Kaj prinaša v parlamentu sprejeti zakon o učinkoviti rabi energije?
Do sprejema tega zakona je področje energetike zakonsko v celoti pokrival Energetski zakon. S tem zakonom se področje energetske učinkovitosti in učinkovite rabe energije izloči iz Energetskega zakona, to področje se tudi v celoti prilagodi evropski zakonodaji. Ker gre za samostojni zakon, bo v prihodnje določbe evropske zakonodaje lažje implementirati v slovenski pravni red. Do zdaj je bilo treba »odpirati« celotni Energetski zakon, če smo hoteli implementirati zakonodajo s področja energetske učinkovitosti in učinkovite rabe energije.
Zakon opredeljuje niz ciljev s področja energetske učinkovitosti in učinkovite rabe energije. Kot je nedavno dejal državni sekretar, pristojen za področje energetike, g. Blaž Košorok, je energetska učinkovitost v okviru energetske politike obravnavana kot eden izmed stroškovno najučinkovitejših načinov za podporo prehodu v nizkoogljično družbo ter za ustvarjanje rasti delovnih mest in investicijskih priložnosti. S to izjavo se povsem strinjam.
Eden glavnih ciljev zakona je prehod v podnebno nevtralno družbo z uporabo nizkoogljičnh energetskih tehnologij.
Zakon, poleg obstoječih določil s tega področja, vsebovanih v Energetskem zakonu, prinaša naslednje novosti:
- zahteve glede dolgoročne strategije prenove stavb, skladno z zahtevami EU-direktive,
- splošne obveznosti na področju merjenja porabe energije in obračunavanja stroškov za porabljeno energijo, ker po novem predpisuje ločeno merjenje zemeljskega plina in merjenje porabe energije za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo,
- predpisal je obveznost namestitve polnilnih mest in infrastrukturnih vodov v primerih gradnje in prenove obstoječih stanovanjskih in nestanovanjskih stavb, pa tudi za počivališča zunaj vozišča javne ceste in za samostojno urejena parkirišča za motorna vozila,
pri prihrankih energije pri končnih odjemalcih je nova postavljena meja 100 MWh za dobavitelje trdih goriv, - nadgrajuje sistem upravljanja z energijo v javnem sektorju s tem, da se uvaja obveznosti imenovanja tako imenovanih energetskih upravljalcev, ki bodo na nivoju osebnega javnega sektorja skrbeli za izvajanje ukrepov s področja upravljanje z energijo v stavbi,
- uvaja tudi sisteme za avtomatizacijo in nadzor, delovanje tehničnih stavbnih sistemov v večstanovanjskih stavbah ter stroškovno učinkovito alternativo za fizične preglede.
Zakon podrobno opredeljuje predvsem področje ogrevanja in priprave tople sanitarne vode ter dobave zemeljskega plina. Področje elektroenergetike bo smiselno podrobneje urejeno z Zakonom o oskrbi z električno energijo, ki je v fazi javne obravnave.
Novega bloka jedrske elektrarne leta 2030 zagotovo ne bo. Kako naj torej Slovenija doseže zadani cilj povečanja energetske učinkovitosti za vsaj 35 odstotkov glede na osnovni scenarij iz leta 2007?
Najprej moram pojasniti določene dejavnike, dejstva, ki veljajo za našo državo. Da smo jasni, električna energija je samo ena izmed vrst energije. Energetska učinkovitost se nanaša na vse vrste energije. Energetska učinkovitost z novim blokom jedrske elektrarne oziroma s proizvodnjo električne energije v Republiki Sloveniji nima nobene povezave. Energetska učinkovitost pomeni porabiti manj energije, v katero spada tudi električna energija, za dosego istega cilja. Pri zasledovanju energetske učinkovitosti se velikokrat pozabi tudi na ekonomski vidik. Sam bi »pravo« energetsko učinkovitost definiral kot doseganje ciljev ob manjši porabi energije in boljših rezultatih ROI (ang. return of investments).
