Spanec je za normalno delovanje človeka življenjskega pomena. Ni točno znano, koliko časa človek lahko zdrži brez njega. Doslej najdaljše obdobje (vsaj uradno zabeleženo) je 11 dni. Se pa že kmalu, po več kot 24-ih urah spanja začnejo pojavljati motnje, ki jih lahko primerjamo s posledicami preveč zaužitega alkohola. Seveda lahko obdobje budnosti podaljšamo z različnimi stimulansi, med katerimi je najbolj znan kofein.
Je pa spanec sovražnik vojakov. Zato ni čudno, da so si generali od nekdaj prizadevali, da bi našli način, da bi svoje vojake čimdlje obdržali budne in aktivne.
Konec 40-ih let prejšnjega stoletja so tako v tedanji Sovjetski zvezi izvedli poskus, ki so ga naročile vojaške oblasti. Za poskusne kunce pa so izbrali politične zapornike. Izbrali so jih pet in jim (seveda lažno) obljubili, da jih bodo, če bodo dokončali eksperiment, izpustili na prostost. Zapornike so zaprli v neprodušno plinsko celico in jim preko sistema za dovajanje zraka v celico spustili snov, ki naj bi jih obdržala budne 30 naslednjih dni.
Čeprav se motnje v človekovem zaznavanju in vedenju pojavijo že po 24-ih urah, so zaporniki zdržali brez večjega pretresa kar nekaj dni. Pogovarjali so se med seboj, pa tudi z raziskovalci, ki so bili skriti za polprepustnim zrcalom, za katerim so opazovali zapornike. Opaziti je bilo samo, da so pogovori med zaporniki postajali vedno bolj "mračni".
Deveti dan pa je eden od "kuncev" začel nekontrolirano kričati. Kričal je več ur skupaj, medtem ko ostali na njegovo kričanje sploh niso reagirali. Možaku so nazadnje odpovedale glasilke in na koncu je bil povsem negiben, ampak živ.
Ko je začel kričati naslednji zapornik, so ostali začeli na zrcalo lepiti liste iz knjig, ki so jih imeli v celici in ga mazati z lastnim blatom, ter tako raziskovalcem preprečili, da bi videli, kaj se dogaja. Potem je v celici nastala tišina. Raziskovalci so zato preko interfona poskušali vzpostaviti stik z zaporniki, da bi preverili ali je v sobi kdo živ in res so dobili kratek odgovor enega od zapornikov, da je temu tako. Raziskovalci so, ne da bi videli, kaj se v celici dogaja, vseeno nadaljevali s poskusom.
Petnajsti dan pa so se odločili, da bodo izključili stimulativni plin in odprli sobo. To so sporočili tudi zapornikom, ki pa so se temu uprli. Bali so se namreč zaspati. Vendar so se raziskovalci vseeno odločili, da bodo poskus prekinili. Ko so odprli vrata, jih je v celici čakal grozljiv prizor.
Štirje še živi zaporniki so s svojih lastnih teles trgali kožo in meso, nekaterim je iz razparanih trebuhov viselo črevesje, po tleh so ležali nekateri napol pojedeni človeški organi, tla pa so bila pokrita s krvjo in izločki. Na tleh je ležalo tudi raztrgano truplo enega od zapornikov.
Znanstveniki so nad zapornike poslali dva vojaka, da bi izpraznila celico, vendar so ju zaporniki premagali in ubili, od raziskovalcev pa zahtevali, da v celico ponovno začnejo dovajati stimulans. Ko so jih s še več vojaki vendarle uspeli obvladati in spraviti iz celice, se je izkazalo, da so vsi zaporniki pridobili ekstremno moč, da so postali odporni na sedative in ostali živi kljub smrtonosnim poškodbam, ki so si jih povzročili. Obupno so si tudi prizadevali, da bi ostali budni in dobili nove doze stimulativnega plina. Eden od njih pa je, ker je vmes zaspal, umrl.
Ostale tri so uspeli nekako oskrbeti in ko so bili dovolj pri močeh, so vojaški nadzorniki zahtevali, da jih vrnejo v celico in nadaljujejo s poskusom, čeprav so znanstveniki temu nasprotovali. Zapornike so tokrat opremili z monitorji, ki so merili aktivnost njihovega srca.
Preden so jih vrnili v celico, je zaspal še eden od zapornikov in takoj umrl. Ostala dva pa so ob spremstvu vojaških nadzornikov in raziskovalcev, ki so bili zaradi varnosti oboroženi, pospremili v celico. Še preden so znanstveniki in vojaško osebje celico zapustili, je eden od raziskovalcev ustrelil glavnega vojaškega nadzornika in enega od zapornikov. Zagrabila ga je namreč panika in začel je kričati, da noče biti v prostoru z bitjem, ki ni več človek. Ostali nadzorniki so pobegnili iz sobe. Znanstvenik je preostalega zapornika vprašal, kdo je, ta pa mu je odgovoril, da je v resnici zlo, ki je vedno prisotno v človeku in ki mu prav spanec preprečuje, da bi imelo stalen nadzor nad ljudmi. Prestrašeni znanstvenik je nato še zadnjega zapornika ustrelil in ubil. Umirajoč, je zapornik izdahnil še svoje zadnje besede: "Tako ... blizu ... svoboden ..."
Če ste se prebili do sem, naj še pojasnimo. Zgodba je popolnoma izmišljena in takega poskusa nikoli ni bilo. Ne v Sovjetski zvezi, ne drugje. Zgodba se je pojavila samo na internetu (na straneh Creepypasta Wiki) leta 2010. Avtor zgodbe je neznan, znan je samo njegov nadimek, "Orange Soda". Zgodba je hipoma postala viralna.
Stran Creepypasta Wiki je sicer internetna stran, namenjena grozljivim, nenadvadnim zgodbam, ki jih imenujejo "Creepypasta". Ta izraz je postal tudi sinonim za vse tovrstne zgodbe, objavljene na internetu.
Zgodba o "eksperimentu s spanjem" je po mnenju poznavalcev tega žanra najpogosteje deljena grozljiva zgodba na internetu in ena najbolj vplivnih urbanih legend v dobi interneta. Tako po medmrežju kroži več različic, opremljenih tudi z domnevnimi pristnimi fotografijami, ki pa so seveda prav tako izmišljene. Kljub temu pa je zgodba še zdaj vir debat o tem, ali je resnična.
Eden od razlogov, da zgodba še vedno vztraja in kroži po internetu je tudi v tem, da je režim, ki je konec 40-ih vladal v Sovjetski zvezi, bil resnično krut in človeško življenje (še posebej življenja političnih nasprotnikov režima) ni veliko pomenilo, če je šlo za interes države.
