Še posebej za stalno sopotnico Evropejcev vse do 19. stoletja velja kuga ali črna smrt. »Največji davek je terjala v 17. stoletju, ko je morila po različnih delih Evrope, v nasprotju s sodobnimi migracijami pa se je širila predvsem z vojnami,« razlaga zgodovinar Sašo Radovanovič. Kuga je k nam večinoma prihajala iz dveh smeri, in sicer z Balkana zaradi pogostih vojn s Turki in njihovih vpadov na Slovensko ter z zahoda zaradi močne trgovine z Beneško republiko. »Treba je vedeti, da so v tistih časih ljudje večino kužnih bolezni preprosto imenovali kuga, čeprav je v resnici šlo tudi za lažje in prehodne oblike drugih nalezljivih bolezni, zaradi katerih pa so ljudje takrat prav tako množično umirali. Dejstvo je, da si ljudje skoraj nikdar niso mogli povsem oddahniti od epidemij, saj so se praktično vrstile druga za drugo, zdravstveni sistem pa seveda ni bil razvit. V 17. stoletju so tako na Slovenskem kuga in druge kužne bolezni razsajale kar osemdesetkrat!«
Pregled skozi vhodna vrata
V Mariboru je za kugo med letoma 1681 in 1683 umrla tretjina prebivalcev, prav tako tudi v Gorišnici, Svetem Juriju ob Ščavnici, Radgoni in Miklavžu pri Ormožu, v Ormožu in Središču ob Dravi pa kar polovica.
Na Štajerskem se je kuga prvič pojavila leta 1624 in se potem vračala vsakih nekaj let, v letih 1665 in 1666 je v svetu med Muro in Dravo pustošila tudi malarija, kuga pa je bila najbolj neusmiljena med letoma 1679 in 1683. Po nekaterih ocenah je takrat na tem območju živelo okoli 236 tisoč prebivalcev, samo med 1681 in 1683 pa jih je kuga pobrala okoli 12 tisoč. »Ob prvem izbruhu kuge je notranjeavstrijska vlada poslala iz Benetk na Štajersko zdravnika dr. Hannibala Bottinonija. Ker ni znal ne nemško ne slovensko, je imel ob sebi ves čas tolmača, kar je zelo otežilo njegovo delo z bolniki. Poleg tega pa se je tako zelo bal kuge, da je »ordiniral« kar sedeč na konju, bolnike pa je »pregledal« od daleč skozi odprta vhodna vrata in jim za to zaračunal vrtoglavih 40 do 50 tolarjev. Kmalu so ljudje spoznali njegove oderuške namene in popolno neučinkovitost takšnega zdravljenja, zato so ga hoteli linčati in jim je komaj ušel.«
Tudi takrat usodna ignoranca
Da se človeška narava skozi čas kaj bistveno ne spremeni, dokazujejo zapisi o tem, kako ljudje tudi v 17. stoletju niso resno jemali opozoril o preventivnih ukrepih za izogibanje okužbam. »Odposlanec avstrijske vlade, ki je obiskal Maribor, je namreč poročal, da je v mestu in predmestjih več oseb umrlo nagle smrti, a se zaradi tega nihče ni posebej razburjal, saj so po njihovem umrli zaradi vročinske bolezni, zaradi takega odnosa pa se je kuga močno razširila, še preden je mesto kaj storilo za svojo obrambo. Ko pa so se ljudje zavedeli nevarnosti, je zavladala panika; kdor je le mogel, je zbežal ali pa se je zaklenil v svojo hišo, niti za najboljše plačilo pa ni bilo mogoče dobiti človeka, ki bi hotel streči bolnikom ali pokopavati umrle. Skoraj je ni bilo hiše, kjer ne bi bilo mrtvih, redka izjema je bila denimo hiša peka Murmanna, čigar žena je kruh kupcem prodajala skozi okence na železni lopati z dolgim ročajem, denar pa je sprejemala v posodi, napolnjeni z močnim kisom, s katerim naj bi se obvarovala pred okužbo.«
Zapečatili hiše z bolniki
V Središču ob Dravi je bilo najhuje v letih 1680 in 1681, kjer so prebivalci prve smrti, čeprav so iz okolice prihajala poročila o kugi, prav tako pripisovali vročinski bolezni. »Kmalu jim je bilo jasno, za kaj gre. Kuga se je najprej lotila živčevja in žil, medtem ko se ostala kužna znamenja večkrat niti niso pokazala, saj je bolnik prej umrl. Zaradi notranje vročine mu je počrnel jezik, v prsih ga je zbadalo, roke in noge so mu otrpnile, skozi nos in usta pa mu je tekla kri. Tretji dan, če ni že prej umrl, so se na telesu pojavile bule, kar naj bi nedvomno naznanjalo bližajočo se smrt. Krepkejši ljudje so se še nekaj časa mučili in s težavo opravljali svoja opravila, nato pa so se nenadoma zgrudili in umrli.«
