Neprestani tek časa je lahko za marsikoga vir tesnobnosti. Kdo si že kdaj ni zaželel, da bi čas obstal ali "zamrznil" ter nas tako dlje obdržal v trenutkih sreče in veselja ali obvaroval pred izgubo ljubljenih oseb.
Vsake toliko v kakšnem znanstveno-fantastičnem filmu ali knjigi srečamo osebe, ki lahko naredijo nekaj, kar si mnogi želijo - ustavijo čas.
Vendar - ali je kaj takega sploh mogoče? Kaj bi to pomenilo? Kako bi to izgledalo? Odgovor terja poglobitev v najbolj oddaljene kotičke fizike, filozofije in človeške percepcije. Vendar bomo to opravili zelo na kratko. Fiziki čas, vsaj z vidika definicije ne predstavlja veliko problemov. "Čas je samo nalepka na razlčnih delh vesolja," pravi teoretični fizik Sean Carroll iz kalifornijskega Inštituta za tehnologijo. "Pove nam, kdaj se je kaj zgodilo."
Čas v fizikalnih enačbah ne razlikuje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Malce nenavadno se čas obnaša, vsaj glede na naše vsakdanje izkušnje, pri zelo velikih hitrostih, pospeških in v bližini močnih gravitacijskih polj (recimo črne luknje) - zunanjim opazovalcem se zdi, da se je raztegnil. Če bi poslali človeka z veliko hitrostjo (blizu svetlobne) v vesolje, bi ta ob povratku ugotovil, da so njegove ure pokazale veliko krajši čas kot ure, ki so bile medtem ostale na Zemlji. Sam bi seveda čas v svoji raketi doživljal povsem enako, kot ga doživljamo mi.
Načeloma bi se čas lahko zaustavil, če bi kdo ali kaj lahko potoval s hitrostjo, s katero se v vakuumu širi svetloba, vendar to ni mogoče, kot je ugotovil Albert Einstein.
In če bi se čas resnično ustavil, ne bi recimo videli ničesar, čutili ničesar, ker je čas povezan z gibanjem. Da se nekaj giblje, vemo, ker je v nekem trenutku na enem, v drugem trenutku pa na drugem mestu. Če se čas ustavi, se nič ne premakne - niti svetloba, niti toplota, nič. Torej ne bi videli ali čutili ničesar. Fiziki pravijo, da ideja o ustavljenem času nima nobenega smisla.
Toliko o fiziki.
Vendar je čas za nas nekaj več kot pa le tisto, kar nam kažejo ure. Je tudi občutek, ki ga imamo v naših glavah in telesih, je tudi del naravnih ritmov. In v tem primerih lahko čas postane nekaj zelo osebnega. "Ko govorimo o osebnih občutjih, čas postane resnično zanimiv," pravi Craig Callender, filozof iz univerze v kalifornijskem San Diegu, ki se je specializiral za čas.
Marsikdo, ki se je znašel v velikem stresu ali v življenjski nevarnosti, je poročal o tem, da se mu je "čas ustavil" ali da je imel počutek, kot da teče počasneje. Vsi tudi poznamo občutek, da čas, kadar se nam mudi, teče hitreje.
Psihologi že dlje časa vedo za iluzijo, imenovano "chronostasis" ("kronostaza" - zaustavitev časa). Lahko jo preizkusite tudi vi. Potrebujete uro s sekundnim kazalcem. Uro postavite na rob svojega vidnega polja, potem pa za trenutek poglejte nekaj drugega in v naslednjem trenutku spet nazaj na uro. Zdelo se vam bo, kot da se je sekundni kazalec ustavil. Lahko seveda to naredite tudi z digitalno uro, ki kaže sekunde. Ob pogledu na številko, ki kaže sekunde, se vam bo zdelo, da traja dlje kot običajno.
Iluzija je povezana z zelo majhnimi premiki oči, ki jim pravijo "sakade", pri katerih se naše oči v resnici neprestano malce sprehajajo po prostoru, čeprav se nam to ne zdi oziroma tega ne zaznamo. Da bi se možgani izognili kaotični zameglitvi, ki bi bila posledica, če bi sliko "dobesedno prevajali v zaznavo", naše male sive celice urejajo, ali če hočete - "editirajo" sliko in nam ustvarjajo vtis, da je naše vidno polje konstantno.
Vprašanje torej je, kakšna je povezava med našo lastno percepcijo časa in časom, o katerem govorijo fiziki? Callender je o tem napisal lepo število knjig, pa kljub temu priznava, da dokončnega odgovora ni.
Pravi, da si idejo o zaustavitvi časa predstavlja kot nekaj "kjer ne teče nič, razen lastna zgodba". In kaj misli o dejanskih možnostih za zaustavitev časa? "Droben delec subjektivnega časa lahko ustavimo s kronostazo," pravi, "Vendar je to najverjetneje najbližje, kar lahko dosežemo v zvezi s tem."