Podatek o izjemno visoki porabi električne energije na enoto BDP za Republiko Slovenijo je na neki način popačen. Podatek o izjemno visoki porabi električne energije na enoto BDP za Republiko Slovenijo je na nek način popačen. Zakaj? Talum porabi do 9 % pri nas proizvedene električne energije, takšne porabe s strani enega porabnika ni v nobeni državi, članici EU. Ravno tako imamo relativno visoko porabo energije v jeklarski panogi. Če povzamem: za relativno malo BDP porabimo veliko energije – električne, plina. Moramo se odločiti, ali bomo to dejavnost imeli tudi v prihodnje; v kolikor bo odgovor ne, bo treba zagotoviti sredstva za njihovo prestrukturiranje, in to v okviru sredstev EU za pravičen prehod v zeleno prihodnost.
Zanimive so tudi statistične primerjave končnih cen električne energije za standardnega gospodinjskega porabnika z letno porabo od 2,5 do 5 MWh za leto 2019. Po Eurostatu je bila Republika Slovenija na lestvici držav z najvišjimi cenami na 17. mestu, cene so bile nižje v 11 državah. Če primerjam BDP na prebivalca v teh enajstih državah, končno ceno električne energije v teh državah za standardnega gospodinjskega porabnika, letno porabo 3,7 MWh, kar je približek aritmetične sredine letne porabe za tega porabnika, vse za leto 2019, ugotovim, da je bil delež letne porabe BDP/prebivalca v teh 11 državah samo pri dveh državah (Malta, Estonija) manjši kot pri nas. Če ta izračun uporabim za vse države EU, potem smo bili v letu 2019 na 13. mestu po letnih stroških porabljene električne energije glede na BDP/prebivalca. Zato lahko trdim, da je električna energija v naši državi relativno poceni, je še vedno socialna kategorija, nizka cena ne spodbuja varčevanja.
Kakšna je strategija Slovenije pri zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov?
Trenutno je še nimamo. V fazi končnega oblikovanja je DPS2050 (Dolgoročna podnebna strategija Slovenije do leta 2050). Kot neke vrste strategijo s tega področja, do leta 2030, lahko smatramo tudi NEPN (Nacionalni energetsko-podnebni načrt).
Z DPS2050 naj bi si postavili cilj, da do leta 2050 dosežemo neto ničelne emisije oziroma podnebno nevtralnost. Hja, imamo cilj, manjka nam samo še pot, kako do tega cilja priti.
Navedel bom nekaj podatkov o slovenski proizvodnji električne energije, za katero trdim, da je že zdaj zelo trajnostno naravnana. Delež proizvedene električne energije iz nizkoogljičnih virov, kot so voda, sonce, jedrska energija, je bistveno višji, kot je povprečje v EU, in precej višji kot v Nemčiji. Po podatkih ENTSO-E je slovenski elektroenergetski sistem v letu 2018 proizvedel kar 70 % električne energije iz nizkoogljičnih virov, povprečje EU je bilo 58 %, povprečjeNemčije pa samo 48 %. Seveda, pri tem je za naš sistem upoštevana 100-odstotna proizvodnja iz NEK. Problem pri nas je, da EU-komisija kot nizkoogljične vire priznava praviloma samo proizvodnjo na osnovi energije sonca, vetra, s stisnjenimi zobmi pa tudi iz energije vode. Zakaj je tako, mi ni jasno. Na osnovi strokovnih člankov je na primer delež emisij ogljikovega dioksida iz jedrske elektrarne v njeni celotni življenjski dobi nižji kot pri vetrnih in sončnih elektrarnah.
Veliko problemov pa pričakujem pri implementaciji državne strategije, najprej pri NEPN. Najprej je problem v nas samih, končnih porabnikih električne energije. Navadili smo se na vrhunsko storitev oskrbe z električno energijo po relativno nizkih cenah. Si bomo priznali, da bodoče končne cene ne morejo ostati na tem nivoju, da bo treba povečevati dajtve za omrežnino, za nove tehnologije, da sploh omogočimo širši razmah razpršenih proizvodnih virov na OVE? Ne nazadnje, tudi morebitna izgradnja novega jedrskega bloka v Krškem bo povzročila dodatne posredne stroške, predvsem v zagotavljanja ustreznih sistemskih storitev, za kar je zadolžen ELES.
