Laurent Simons iz Ostenda je, sodeč po slikah, ki jih na Instagramu objavljajo njegovi starši, povsem običajen 11-letnik. Rad se zabava na potovanjih s starši, obiskuje restavracije s hitro prehrano, uživa na adrenalinskih napravah, pri igrah z žogo, v druženju z vrstniki ...
Vendar zunanjost, kot je to pogosto, skriva notranjost, ki se z zunanjim videzom nekako ne ujema. V Laurentovi glavi se namreč sprehajajo misli, ki se njegovim vrstnikom redko ali pa nikoli ne prikradejo.
"Nesmrtnost, to je moj cilj. Ne zase, pač pa za druge. Želim, da bi lahko v prihodnosti čim več telesnih delov nadomestili z mehaničnimi. Začrtal sem si pot, kako priti do tega. Vse skupaj je kot nekakšna velika sestavljanka. Kvantna fizika - študij najmanjših delcev - je samo prvi del te sestavljanke," je dejal potem, ko je postal najmlajši Belgijec, ki je kdaj diplomiral na univerzi. Diplomiral je iz fizike.
Pravzaprav je Laurent drugi najmlajši človek, ki mu je to uspelo. Naziv najmlajšega ima sicer Michael Kearney, ki je leta 1994 pri 10-ih diplomiral iz antropologije na univerzi South Alabama v ZDA. Laurent bi sicer lahko diplomiral že prej, vendar je izgubil eno leto, ko je pri devetih opustil študij na Univerzi v Eindhovenu, ker mu niso dovolili diplomirati pred 10-im rojstnim dnevom.
Pri študiju fizike pa se je Laurent izkazal bolje kot večina njegovih precej starejših kolegov. Študij je zaključil v enem, namesto v treh letih in dosegel 85% uspeh.
Njegova mama, Lydia, pravi, da pogosto težko sledi njegovim zamislim. "Včasih rečem samo: 'Vau!' Ko Laurent govori so svojih načrtih in o tem, kako jih želi uresničiti, sem samo očarana. Poskuša mi razložiti, ampak ne razumem," pravi. "Poskuša me učiti, jaz pa lahko samo poslušam. In včasih je razočaran, ker mu ne zmorem slediti. Navsezadnje, nisem strokovnjak za kvantno fiziko. Ampak kot slišim od njegovih učiteljev, ima zelo kreativen pristop k reševanju problemov."
Laurentov inteligenčni količnik meri 145 in so ga že v osnovni šoli primerjali z Albertom Einsteinom. Vendar sam sebe ne vidi tako. "Smešno je, ker vsi o meni govorijo kot o novem Einsteinu," je dejal v nekem intervjuju. Sam sebe, raje kot v teorijo usmerjenega očeta relativnostne teorije vidi kot praktičnega izumitelja, kot je bil Nikola Tesla.
Nesmrtnost kot kiborg - dobra ali slaba ideja?
Sicer Laurent ni prvi z idejo o doseganju fizične nesmrtnosti človeka s postopno zamenjavo bioloških delov z mehaničnimi oz. umetnimi. In v resnici obstaja teorija, po kateri bo človeka nekoč v prihodnosti nadomestila delno ali pa popolnoma mehanično izdelana inteligentna "vrsta" - ki jo bo seveda ustvaril človek sam.
Vendar stvari niso tako enostavne. Slej ko prej bi, če bi bilo možno takšno bitje ustvariti, naleteli na vrsto vprašanj. Recimo - do katere mere bi tako ustvarjeni kiborg še imel staus "človeka"?
Danes recimo živijo mnogi ljudje, ki imajo bolj ali manj izpopolnjene umetne proteze, vsadke, ude, dele organov, .... in nimamo nobenih problemov s tem, da v njih ne bi prepoznali človeka.
Kaj pa, če bi tako izpopolnjeni človek imel umetno narejene (ali vsaj delno) dele, ki bi mu omogočali recimo, da naredi stvari, ki jih navadni človek zaradi omejitev biološkega telesa verjetno nikoli ne bo mogel? Recimo, da bi videl infrardečo svetlobo? Ali da bi lahko dihal pod vodo brez uporabe jeklenk ali drugih naprav?
Kaj, če bi imel umetno izpopolnjene, dopolnjene ali pa delno ali pa celo povsem zamenjane možgane?
Ali bo Laurentu uspelo ustvariti večno ali vsaj zelo dolgo živečega kiborga, bo pokazal čas. In če mu bo, kakšnemu svetu bo s tem odprl vrata?
