»Ko sem se leta 2010 upokojila, sem zelo hitro ugotovila, kako pomembno je, da se tudi v tem obdobju ne nehaš učiti, da si še vedno ustvarjalen in da neguješ prijateljske vezi. Veste, starost ni zmeraj lepa, sploh če se pogrezneš v brezdelje in svetobolje. Zaradi nedejavnosti v tem življenjskem obdobju lahko telesne in duševne veščine odtečejo kot voda iz sita izpiralca zlata in človek zapade v mrtvilo, iz katerega ni več poti,« je povedala Tatjana Plevnik, ki je diplomirala na Filozofski fakulteti, smer pedagogika. Odkar je upokojena, se, da bi še naprej duhovno rasla, ves čas izobražuje. Zadnje leto tudi vodi bralno-pisalni krožek Koprivarjevih čarovnic, kot so se poimenovale njegove udeleženke.
»Smo neke vrste samoupravna celica. Vsaka prispeva delček znanja ali izkušenj. Kar preberemo ali se naučimo na drugih delavnicah, prenesemo vsem v skupini.« Enajst se jih dobiva enkrat na mesec. Na srečanjih obravnavajo prebrane knjige in se spodbujajo k pisanju.
Zakaj Koprivarice?
»Na enem od nastopov na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani smo pripovedovale zgodbo z naslovom Rožica Rižkova Jonica kot Koprivarjeve čarovnice, ki imajo svoje domovanje v gozdovih pod Gorjanci. Leta 2017 smo jo objavile tudi v svoji knjižni zbirki zgodb Kolažnice. Odtlej smo se začele postopoma in v šali klicati Koprivarjeve čarovnice ali Koprivarice,« je Tatjana Plevnik, neformalna mentorica krožka, razložila, od kod njihovo nenavadno ime.
»Čarovnic seveda ne povezujemo s starimi, sključenimi in grdimi ženskami z velikim bradavičastim nosom, temveč z močnimi, neodvisnimi ženskami, ki lahko dosežejo, kar si zadajo. Verjamemo v svoja čarovniška peresa. Verjamemo, da je smeh najboljši uničevalec bolezni. Verjamemo v pisanje in branje, v veliko branja in pisanja. Verjamemo, da smo srečne ženske najlepše, ne glede na starost. Verjamemo vase, verjamemo v čudeže in v čarovniško sestrsko povezanost. Iz nje črpamo moč za spopadanje z vsakodnevnimi opravili in tegobami.« Od lanske jeseni se dobivajo v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani.
Upokojitvena pričakovanja
»Ljudje na splošno pričakujejo, da bodo uživali, ko se bodo upokojili, da bodo še vedno samostojni, imeli naj bi tudi neomejeno veliko prostega časa in delali naj bi samo tisto, kar so si od nekdaj želeli, pa niso imeli priložnosti za to.« Sogovornica ugotavlja, da so to le velika pričakovanja ter pobožne želje bodočih upokojenk in upokojencev. »Sreča nikomur ne pade sama v naročje. V vseh obdobjih je odvisna od vsakega posebej. Tudi v tretjem in četrtem življenjskem obdobju si moramo sami strukturirati svoje življenje, postavljati cilje in se truditi, da jih uresničimo.«
Sama je dejavna tudi zato, ker je pred leti pogosto obiskovala svojo zdaj že pokojno mamo, ki je živela v enem od ljubljanskih domov starejših. »Tam se ni nič dogajalo. Na oddelku za ostarele s spominskimi težavami ni bilo terapij, ustvarjalnih dejavnosti, smiselnih telesnih in umskih aktivnosti in ne celostne medicinske obravnave. Mama je vidno psihično usihala.« Zato je še toliko raje Koprivarka.
Ne razume pa tistih, ki o dejavnih starejših ljudeh pišejo norčave prispevke, češ da letajo s tečaja na tečaj, od tujega jezika k umetnostni zgodovini in od tam h kreativnemu pisanju, računalništvu itd., čeprav praktične koristi od teh tečajev ni in je ne more biti. »Narobe! Učenje nas dela žive!«
Starizem
Povedala je, da je starizma oziroma staromrzništva, torej odpora do starejših ljudi, staranja in starosti, tudi v naši državi vse več. Sicer pa se že nekaj desetletij starejši pritožujejo, da jih mlajši osebno ali družbeno podcenjujejo, prezirajo, zapostavljajo (diskriminirajo), pogosto tudi izrivajo na družbeni rob (marginalizirajo). Zapostavljajo jih besedno, telesno, čustveno, intelektualno, socialno itd. »Vsi skupaj, pogosto tudi mediji, pa vlogo starejših ljudi radi začinijo še s številnimi stereotipi.«
Po razmisleku je še dodala, da je možnost za brezskrbno starost za veliko večino ljudi precej majhna. »Človeku, ki se upokoji, se dohodki skoraj prepolovijo. Zato je pogosto obsojen na materialno in kulturno revščino.« Reven človek pa je praviloma brez moči in vpliva. Pogosto je tudi osamljen. »Slovenija je po raziskavi študije o zdravju, staranju in upokojevanju v Evropi (Share) po prejemanju pomoči starejšim na nečastnem zadnjem mestu med državami EU.«
In kako se kaže nezainteresiranost vlade za starejše? »Ne gradi domov za starejše, tistih, ki jih je v preteklosti le zgradila, pa ne nadzira. Že ta hip bi potrebovali vsaj petdeset novih domov starejših, pa v proračunu spet ni denarja niti za enega. Poleg tega slovenske vlade že 20 let ne sprejmejo zakona o dolgotrajni oskrbi.« Vzdih in misel, da to ni diskriminacija, ampak rdeči alarm za nevarnost.
Ženske so bolj prizadete
Po njenem mnenju so med starejšimi še zlasti prizadete ženske. »Ne glede na naš delež pri varovanju vnukov, vodenju gospodinjstva in negi sorodnikov smo vse prevečkrat zasmehovane in podcenjevane. Ko se ženske postaramo, izgubimo mnogo več kot moški.«
Na vprašanje zakaj, sem dobila takšen odgovor: »Lepotni ideal ženske je biti večno mlada, zdrava in uspešna. Gube na obrazu, sive nitke v laseh in bolezen niso zaželene. Sploh ne za marketing neoliberalistične industrije.«
Sogovornica se zaveda, da pisanje nikogar ne more rešiti pred pomanjkanjem, izključenostjo, staranjem, lahko pa mu da moč, da vse zgode in nezgode lažje prenaša ter svoje nasprotovanje javno zapiše. »Pa vendar sta pisanje in branje naše orožje, čeprav vemo, da ne moremo dobiti vojne in je smrt na koncu neizogibna, a poskušamo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