Kolikšen odstotek porabljene električne energije proizvedemo doma in kolikšen je pričakovani delež v prihodnosti, recimo v naslednjih desetih letih?
V zadnjih desetih letih je uvozna odvisnost naše države zelo nihala. Od samozadostnosti do več kot 20 % uvozne odvisnosti. Ta nihanja so povezana predvsem s količino proizvedene električne energije iz velikih hidroelektrarn. V kolikor investicij ne bo, bo naša povprečna uvozna odvisnost do leta 2030 med 20 in 30 %, v primeru zaprtja Teša pa več kot 50 %. Bi pa rad opozoril na podatke ENTSO-E in Eurostata. Obe organizaciji vodita našo državo kot neto izvoznico električne energije. Zakaj? Zato, ker upoštevata celotno proizvodnjo NEK kot našo proizvodnjo, kar je po moji oceni logično.
Projekcije dodatno otežuje situacija, ki je nastala zaradi epidemije covida-19. V letošnjem letu beležimo bistveno manjšo porabo električne energije. Ocenjujem, da bo letos poraba manjša za 7 do 10 % glede na leto 2019. V prvih devetih mesecih letošnjega leta je bila poraba manjša za 7 %, posledično je bila uvozna odvisnost 10 %, v istem obdobju lanskega leta pa 18 %.
Premier Janša je nedavno dejal, da »nima smisla, da na veliko subvencioniramo električne avtomobile in ukinjamo dizle, potem pa kurimo premog v termoelektrarnah, zato da polnimo električne avtomobile. Tukaj so neke racionalne meje, ki jih je enostavno treba upoštevati.« Kako si razlagate njegovo izjavo? Kakšne so naše možnosti za dodatno pridobivanje električne energije, kateri viri so smiselni za Slovenijo?
Izjava predsednika Vlade RS je povsem pravilna. Verjetno pa se je nanašala na splošno stanje v EU, svetu. Kar se nas tiče, je treba na prvem mestu izkoristiti vse obstoječe vodne vire, kjer ekonomika to dopušča. Na drugem mestu postavitev novega jedrskega bloka v Krškem. Zaenkrat pa so na tretjem mestu razpršene proizvodne enote OVE.
Kaj se je zgodilo pred dobrim mesecem, da je morala Slovenija pomagati Nemčiji, ki je v tistem trenutku ostala brez lastnih rezerv?
Ne samo v Nemčiji, tudi na Danskem, Nizozemskem, v Belgiji, Franciji in Veliki Britaniji. Gre za sočasnost pojava različnih dejavnikov. Porast porabe kot posledica zaključka poletnih dopustov, relativno visoke temperature, visoka industrijska proizvodnja po epidemiji, istočasno izrazit padec proizvodnje iz vetrnih elektrarn kot posledica brezvetrja, kar nekaj jedrskih in premogovnih termoelektrarn ni obratovalo iz različnih razlogov.
Je to primer pretiranega zanašanja na obnovljive vire energije, v nemškem primeru je to veter, in po drugi strani dokaz nujnosti ohranitve jedrske elektrarne?
Da. Dodal bi še, da tudi zaradi premajhnega obsega rezervnih kapacitet, kot jih imamo pri nas v Termoelektrani Brestanica.
Kateri vir energije bo nadomestil Teš, ko se bo ta zaprl?
Zanimivo vprašanje. V tem trenutku nikakor ne iz energije vetra in sonca. Delno nove hidroelektrarne, v manjšem delu, v celoti pa je to lahko samo drugi blok jedrske elektrarne v Krškem.
