Na zanimiva popotnika Vicenteja in Fernando me je prejšnji teden opozoril Zvone Šeruga, saj so z njegovo ženo Romano z motorji skupaj prevozili del Slovenije. »Fernanda se uči angleško, nekaj zna, se boste že pomenili,« je rekel. Tudi mladenka je v sporočilih namigovala, da je njena angleščina bolj slaba, pa ni bilo bojazni, kar dobro obvlada jezik, kadar se zatakne, ima pa pri roki Googlov prevajalnik. »V bivših ruskih državah smo se največ pogovarjali prav na ta način, saj le redko kdo zna angleško,« je razložila. Karanteno je med drugim izkoristila za učenje angleščine, ki ji bo med njuno avanturo na nekaterih območjih prišla še kako prav. Virus ju prav nič ne ovira, da je ne bi nadaljevala. Z njenim možem smo se srečali kasneje na servisu v Kopru, saj je moral pred odhodom na pot zamenjati gume, prejšnje so bile že povsem zlizane in nevarne.
Leta so samo številka
Spoznala sta se pred skoraj šestimi leti v Braziliji, kjer je Španec Vicente imel šolo kajtanja. Čeprav je od nje starejši več kot tri desetletja, so jo pritegnili njegov način razmišljanja, izkušenost in modrost. »Veliko mlajših ljudi je v glavi starejših od njega. Poleg tega pa ljudje tudi zame mislijo, da sem starejša. Konec koncev so leta samo številka, nič mi ne pomenijo,« je razmišljala. Ko sta se poročila, se je preselila k njemu v Španijo, kjer imata stalno prebivališče. »Latinska Amerika je zelo drugačna od Evrope. Življenje v Braziliji je težko, polno nasilja zaradi velikih razlik med bogatimi in revnimi. Pogrešam družino – mamo, brata, sestro, drugega pa ne. Tja se bom še vrnila kot turistka, na plažo, pa obiskat družino, za stalno pa v Braziliji ne bi več živela,« je bila odkrita. V Braziliji je bila študentka – dopoldne je bila na fakulteti, popoldne je delala, zvečer študirala. »V Evropi imajo mladi veliko več možnosti.« V Španiji je nadaljevala študij arhitekture, končala pa z delom v administraciji moževega podjetja.
Najin dom sta zdaj motorja
Vicente se je od nekdaj navduševal nad motorji. Že kmalu po tem, ko sta se s Fernando spoznala, sta z njegovim motorjem prepotovala del Evrope. Vendar ko jo je skušal navdušiti, da bi skupaj uresničila njegove dolgoletne sanje – z motorjem prepotovati svet, se je strinjala le pod pogojem, da bo vozila svoj motor. »Tako je veliko bolj zanimivo. Kot sopotnici mi je bilo zadaj večkrat dolgčas, nekajkrat sem skoraj zaspala, kar je zelo nevarno.« Zato je opravila izpit za motor. »Motorji so strast mojega moža že od majhnega. Začel me je navduševati zanje in zdaj mi je vsa ta zgodba okoli potovanj z njimi vedno bolj všeč.« Za Fernando sta kupila malce lažji motor, in ko se je Vicente upokojil, sta naredila ogromen korak – prodala sta hišo, avto in večino imetja ter se podala okoli sveta. »Najin dom sta zdaj motorja in vse, kar voziva na njiju.«
Samo midva in piranski veter
Začela sta prejšnje leto. Iz Granade, kjer stanujeta, sta se podala na sever, prepotovala Anglijo, Škotsko, Irsko, se čez zimo vrnila v Španijo in se nato podala na afriško celino, najprej v Maroko, potem se je pa zapletlo z vizumom za Alžirijo. Zato sta se odločila najprej prepotovati Evropo. »Nato načrtujeva pot v Azijo, Avstralijo, na Novo Zelandijo, od koder bi se vrnila v Afriko, od tam pa bi šla potem še v Severno, Srednjo in Južno Ameriko. Potujeva počasi, na enem mestu ostaneva, kolikor nama je zanimivo, dan, dva, tudi teden dni, pri vas sva zaradi sile razmer ostala skoraj tri mesece,« se je nasmehnila. »Sicer bi lahko pot naredila tudi na hitro v treh mesecih, a si želiva dobro spoznati vsako deželo, ljudi in njihovo kulturo. Z motorjem je povsem drugače, kot če bi potovala z avtom.