Zrem v njeno prelomnico in vlečem vzporednice s sabo, ki sem tudi v tridesetih letih svojega obstoja. Trenutno se veliko ukvarjam s tem, kdo sem in kam grem. Zapustila sem mladostniške čase in tedanja razmišljanja o sebi, življenju, svetu; ta so bolj resna, zahtevnejša. Raziskujem in udejanjam svoje vrednote, vizijo življenja in lastno identiteto. Slednjo poskušam oklestiti tistega, kar mi ne služi več, ni moje, in na plan privleči pristno Polono. In v tej luči se sprašujem, kaj ostane, ko Slovenijo »slečeš« trenutnega položaja, vseh dejstev in prepričanj o njej ter ji sežeš v bistvo. Kaj je v njenem osrčju?
Verjamem namreč, da se bom prav prek njenega jedra lahko spet bolj povezala s svojimi sodržavljani in državo. Kajti vse več je potrebe pripadati in identificirati se širše, ne samo v sklopu svoje družine, prijateljev, bližnje okolice in drugih mehurčkov, ampak onkraj tega. V ospredje vse bolj prihaja skupnost in potreba biti del nje. Ampak namesto zbliževanja se v zadnjem času vse bolj oddaljujeva.
Kaj je skupnost? Ljudje. Veliko nas povezuje, a tudi razdružuje. Slednje se je še posebno v času korone močno izrazilo. Ločila so nas vprašanja, ali verjamemo v korono ali ne, nosimo masko ali ne, smo se cepili ali ne, smo za vlado ali proti njej, in še mnogo drugega. Tudi sama sem, če izpostavim samo en detajl, z zadržkom zrla v tiste, ki so korono naslavljali povsem drugače, kot sem jo jaz, in jih zaradi tega na neki način obsojala. Ne pravim, da je moj prav pravi. Pravim le, da sem si želela, da bi se v stališčih bolj ujeli. No, ta so v resnici lahko različna, moramo pa imeti skupen cilj. In v epidemiji je bil jasen – jo premagati.
Vsem nam je bilo torej jasno, kam želimo, ne pa tudi, kako skupaj nastopiti, se povezati in to doseči. V tem smislu bi povezovalno vlogo morala odigrati država. »Pozabila« je, da ni samo tehnična upravljalka države in s tem krize, ampak tudi duhovna. Povsem je zaobšla dejstvo, da je Slovenija najbolj od vsega potrebovala tudi in predvsem duhovno vodstvo. V tem smislu imam v mislih besede in dejanja državnikov, ki bi pogladila duh naroda, njihov poskus, da se z nami povežejo po človeški plati.
Naj ravnokar izrečeno za razumevanje oplemenitim z najpreprostejšim primerom. Ste med epidemijo kdaj videli predsednika države ali vlade, ključni politični figuri, ali pa ministra za zdravje na primer stopiti v glavni televizijski čas, v katero od najbolj gledanih informativnih oddaj, kjer bi vas neposredno nagovorili z več kot: »danes smo testirali toliko in toliko ljudi, od tega je bilo pozitivnih toliko, virus je tak, mi bomo storili to, vi morate to, mi nismo kradli, smo naročili, ni prišlo ...«, in tako naprej?
Slovenija je brez pravih vodij. Slovenija je v krizi. Politični krizi, kar pretresa državo kot celoto, torej tudi njene ljudi. Narod je razklan, k čemur je še največ pripomogla oblast, ne samo zdajšnja. Njej koristi, da je tako, o čemer sem pisala že večkrat. Poudarjam, ni problem različnost, ki jo omenjam in me je obremenjevala in oddaljevala od soljudi; s poglabljanjem to zdaj razumem. Težava je, da v njej tudi sama nisem znala najti veziva, ki nas bi spojilo, zlepilo in nam vzbudilo občutek pripadnosti, skupnosti. Ampak da se to zgodi, mora pomagati država.
Trenutni politični postavi pa veliko bolj koristi razklan kot povezan narod, kajti povezan narod jim na oblast takim, kot so in kakor se kažejo zdaj (in že toliko časa prej), ne bi dovolil nikoli več!
Polona Krušec, novinarka
polona.krusec@svet24.si
