošnem dvorcu in ne ukvarja se z državniškimi posli. Ribolov, vodenje restavracije in uživanje v sončnem zahodu na Tavolari so zanj dovolj, da se počuti kot kralj. Turistom rad predstavi družinsko zgodovino in jih vodi do pomembnejših mest na otoku. Med njimi je tudi pokopališče družine Bertoleoni, kjer izstopa nagrobna plošča Paola Bertoleonija s krono na vrhu.