Menim, da se prehiteva z zahtevami po celovitem prehodu na proizvodne vire, ki kot energijo uporabljajo energijo vetra in sonca. V tem trenutku ni tehnologije, ki to omogoča v večjem obsegu, ne da bi se ogrozila varnost delovanja elektroenergetskih omrežij. Njihov »smiselni« nadaljnji razmah je odvisen od razvoja hranilnikov ter sistemov pretvorbe in ponovne porabe električne energije. Kot kažejo zadnji rezultati pilotnih projektov, bo preboj na tem področju dosežen, ko bo pretvorba viškov električne energije v vodik/metan tehnično zrela in ekonomsko sprejemljiva.
Problem, ki ga bomo imeli pri nas, ko bomo resnično pričeli z umeščanjem drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem, ima osnovo v stališčih EU, ki kot nizkoogljične vire priznava praviloma samo proizvodnjo na osnovi energije sonca, vetra, pogojno pa tudi iz energije vode.
Kaj bo pomenila izgradnja daljnovoda Cirkovce-Pince za Slovenijo?
Slovenija se bo prvič povezala z Madžarsko, ki je edina država, s katero nimamo neposredne daljnovodne povezave. Povečala se bo zanesljivost slovenskega prenosnega omrežja, možen bo dostop do virov energije s severa in vzhoda ter še bolj bo možno vključevanje obnovljivih virov v celotni regiji. Gre za največjo naložbo v infrastrukturo prenosnega omrežja v zgodovini podjetja, ki je vredna več kot 150 milijonov evrov in za katero smo si prizadevali skoraj 20 let. Leta 2019 smo bili uspešni pri kandidiranju za nepovratna EU-sredstva iz sklada CEF (ang. connecting Europe facility) in pridobili skoraj 50 milijonov evropskih sredstev.
Katere uspešno izvedene projekte bi izpostavili?
Trenutno se izvajajo številne »klasične« novogradnje in rekonstrukcije na daljnovodih 400 kV, 220 kV in 110 kV. Najpomembnejši projekti so DV 2 x 400kV Cirkovce-Pince, DV 2 x 400 kV Beričevo-Okroglo ter DV 110 kV Grosuplje-Ribnica-Kočevje. Med razdelilnimi transformatorskimi postajami pa so najpomembnejše RTP 400/110 kV Cirkovce, RTP 400/220/110 kV Beričevo in RTP Divača. Smo tudi v drugi polovici izvedbe dveh mednarodnih projektov, SincroGrid, s katerim bomo obvladovali napetostne razmere na prenosnem omrežju zaradi postopnega povečevanja razpršenih proizvodnih virov na OVE in za katerega smo pridobili več kot 25 milijonov evrov nepovratnih sredstev, ravno tako iz EU-sklada CEF, ter pilotnega projekta NEDO, v katerega japonska stran (državna agencija NEDO, njen izvajalec multinacionalka Hitachi) vlaga 20 milijonov evrov nepovratnih sredstev, ELES pa je zagotovil 18 milijonov.
Kakšni so načrti za bližnjo prihodnost?
V veljavi je Razvojni načrt ELES 2019–2028, ki si ga lahko ogledate na naši spletni strani Eles.si. Gre za skoraj 600 milijonov evrov težak načrt investicij in rekonstrukcij. V letošnjem novembru bomo resornemu ministrstvu predali v pregled in odobritev nov desetletni razvojni načrt, za obdobje od 2021 do 2030. V ospredju so razvoj pametnih omrežij, preureditev enosistemskih v dvosistemske daljnovode, uvedba novih tehnologij kompaktiranja elementov daljnovoda, uvedba modernih tehnologij za zmanjševanje vplivov na okolje in tehnologije vodnikov višje prenosne zmogljivosti ob hkratnem manjšem povesu.
Ta mesec smo Nadzornemu svetu ELES predstavili Dolgoročni strateški plan 2021–2025 in Trajnostno strategijo ELES do leta 2050. Oba dokumenta sta dobila zeleno luč in sta bila poslana v pregled in morebiten sprejem skupščini ELES, to je Vladi Republike Slovenije.