« Ne vozita po avtocestah, vedno po stranskih poteh, saj je tako veliko zanimiveje in bolj slikovito. Vidita marsikaj, kar bi sicer ostalo njunim očem skrito. V Slovenijo sta prvič prišla prek Romunije in Madžarske. Pri nas sta spoznala Zvoneta in Romano, pomagala sta jima poiskati prostor, kjer so pazili na njuna motorja, ko sta se morala za zaradi opravkov vmes vrniti v Španijo. Po vrnitvi v Slovenijo sta si želela naprej na Hrvaško, a ju je epidemija ustavila tu, nazadnje pa sta obtičala v enem najlepših slovenskih krajev – v Piranu, kjer sta v tistem času komaj še lahko najela stanovanje. »Ulice so bile kot izumrle, ljudi ni bilo nikjer, še najglasnejši je bil veter.«
Kaj hočeva, s tem pač služiva
Med izolacijo se je ona učila angleško, saj sta ugotovila, da v našem predelu sveta potrebujeta tudi ta jezik za sporazumevanje. »Mož pravi, da naj se je kar jaz naučim, on se bo pa sporazumeval tam, kjer bodo razumeli francosko,« se je smejala. Poleg tega sta se veliko sprehajala, Fernanda je vadila jogo, Vicente je urejal videe za njune objave na Youtubu. »Veliko ljudi naju je po družbenih omrežjih spraševalo, kako sva, kje potujeva, kako se imava … Zato delava kratke videe, v katerih poveva, kaj se nama dogaja.« Ugotovila sta, da lahko s tem tudi nekaj zaslužita, takšna pot je namreč vse prej kot poceni. Najprej sta vabila k ogledu videov, da sta dobila tolikšno število sledilcev, da je postalo dovolj zanimivo za oglaševalce iz motosveta. Pri tem seveda s pridom izkoriščata Fernandin videz. »Ljudje radi vidijo lepo dekle na motorju, nama pa to pride prav, saj tako privabljava oglaševalce.« Preizkušata različno motoristično opremo, oblačila, jih predstavljata in opišeta svoje izkušnje. Veliko časa posvetita temu delu svojega potovanja, saj si želita, da bi bilo to vedno večji vir njunega zaslužka na poti, za katero upata, da bo še dolga.
Čas, ki ga ne bosta pozabila
Če je le mogoče, spita v kampih v šotoru in si kuhata sama, tako je življenje cenejše. »Vicente bolj skrbi za motorje in tehnologijo, jaz pa raje kuham. On je mehanik, jaz pa kuhar,« se je smejala. »Ampak mi je jasno, da se moram tudi o motorjih naučiti nekaj osnovnih stvari. Če se v Evropi kaj pokvari, je precej preprosto, ker je veliko mehaničnih delavnic, povsem drugače bo v manj razvitih deželah,« je razmišljala. Pri kuhanju rada eksperimentira in preizkuša različne recepte. Prav tako z največjim navdušenjem preskušata lokalno hrano. Pri srcu ji je arabska kuhinja. »V Maroku sva tako fino jedla, prav uživala sva v hrani. Tudi zato, ker je poceni, v Evropi je precej dražje.« Mlado dekle na motorju malce pogreša raznolikost garderobe, saj sta na poti večinoma v istih oblačilih, v kovčkih razen za najnujnejše stvari prostora ni. »Vsakič, ko se vrneva v Španijo, zamenjam oblačila. To je tako, kot če bi po svetu potovali z nahrbtnikom,« je povedla. Zdaj, ko se je navadila, uživa v takem življenju. »Ni več vsakdanje rutine, čutim svobodo, rada srečujem ljudi. Potovanje je postalo način življenja, ki ga ne bi zamenjala. Pri tridesetih bom imela veliko izkušenj, spoznala bom ogromno držav in se naučila še kakšnega jezika.« Marsikdo jo vpraša, ali se na poti česa boji, mladenka pa odgovarja, da o tem niti ne razmišlja, vodita jo adrenalin in radovednost, kaj vse bosta še doživela. Vsak dan, vsako mesto, država, vsak del sveta je po svoje zanimiv, drugačen in unikaten, ampak karantene zaradi koronavirusa pa prav gotovo ne bosta nikoli pozabila. O tem bosta govorila svojim vnukom, se smejita. Virus ju je ustavil, prav gotovo pa ne prestrašil. »V Braziliji nam preti ogromno virusov – zika, denga, tako da to zame ni nič novega. Vse to je življenje!« zaključi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
