Svit Oliver Katanec ima rad čebele, rožmarin, družino, šport pa mucka, ki ga ni več, in psa border collia, ki je. Ne v tem vrstnem redu. Verjame v dobre energije. Vizualizira svojo prihodnost. Rad povezuje nemogoče sanje z resničnostjo. Rad ima zgodbe. Bolj so na meji možnega, bolj ga privlačijo. Tudi zato ni bilo nobenega dvoma, da bo arhitekturni studio Triiie izbral prav Svita, da bo ustvarjal vrt sredi Ljubljane, ki nosi ime po slovenski pesnici Lili Novy.
Priznam, da je tudi mene zanimalo, kakšnega sina sta vzgojila starša, ki nosita priimek Katanec. Srečko in Romana. In tako kot številni, ki o znanih Slovencih razmišljajo s predsodki, sem se tudi sama zalotila pri razmišljanju, da me najbrž čaka pogovor s kakim razvajenim sinom. No, že hitro sem ostala odrtih ust. Pred mano se je znašel človek, ki mu niso porezali kril, a zna biti še kako prizemljen. Svit Katanec je krajinski arhitekt. Najprej je končal študij na biotehniški fakulteti v Ljubljani, magisterij pa nadaljeval na Univerzi Edinburg na Škotskem. Ko je prišel nazaj, ni bilo lahko. Vzdušje v Sloveniji ni ne vem kako naklonjeno mladim izobražencem, ki se vrnejo iz tujine polni zaleta in znanja. Čaka jih naporno obdobje, kako bodo znanje, ki ga morajo delodajalci šele prepoznati za uporabno, prodali na trgu. Svit meni, da z dobro zgodbo, večnim optimizmom, jasno vizualizacijo in ukročenim egom, pa skromnostjo, a ne lažno, nekako gre. Če si nadut, to ni prava pot. In kakšno pot je ubral on, da je dobil delo ureditve vrta Lili Novy sredi Ljubljane?
Ena sama pozitiva. To!
S svojo pojavo razoroži. Zrasel je v velikega, krepkega moža. Obdaja ga karizma. Nekaj veje iz njega. Življenjska radost je to, pa tri tedne je očka malega Oliverja. Tetoviran, bradat moški, ki je zrasel visoko, je ostal trdno pri tleh. Pri-zemljen. Z zemljo se ukvarja tudi profesionalno, saj je po poklicu krajinski arhitekt. Pa saj ne da Katančev sin ne bi imel rad športa, nasprotno (košarko je treniral 12 let, nogomet vseskozi spremlja), ampak sobivanje različnih rastlin in njihova govorica ga pa tudi privlačita tako zelo, da se jima je posvetil z dolgoletnim študijem. Rad opazuje ljudi in njihove odzive v različnih naravnih okoljih. Rad ustvarja nore projekte, v katere je vržen nepričakovano in v katerih lahko »odleti«. Tudi sam bi se rad zakoreninil v Sloveniji, čeprav mu je širino dala največ tujina. Rodil se je v Italiji, kjer so tedaj živeli (ko je oče igral za italijanski klub), živel v Dubaju, Ameriki, Grčiji, na Škotskem. Vsak kraj mu je nekaj dal, in vedno ko je prišel domov v Slovenijo, je imel kar nekaj dela s tem, kako preživeti v okolju z novo širino, da te ne poteptajo, se ne prestrašijo, ker nosiš s sabo nekaj, česar ne poznajo. Prisiljen se je bil prilagoditi in se je. Najbrž je svojevrsten izziv, da se rodiš staršema Srečku in Romani, ampak sta znala oba svoja sinova vzgojiti stran od žarometov, od navideznega blišča in prevelikih materialnih želja, ki ne izpolnijo človeka.
Brez strahu, saj strah ubija uspeh!
Starša sta ju z bratom Ianom vzgajala z zgledom, ne z besedami, in tako bo vzgajal tudi sam. »Za vse, kar sem danes, sta zaslužna onadva.« Zelo družinski človek je 28-letni Svit. Poročen je tri leta. Namesto prstanov sta si z ženo tetovirala sliko rožmarina. Rožmarin kot simbol ljubezni, pa tudi krompir z rožmarinom rad poje. Sicer že nekaj let vegetarijanec, kot vsa njegova družina, no, oče Srečo poje še kakšno ribo. Svoje drugo ime je Svit Oliver podaril sinu, ker ga sam nikoli ni uporabljal. On je samo Svit. V njegovi bližini se svitajo ideje. Prepričljivo jih zna ubesediti. Zaupa vesolju.
