Postati astronavt je želja mnogih fantov in deklet. Le redkim se uresniči. In ko so v Vesolju, se morajo spopasti z mnogimi stvarmi, ki so za nas "tam spodaj" samoumevne, "tam zgoraj" pa lahko postanejo tudi nevarne.
Pot do Vesolja pa je dolga. Pri Nasi recimo, se je leta 2017 za tečaj za astronavta prijavilo več kot 18.000 ljudi. Izbrali so jih 8. Izbrani morajo najprej na dvoletno izobraževanje, na katerem se morajo poleg vsega ostalega znanja o raketah, bivanju v vesolju itd. naučiti tudi tekoče govoriti rusko. In ko je tečaja konec, ne poletijo kar takoj v vesolje. Ponavadi preteče še vsaj leto ali dve, preden sploh postanejo pravi astronavti - zvezdni mornarji - lahko pa tudi nikoli.
Poglejmo pa še nekaj zanimivosti o bivanju v Vesolju.
1. Ena bolj delikatnih stvari je recimo kihanje. Še posebej, če imajo astronavti na glavo čelado, recimo med vesoljskim sprehodom. Če morajo kihati, morajo astronavti nagniti glavo naprej, tako da kihajo proti prsim, da bi tako preprečili, da bi jim izkihane kapljice umazale vizir. Pa tudi na vesoljski postaji morajo biti previdni. Zaradi mikrogravitacije lahko kapljice raznese po vsej postaji, zato morajo strogo pred obraz nastaviti roke, ki si jih morajo takoj potem umiti in razkužiti.
2. Astronavti morajo oditi na lulanje vsaki dve uri. Zaradi mikrogravitacije jim mehur ne "javlja", da morajo na stranišče, tako kot je to na Zemlji, kjer nas na to opozori teža urina v njem. Na Zemlji nas na to mehur opomni, ko je poln do približno tretjine, v Vesolju pa šele, ko je skoraj poln, kar lahko privede do problemov.
3. Verjeli ali ne, spuščanje vetrov (po domače - prdenje) je bila ena glavnih varnostnih skrbi vesoljskega programa. Ljudje večkrat na dan spustimo vetrove. Ti pa vsebujejo večinoma metan, ki je zelo lahko vnetljiv plin. Ob višjih koncentracijah bi to lahko bilo nevarno, saj je na vesoljskih postajah in v raketah veliko električnih naprav in s tem možnosti za preskok kakšne iskre, ki bi lahko izzvala požar ali celo eksplozijo. Zato so ISS in astronavtske obleke opremljeni s filtri, ki te pline odstranjujejo.
4. Srednji sloj astronavtske obleke deluje podobno kot napihnjen balon ali zračnica na kolesu. Ta del napihnjejo, da tako ustvarijo pritisk na astronavtovo telo. Tako preprečijo, da bi njihove telesne tekočine (ja, tudi kri) zavrele zaradi nizkega tlaka, ki vlada v Vesolju. Podobna oblačilka nosijo tudi piloti na velikih višinah.
5. Tortilje so postale zelo priljubljene med astronavti, potem ko so z njimi v 1980-ih nadomestili poseben "vesoljski kruh", ki ni bil preveč okusen. Razlog je bil v tem, da se tortilje ne drobijo, kajti drobtine (ne le krušne, pač pa katerekoli drobeče se hrane) lahko predstavljajo nevarnost, če zaidejo na neprimerna mesta.
6. Astronavti lahko med dlje časa trajajočim bivanjem v vesolju zrasejo tudi za 3 % svoje "zemeljske" višine - pri višini 175 cm je to malo več kot pet centimetrov. Razlog za to je, da se njihova telesa raztegnejo, ker vezi, ki povezujejo kosti in sklepe malce popustijo zaradi mikrogravitacije in s tem zmanjšanje teže. Ob povratku na Zemljo se v nekaj mesecih vrnejo na pravo višino.
7. Po vrnitvi na Zemljo mnogi astronavti poročajo, da jim iz rok padajo lahki predmeti, kot so recimo ključi in pisala, ker so se navadili, da pri držanju predmetov skoraj ne uporabljajo moči, saj so vse stvari skoraj brez teže.
