Skupina inštituta MIT, enega najmočnejših "možganskih trustov" na svetu, je leta 1972 raziskovala tveganja za kolaps moderne družbe. Rezultati niso bili spodbudni. Poročilo, ki so ga napisali, je napovedovalo ta kolaps do sredine 21. stoletja, natančneje leta 2040.
Razlog: prekomerno izkoriščanje naravnih virov planeta.
Medtem ko so poročilo v letih, ki so sledila močno kritizirali in tudi napačno razlagali, pa novejša študija, ki jo je izvedla Gaya Herrington iz podjetja za poslovno svetovanje KPMG kaže, da bi opozorila strokovnjakov izpred 50 let morali jemati veliko bolj resno.
Ko je primerjala podatke, ki so jih leta 1972 napovedovali na MIT s trenutnimi je ugotovila neprijetno dejstvo: človeštvo je na "pravi poti" in "po voznem redu", ki so ga napovedali znanveniki iz MIT.
Medtem ko svet upa, da se bo po uničujoči epidemiji kmalu spet začel postavljati na noge, njena raziskava odpira vroča vprašanja o tveganjih, ki bi nastala, če bi se preprosto vrnili v pred-pandemijsko "normalnost".
Uporabljajoč enak model kot raziskovalci iz leta 1972, je ugotovila, da se bo poslabšanje življenjskega standarda začelo okoli leta 2040 in v desetih letih padla na zgodovinsko najnižjo točko. Če se bomo spet začeli obnašati po starem, bo zaton še hitrejši, opozarja Herringtonova. "Tudi če upoštevamo razvoj tehnologije, bo vse skupaj nujno vodilo k zmanjšanju kapitala, pridelave hrane in blagostanja."
Raziskava Herringtonove upošteva podatke za 10 ključnih spremenljivk: populacije, stopnjo rodnosti, smrtnosti, industrijsko proizvodnjo, proizvodnjo hrane, usluge, izrabo neobnavljajočih virov, onesnaženje, ekološki odtis in blaginjo.
Njena študija, ki ugotavlja, da se civilizacija bliža kolapsu, sicer ne pomeni, da bo človeštvo ali življenje prenehalo obstajati, pač pa da se bo gospodarska rast ustavila in potem upadala, kar bo prizadelo industrijsko proizvodnjo in proizvodnjo hrane, s tem pa življenjski standard. To pa lahko vodi k nepredvidljivim posledicam za družbo kot celoto.
Sledenje modelu, ki zahteva stalno gospodarsko rast, je nesmiselno in brezplodno, opozarja Herringtonova, saj se sicer ne bomo mogli izogniti propadu. Ali se mu je sploh mogoče izogniti? "Da," pravi Herringtonova, "vendar se vrata za umik vse hitreje zapirajo." Rešitev je v zmanjšanju potrošnje in porabe, manjšemu vlaganju v infrastrukturo ter omejevanju rasti populacije.
Tehnološki napredek in povečanje investicij v storitvene dejavnosti bi lahko smer obrnila, meni raziskovalka, in celo vodila k novi, stabilnejši civilizaciji, ki bi delovala znotraj meja, ki jih ima naš planet. "Časa, da spremenimo smer, imamo morda še deset let," opozarja Herringtonova.