Ko se ozre nazaj, vidi, kako zelo deluje vizualizacija, in navedel mi je nekaj primerov, ko je živela najprej v njegovi glavi, potem pa se je vizija uresničila. Da verjame v vizijo, je mamino darilo. Po magistrskem študiju si je zamislil, da bi rad sodeloval v nekem svetovno priznanem arhitekturnem biroju v Avstriji. Brez povabila se je odpeljal tja in jim ponudil svoj entuziazem. »So mi rekli, pa imaš portfolio svojih del?« Ničesar ni imel s sabo, zato se je vrnil v Ljubljano, naredil portfolio in se odpeljal nazaj. Vzeli so ga v službo. Šele kasneje se je zavedel, kako malo možnosti je bilo, da bo izbran, saj je izvedel, da tedensko zavrnejo več kot 3000 portfoliev. Ampak Svit sploh ni pomislil na neuspeh. »To mi je pa oče dal. Tudi moj oče je imel jasno vizijo, za katero je garal in uspel. Brez strahu, ker strah ubija uspeh.«
V prihodnosti se vidi, da bo živel v Sloveniji, čeprav se bo najbrž še kam preselil, ampak bo prihajal nazaj, kot njegov mucek Fleki. Muckov obraz si je tetoviral na notranje zapestje leve roke. »Mucek me navdihuje. 13 let je živel z nami. Dvakrat je za tri mesece izginil, a se je vedno vrnil domov.« Na desni dlani pa ima tatu border collia. »To je pa Amica. Po italijansko prijateljica. To je naša optimistična kužika.«
Ureditev vrta Lili Novy: just go mad
V magistrskem eseju je izbral temo, ki govori o tem, kako spiritualnost v prostoru vpliva na človeško domišljijo. Raziskoval je, kako vrtovi in pokrajina vplivajo na človeškega duha. Tu je lahko črpal ideje za ureditev vrta Lili Novy. Drug vir pa je bilo njegovo življenje samo. »Just go mad« (op. a.: daj si duška, dovoli si biti malo norčav, malo prismuknjen, če je treba), je neke vrste Svitov moto. Eden od njegovih mentorjev je imel navado to reči in Svita se je prijelo. »Eden od mojih mentorjev me je učil, da ko človek dobi vizijo, naj jo kar izpelje, tudi če se sprva zdi še tako nevsakdanja. Just go mad.«
Svit je rad vržen v situacije, ki se jim mora sproti prilagajati. Svojo posebnost, sam jo imenuje z za javnost neprimernim imenom, zna uvrstiti v kulturni kontekst in potem je vesel, ko nastane nepričakovana zgodba. V vrtu Lili Novy sicer ni mogel graditi trinajstnadstropnih drevesnih hišk, moral je upoštevati bližino Narodne galerije, Opere, poznati zgodovino hiše, ki je že leta sedež slovenskih pesnikov, esejistov in pisateljev. Všeč sta mu bili dve glavni načeli društva Pen, in sicer svoboda izražanja in enakopravnost. Prav to je bila tudi iztočnica za sajenje rastlin. Sobivale bodo take na videz nezdružljive in ne bo jih omejeval. »Sčasoma bodo rastline med separeji zrasle in tistim, ki bodo želeli, ponudile več zasebnosti. To bo džungla. V osrednjem prostoru pa je prostor, ki omogoči med obiskovalci svobodo in enakopravnost. Ne glede na to, kaj imaš pod palcem, kakšne titule nosiš, čigav si ali pa nisi.« Vrt, je povedal, si je zamislil kot knjigo pesmi, ki jo vsak gost bere po svoje.
Bele hortenzije so pritegnile čebele
Mimo naju so letale čebele. Ni jih odganjal. Prišle so, odkar so zacvetele bele hortenzije, je pojasnil. Barvnih cvetov na tem delu vrta ni, jih pa nekaj več obljublja pri vhodu v PEN. »Čebele so ogrožena vrsta, pa tako so pomembne za človeštvo. Jaz se vidim kot čebela,« me je presenetil z metaforo in povedal, da je priden, ampak da rad ostaja neviden, da je rad zraven pri pomembnih rečeh, a kot neki stric iz ozadja. Veliko želja ima ta fant z voljo in nalezljivim optimizmom. Kaj si še želi kot krajinski arhitekt, sem ga vprašala. »Rad bi urejal tudi zasebne vrtove. Rad bi usklajeval svojo vizijo, svoje sanje, z lastniki bodočih vrtov. To si zdaj želim.« Kadar se usklajuje z ljudmi o tem, kako bi neka stvar lahko bila, in se zde njegove ideje previsoko leteče, je zanj izziv, da se potem rodi nekaj čudežnega, kar vnaprej ne načrtujeta ne on ne naročnik, in je ustvarjeno nekaj čisto svojega. Podobno kot v dobrih partnerskih zvezah. Vsak človek je zase nekaj svojega. Ko dva prideta skupaj, pa ustvarita nekaj unikatnega. Novo knjigo. Novo zgodbo. Novo pesem. Nov vrt. In več svobode in enakopravnosti si dajeta, lepši je zven besed in bolj dišeče so rožice.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
