Spraševala sem se, kako ga bom prepoznala, pa je bila vsa skrb odveč. Že na pogled je štrlel iz povprečja, roko mi je podal dedec z napredujočo plešo, tisto; kar je ostalo od las, je bilo speto v dolg, tanek čop na sredi glave, krasi ga tudi velika barvna tetovaža na vratu, takoj sem opazila čevlja različne barve. Podal mi je roko, stisk je bil močan, namesto pozdrava je rekel: »Bemti, si me zmotila ravno sredi dela! Ravnokar sem posadil 17 teglcev peteršilja, paprike, origana in drugih začimb na svojem balkonu, nisem še čisto gotov, saj bova hitro, a ne, danes bi rad končal s sajenjem.«
»Kako pa vam je v resnici ime?« je bilo moje prvo vprašanje. »Najprej ti moram povedati, da sem gluh. Popolnoma nič ne slišim, če me vikaš!« Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem dojela, kaj misli. »Pa dajva na ti,« sem odgovorila in ponovila vprašanje. »V rojstnem listu piše, da sem Tomaž Golob, ampak to sem samo za policaje,« se je zarežal na vsa skoraj brezzoba usta. »Taubi bo čisto v redu, vsi me poznajo pod tem imenom.« Ni mi šlo v račun, da klošar sadi začimbe na svojem balkonu, saj je vendar klošar, oni pa nimajo stanovanj. »Ti bom nekaj povedal: karkoli si že misliš o Jankoviću, ljubljanskem županu, si misli še naprej. Ampak on je precej 'počistil' ljubljanske ulice. V Savskem naselju je predelal samski dom, ta je bil kasneje tudi azilni dom, zdaj pa je klošarski blok. V njem prebiva 72 ljudi, urejen je kot nekakšen študentski dom, štirje imamo sobo z balkonom in eden od teh srečnežev z balkonom sem jaz,« se je glasno zarežal.
Prva travma
Taubi je rojen Bric. V dokaz, da je res tako, je začel govoriti v briškem narečju in za trenutek se mi je zazdelo, da je pred mano popolnoma drug človek. Pa je hitro spet prešel na čisto ljubljanščino. »Rojen sem v raju sredi Goriških brd, vse okoli mene sama breskova drevesa, brajde! Moje otroštvo do petega leta starosti je bilo življenje sredi narave. Potem pa smo se preselili v Ljubljano, med beton. Predstavljaj si mulca, ki so ga starši skorajda sneli z drevesa in presadili na beton! To je bila moja prva velika travma.« Brda so se globoko zarezala v njegovo bit, saj je bil zaljubljenec v naravo vse svoje življenje, tudi takrat, ko je bil čisto na dnu. In na dnu je bil Taubi dolga leta. Ko sem ga povprašala po starših in družini, je samo zamahnil z roko in zamenjal temo. Iz pogovora sem sklepala, da je bil že kot otrok volk samotar.
Prva ljubezen
»Pri trinajstih sem se prvič zaljubil. Bila je malce starejša od mene. Šel sem v disko, se ga napil, potem pa sem jo zagledal. Pomignila mi je, naj grem z njo. Vse v meni je pelo, videl sem se že, kako jo bom položil! Ves nestrpen sem ji kot kužek sledil v toaletne prostore. Tam sva se zaklenila v kabino, ženska je potegnila ven pribor za vbrizgavanje heroina, prvi šus je dala sebi, naslednjega pa meni. Za celih šest ur sem obsedel na školjki! In takrat sem se ponovno zaljubil. V iglo! Ta ljubezen me je držala nekaj desetletij. Moj pekel se je začel. Počasi, postopoma, prav hinavsko me je vleklo proti človeškemu dnu.«
Klošar po svoji odločitvi
»Ali veš, kakšna je razlika med brezdomcem in klošarjem?« me je nenadoma vprašal. Nekaj sem začela modrovati, pa me ni zelo poslušal. »Brezdomec je tisti, ki je na cesti pristal zaradi življenjskih okoliščin, klošar pa je človek, ki se zavestno odloči za življenje na ulici. In jaz sem klošar!« je skoraj ponosno povedal. »Pri 18 letih sem se domačim zahvalil za sodelovanje in odšel na ulico. Robbov vodnjak je bil moje prvo 'stanovanje',« je pripovedoval, jaz pa sem ga čudno gledala. »Ja, logična izbira, a ne? Čez dan sem se potikal okoli, zvečer sem spal na stopnicah vodnjaka, zjutraj pa sem se ofrišal z vodo iz njega. Priročno, ti rečem!« Taubi je pripovedoval, kot bi bilo njegovo življenje ena sama anekdota, zraven sva se krohotala, vendar sem kljub vsemu v teh njegovih štorijah zaznala veliko bolečine in trpljenja. Prav nadarjen je za nastopanje. Vse je začinil tudi z mnogimi kletvicami, ki pa jih seveda ne morem zapisati. V časopis to ne sodi, o, če bi pisala knjigo o njegovem življenju, bi si pa dala duška!
