Platon je o Atlanditi pisal pred več kot dva tisoč leti, točneje leta 360 pr.n.š v knjigah Timej in Kritija, v kateri o "zlatem cesarstvu" govori egipčanski duhoven, ko razglablja o začetkih civilizacije.
Skrivnostno kraljestvo onkraj Herkulovih stebrov so po njegovih besedah osnovali pol-ljudje, pol-bogovi in Atlantida je postala velika pomorska sila, ki je hotela zasesti Sredozemlje, vendar so jo premagali predniki Grkov.
Civilizacija na Atlantidi se je ponašala s stvarmi, ki so daleč prekašali tedanje človeško znanje. 12.000 let pred nami so gradili prekrasne palače, templje, pristanišča in sisteme za namakanje, ter velikanske vodnjake s hladno in toplo vodo. Njihovi kipi so bili iz zlata, stene palač pa okrašene z dragimi kamni.
Potem je, približno 9.000 let pred Platonom, Atlantida izginila v seriji potresov in poplav - v samo enem dnevu. Cvetoča civilizacija se je spremenila v prah, ker se je njena družba spridila, kar je razjezilo bogove, ki so se jo zato odločili uničiti.
To je na kratko zgodba, kot jo je podal Platon. Skozi stoletja pa so razne teorije in zgodbe domnevno izginuli civilizaciji začele pripisovati moči in znanje, ki prekašajo tudi današnjega. Domišljija se je pomešala z mitom in dejstvi.
Tako so se v zgodbah o Atlantidi (odvisno kdo jo pripoveduje) pojavila leteča vozila, žarki, podobni današnjim laserjem, ki imajo skrivnostno moč, naprave, podobne današnjim računalnikom ali televizorjem - skratka, kopica naprav, ki jih poznamo danes ali pa prekašajo tudi današnjo tehnologijo.
Nekateri tako verjamejo, da prebivalci Atlantide niso izginili, pač pa so pobegnili na druge planete, odkoder sedaj opazujejo Zemljo in dogajanje na njej. Drugi so prepričani, da Atlantida ni izginila zaradi naravnih ali božanskih sil, pač pa zaradi državljanske, jedrske vojne.
Tudi danes nihče ne ve, kaj od vsega je res. Mnogi Atlantido postavljajo v Atlantski ocean, ker je ime Herkulovi stebri, ki jih omenja Platon, bilo drugo ime za današnji Gibraltar. In njeni ostanki (najvišji vrhovi, ki se niso potopili) naj bi bili bodisi Azorski ali Kanarski otoki.
Nekateri so sicer Atlantido postavljali na Kreto, pa v Ameriko, drugi v Afriko, skratka povsod tam, kjer so arheologi našli sledi o do takrat še neznanih človeških kulturah in civilizacijah.
Vendar kljub temu, da občasno poročajo o odkritju kakšnih potopljenih zgradb ali celo mest ob obalah Atlantika, ali starodvne ceste, ki vodi v morje, nobena odprava, ki je raziskovala Atlantik, ni odkrila starodavne civilizacije takšnega obsega, kot je o njej poročal Platon.
Nekateri v legendi o Atlantidi vidijo mit, podoben mnogim drugim, ki govorijo o "zlati dobi" človeštva, ki je vedno v preteklosti. Podobne mite poznajo mnoge kulture po vsem svetu, navsezadnje tudi Slovenci - recimo v legendi o kralju Matjažu.
Drugi o njej govorijo kot o opozorilu ali prerokbi, kaj se lahko zgodi, če neka civilizacija postane preveč zaverovana sama vase in v svojo moč. To lahko recimo vidimo dandanes, ko vemo, da je človek pomemben dejavnik v klimatskih spremembah, ki lahko ogrozijo naš obstoj, vendar zavoljo hlastanja po gospodarski moči, ki je skrita v ozadnju, ni videti dovolj velike zagretosti, da bi stvari popravili na bolje.
Ali pa v jedrski obrožitvi, ki že danes zadošča za večkratno uničenje vsega živega na našem Planetu - samo nekdo mora prvi pritisniti gumb.
Edino dejstvo, ki obstaja v zvezi s Platonovo zgodbo je, da je starogrški filozof v svojih delih pisal na podlagi zgodovinskih resnic. Ali je torej tudi zgodba o Atlantidi zgodovinsko dejstvo? Tega danes ne more potrditi nihče. Morda namesto tega samo nek Platonov citat iz dela, ki pravi takole: "Človeštvo (v smislu civilizacije - op.p.) je bilo in še bo uničeno velikokrat zaradi različnih vzrokov; največja uničenja sta mu prinesla ogenj in voda, bila pa so tudi druga uničenja iz nešteto drugih, manjših vzrokov."
