Rabelj je obsojencu pravkar odsekal glavo. Pod odrom, kjer se je izvršitev kazni zgodila, so se prerivali težko čakajoči bolniki in kvišku moleli skodelice. Tistim srečnejšim je nekaj sveže in še tople obsojenčeve krvi špricnilo vanje in skrbno k sebi stiskajoč skodelico dragocene tekočine so srečneži tekli k zdravniku, da jim bo iz nje pripravil zdravilo.
To ni bil prizor izpred tisočev let ali iz kakšne po evropskem mnenju "zaostale" države, pač pa iz ne tako zelo davnih časov na Danskem - pa tudi drugod po Evropi.
"Zdravila iz trupel" so bila v Evropi močno razširjena še dolgo po koncu srednjega veka. Nekateri zdravniki so namerno imeli dogovor z mrtvašnicami, da jim dostavljajo sveža trupla, iz katerih so potem odstranili maščobo, mišičevje ali kri, ki so jih skrbno posušili in zmleli v prah ter tako pripravili zdravilo za svoje paciente.
Drugo zelo priljubljeno in razširjeno zdravilo je bila "mumia", v prah zmleti deli mumificiranih trupel, največkrat egipčanskih. Pogosto pa so za zdravilo priporočali tudi "usneo", vrsto lišaja, ki zrase na lobanjah po smrti. Mumia je na splošno bila najbolj priljubljena kot zdravilo za zaustavljanje krvavitev, oskrbo ran in odrgnin, v kombinaciji s posušeno krvjo pa je bila "odlično zdravilo proti božjasti".
V mnogih medicinskih učbenikih in priročnikih tistega časa so kot najboljši vir za mumio navajali "kadaver rdečelasega moškega, brez telesnih hib, starega okoli 24 let", ki je "umrl nasilne smrti".
Danes pri učenju zgodovine medicine redko omenjajo tovrstno prakso, vendar pa ti načini zdravljenja niso izhajali iz vraževerja ali načrtne prevare, pač pa iz klasične (starogrške in starorimske) ter arbske medicinske tradicije in so so v srednjem in zgodnjem modernem veku priporočali in sprejemali mnogi učeni ljudje.
Očitno je seveda tovrstno zdravljenje oblika kanibalizma. In čeprav so od 15. stoletja dalje Evropejci, po odkritju Amerike in drugih predelov sveta, bili seznanjeni s t.i. "primitivnim kanibalizmom" in so ga obsojali, pa nihče zdravljenja s pripravki iz trupel ni imel za kanibalizem. Še več, tovrstno zdravljenje je bilo močno razširjeno, tako da je cvetela trgovina z mumijami iz Egipta (kdo ve koliko faraonov je končalo kot zdravilo), hkrati pa je bil trg napolnjen tudi z lažnimi nadomestki, pripravljenimi iz trupel beračev ali gobavcev, pa tudi kamel.
Zdravljenje z pripravki iz človeških trupel je v večini Evrope preživelo vse do konca 18. stoletja, v Nemčiji pa je bilo moč mumio dobiti še pred dobrimi sto leti.
Danes zdravil, ki bi bila pripravljena za zaužitje iz posušenih človeških ostankov ne izdelujejo več nikjer (vsaj v večjih količinah ne), je pa še marsikje na svetu moč dobiti pripravke iz posušenih in zmletih delov trupel živali, posebej na Kitajskem in v Indiji, kjer so ta zdravila del tradicionalne medicine, na katero še vedno prisega na milijone ljudi, ali pa jo uporabljajo, ker si obiska pri zdravniku ali sodobnega zdravljenja ne morejo privoščiti. To pa hkrati pomeni grožnjo za nekatere živalske vrste, ki so se zaradi povpraševanja po delih njihovih teles znašla na robu izumrtja - tako kot recimo nosorogi in tigri, da mnogih vrst kač in ptičev ne omenjamo.