Več sreče kot pameti
Taubi je dolga leta klošaril po ljubljanskih ulicah. Vsak dan je bil borba, bitka za preživetje. Vsak dan je moral »zaslužiti« za dnevni odmerek droge in alkohola. »Poskusil sem dobesedno vse droge, kar jih je bilo, alko, heroin, bencin, pejotl, LSD, zadeneš se lahko tudi s plinom za vžigalnike! Do 30. leta sem poskusil res čisto vse!« Kaj pa zdravje, sem vprašala. »Ja, bemti, tu sem imel pa več sreče kot pameti. Ko sem se enkrat okoli svojega 30. leta predoziral in padel v komo, so me peljali v bolnišnico. Bil sem poln droge, ampak sem prišel k sebi. Dohtarji so se čudili, da vsa ta dolgoletna zadevanja niso pustila posledic na mojem zdravju. Bil sem zdrav kot riba, nikoli nisem imel kakšne bolezni. Vidiš, to je pa briški gen, zagotovo!« In sva se spet režala. O sebi je rekel, da ni hiperaktiven, ampak je turboaktiven. »V 7. razredu osnovne šole sem odkril hribe in hojo. To je bilo nekaj zame, ves čas v gibanju! Hodil sem v planine, pil, se vsake toliko časa zadel, se malo spravil k sebi in spet hodil. Prehodil sem tudi transverzalo, evropsko pešpot od Reke do Baltika, okoli 2200 kilometrov. Zraven je bil seveda tudi alkohol. Do 25. leta sem se drogiral občasno, potem pa sem se v drogo vrgel u iber!« Torej na polno.
Nekoč in danes
»Veš, včasih klošarjem ni bilo tako težko, kot je danes,« je nadaljeval svojo pripoved. »Takrat ni bilo samoumevno, da je v avtu radio, na približno vsakih 20 avtomobilov je bil notri avtoradio. Šel sem na parkplac, poiskal avto, ki je imel radio, vdrl, ga ukradel in takoj prodal taksistom. Pa je bil denar za dozo zaslužen! Poleti smo spali po parkih na klopcah, pozimi pa si se zavlekel v prvi blok, kjer te je čakala topla klet. In smo preživeli! Pa poglej danes, danes je klošarjem in brezdomcem res hudo. Avtomobili so vsi pod alarmom, pa tudi če bi ukradel radio, komu bi ga prodal, saj ga že vsi imajo. In pozimi? O topli kleti danes lahko samo sanjaš, vsi bloki so zaklenjeni, ne z enim, s trojnimi ključi, pi..a!«
Taubi je počel vse mogoče stvari, da je preživel, da je prišel do svojega odmerka navidezne sreče. Seveda je zaradi tega spoznal tudi zapor. Potreba po drogi ga je pripeljala med preprodajalce drog. »Pa nisem uspel nič prodati, že prvič so me dobili z vso robo. Dobil sem tri leta.«
Nekje vmes je mimogrede naredil diferencialne izpite, ker srednje šole ni končal, in se vpisal na fakulteto za socialno delo. V prvem letniku je imel povprečje ocen 9,5, v drugem pa 9,8. Zaradi »življenjskih okoliščin« fakultete ni dokončal.
»Nečesa pa nisem počel – fehtal nisem nikoli! Ne boš verjela, preveč me je bilo sram,« je povedal z malce tišjim glasom. Verjetno ga je prav ta temeljni sram, ki kaže, da je globoko v njem zakopana neka čistost, počasi pripeljal iz pekla omame.
Don Pierino
Leta 1997 je odšel v Italijo v eno od don Pierinovih komun. To mu je rešilo življenje. »Na začetku je bilo za znoret težko. Pomagalo je, da sem imel okoli sebe ljudi, ki so me razumeli, saj so hodili po isti poti kot jaz. Vsi odgovorni v komuni so bili tudi odvisniki. In kot vsak novinec sem tudi jaz poskušal 'hvatati krivine'. Se spomnim dogodka, bilo je v času kosila, ko smo vsi sedeli za mizo, jaz pa sem bolščal v prazno. Pa me pokliče odgovorni, ki je sedel za isto mizo, me pogleda v oči in se potreplja po žili, tam, kjer se običajno vbrizga mamilo, in reče: 'Taubi, jaz tudi …' Videl mi je v možgane in srce, po čem hrepenim. Ob trdem delu in z razumevanjem sotrpinov in pomočjo odgovornih sem zdržal prvo leto. Potem je bilo lažje. Večno bom hvaležen don Pierinu, zame bo vedno ljubeč oče, čeprav me je včasih tudi močno oklofutal in ni bil prav nič duhovniški z nami. Le kolar okoli njegovega vratu je govoril o njegovem poklicu.«
Taubi v komuni skorajda ni imel obiskov. Enkrat ga je prišla obiskat sestra, pravi, da bolj iz firbca, ker nihče ni verjel, da bo lahko tri leta, kolikor traja program, na enem mestu, enkrat samkrat pa so ga obiskali starši, ki jih ni videl že od svojega 18. leta. Po triletnem programu se je odločil, da ostane v komuni, pet let je bil tudi odgovorni v eni od skupnosti Srečanje. Pri sebi se je odločil, da bo v komuni ostal za zmeraj, da bo to njegovo novo življenje. Po devetih letih je napisal prošnjo don Pierinu za »doživljenjsko«, kakor so v žargonu rekli temu, da ostaneš v komuni in tam delaš. Karizmatični duhovnik je kdaj tako prošnjo sprejel, kdaj pa tudi zavrnil. Taubija je potrepljal po rami in rekel: »Ti, dragi moj, ti greš pa nazaj v živalski vrt.«
Novo življenje
Tako se je Taubi vrnil v Ljubljano in si počasi začel urejati življenje. »Delal sem vse mogoče, kopal jarke, razvažal hrano, zidal s knaufom. Včasih sem garal kot črnec, pa so me nategnili in sem ostal brez plačila. Ampak Taubi se ne da! Enemu takemu nategunu sem izkopal 25 metrov jarka, plačati pa ni hotel. No, pa je bil naslednje jutro hudo presenečen, ker je bil jarek ponoči čudežno zasut nazaj.« Ne boš češenj zobal s Taubijem, preveč vsega je videl in doživel v življenju!
Svoj prvi kotiček je dobil s pomočjo Kraljev ulice v kraju blizu Ljubljane. »Ej, to je bila pa milina, ti rečem! Pa ne soba, vrt, ki je bil okoli hiše, pa samota, ta je meni, volku samotarju, tako prijala!« Nazadnje je pristal v »klošarskem bloku«, kot mu rečejo, v Savskem naselju. »Iz njega me bodo pa spravili samo z nogami naprej,« se je režal. »Danes dobivam socialno podporo in sto evrov za prostovoljno delo, ki sem ga sam izumil. Po postajah mestnega avtobusa puščam knjige. Imel sem namreč okoli 400 knjig, ki jih nisem imel kam spraviti, in sem jih, pod sloganom 'knjiga je orožje', puščal po postajah; v petih minutah so izginile. Ideja se je prijela, s Kralji ulice smo jo tudi nadgradili in profesionalizirali. Zdaj lahko ljudje prinesejo odvečne knjige na Kralje, potem pa jih mi delimo naprej.«
Rad ima tudi gledališče, napisal in odigral je že monodramo, prav zdaj pa s prijatelji pripravlja gledališko igro, ki jo je napisal, z naslovom F*ck virus! »Verjetno mi ni treba razlagati, o čem govori. Premiera bo 15. junija, 16. in 17. bosta ponovitvi. Videti jo bo moč na Facebookovi strani pod imenom Necenzurirano,« je kar malce ponosno povedal.
Taubi je tudi vodič po Nevid(e)ni Lublani, kjer razkaže Ljubljano skozi svoje življenje in pokaže kotičke, ki jih tudi Ljubljančani ne poznajo. Prijavite se lahko na Facebooku (Nevid(e)na Lublana). Zadeva je zelo zanimiva, zato bomo tudi mi v prihodnosti napisali reportažo z ogleda. Prosili pa bomo za drugega vodiča, saj Taubijevo zgodbo zdaj že poznamo.
Na koncu sem ga vprašala, ali je zdaj zadovoljen z življenjem. »Lahko bi rekel, da sem pravzaprav srečen. Imam vse, kar sem si želel: streho nad glavo, v tošlu imam denar, delam, kar mi je všeč. Predvsem pa imam notranji mir in svobodo, svoboden človek sem! Po predstavi bom šel s spalno vrečo za deset dni na dopust, grem na evropsko pešpot E-6, prehodil bom slovenski del, spal pa bom pod milim nebom! Ni lepšega na svetu!«
Da boste vedeli, kakšen človek je Taubi, naj vam povem, kaj mi je povedal ob koncu pogovora, ko sem ga vprašala, ali sta starša še živa. »Sta. Oba sta zdaj starčka. Ne bom razpredal o kakšni blazni ljubezni, hodim pa zanju v trgovino in pospravim stanovanje. Ne morem ju pustiti, zdi se mi prav, da malo popazim nanju.« Taubi, zaradi teh tvojih človeških lastnosti si zmagal v življenju. Klobuk dol!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
