Med Belimi angeli
Čeprav ga poznajo mnogi motoristi po vsej Sloveniji, se nikoli ni pridružil nobeni motoristični skupini. »Klubi so čisto fini, samo jaz se v njih ne najdem, rad sem svoboden. Našel pa sem se pri dobrodelnih Belih angelih, ki so me poiskali po nečakinjini smrti. V tej skupini so združeni ljudje, ki so v motorističnih nesrečah izgubili otroke, partnerje, sorodnike in vedo, kako pomagati. Nastjo sem imel rad in jo seznanil z motorizmom. Skupaj sva kupila njen prvi motor, šest mesecev kasneje pa se je na njem njeno mlado življenje končalo. Tega še danes nisem prebolel. Tako sem se znašel v zavodu Belih angelov, kjer s svojimi izkušnjami z veseljem pomagam drugim. Če se zgodi najhujše in motorist utrpi poškodbe, ki ga bodo zaznamovale za vse življenje, mu bodo sprva vsi stali ob strani. A življenje gre naprej in slednjič se zgodi, da poškodovanec ostane sam. Tukaj pa pridemo nasproti mi, ki poškodovanim pomagamo finančno, zagotovimo pa jim lahko tudi psihično pomoč. Sam v življenju nisem bil vedno angelček, zato se pa z veseljem trudim.«
Ta njegova strast ga je pred šestimi leti skoraj spravila s tega sveta – imel je namreč hudo nesrečo in v njej izgubil koleno –, a se je izkazalo, da ga je pravzaprav rešila. Ko so mu preslikali telo, da bi odkrili morebitne dodatne posledice nesreče, so našli tumor v tretjem ventriklu možganov, zaradi katerega bi lahko samo zaspal in umrl. »Nevrokirurg mi je rekel: 'Izgubili ste koleno, ampak zaradi tega ste ostali živi!'« Hvaležen zaradi nove priložnosti uživa v življenju vsak dan posebej.
»Danes ljubite malo močneje, smejite se malo močneje, objemite tiste, ki jih imate radi, malo močneje. Ker jutrišnji dan ni obljubljen nikomur,« pravi motorist, ki mu je življenje pred šestimi leti poklonilo novo priložnost. Padel je z motorjem in obstal nad tridesetmetrskim prepadom. Koleno si je tako hudo poškodoval, da so mu zdravniki dejali, da nikoli več ne bo normalno hodil, poleg tega si je strgal ramensko manšeto in zlomil prvo ledveno vretence. »Nekaj dni po nesreči, ki me je zaznamovala za vse življenje, pa so našli še nekaj, kar ne spada v moj lonec,« se danes pošali na svoj račun. Po vseh operacijah in rehabilitaciji, ki jih je moral dati skozi, ga je torej čakala še zahtevna operacija tumorja v tretjem možganskem ventriklu. »Prognoze niso bile najboljše, saj niso vedeli, s kakšnimi težavami v govoru, motoriki in vidu se bom prebudil po operaciji, ki je potekala sedem ur. To so bili težki časi zame, partnerko, družino in prijatelje. So me pa vsi ti meseci obtesali, če lahko tako rečem. V glavi sem samo preklopil – danes si, jutri te ni – in začel živeti po tem načelu. Moral pa sem biti močan, da sem se lahko po vsem tem spet postavil nazaj na noge.«
Rekli so mi, da sem nor
Najprej so mu napovedali, da ne bo normalno hodil. »Pa sem si trdno zadal cilj, da bom hodil. Najprej z berglami. Ko sem te obvladal, sem naredil vse za normalno hojo.« Še ko je ležal v bolnišnici, si je kupil nov motor. »Rekli so mi, da sem nor. Vsi so bili prepričani, da po tej nesreči ne bom več sedel na motor. A ker sem še vedno lahko sedel nanj, sem imel ogromno volje, in to me je držalo pokonci. Če tega ne bi mogel, bi me ubilo. To je nekaj, kar mi ne more nihče vzeti. Samo da vidim luč na koncu tunela, dobim moč. Ko so mi rekli, da bom šepal, sem si rekel, motor bom še vseeno lahko vozil, pa tudi v fitnesu bom še zmeraj lahko delal.«
Kljub vsej rehabilitaciji in operacijam na kolenu so bile bolečine neizmerne in na koncu so mu pri 39 letih zamenjali koleno. »Po navadi čakajo do 50. leta, jaz pa sem zdravnikom rekel, da sem v najboljših letih, da še nekaj doživim, in ne morem čakati še deset let.« Z rednim treningom – poleg službe električarja opravlja delo trenerja v fitnesu – je svoje koleno usposobil do te mere, da nihče več ne opazi, da je bilo z njegovo nogo karkoli narobe, še ortopedi se čudijo, kako mu je to uspelo. Druga velika preizkušnja pa je bila operacija tumorja. Če ne bi imel nesreče, tumorja ne bi odkrili in bi enkrat v spanju umrl. »Tako da resnično lahko rečem, da je vse za nekaj dobro. Takrat sem spremenil filozofijo svojega življenja. Medtem ko sem prej gledal, da bom na starost lepo živel in imel denar, tega ne delam več in preprosto uživam iz meseca v mesec. Imajo me za avanturista, a to nisem, samo vem, da je življenje lahko končano v trenutku, zato potujem, kjer večina ne ... Vsako leto se z motorjem odpravim na ekstremnejše ture. Po teh podvigih me pozna vsa motoristična scena.«
Potuje, kjer večina ne
Na dan prevozi tudi po tisoč kilometrov. »Moja najdaljša vožnja je bila Ljubljana–Sankt Peterburg in nazaj, takrat sem naredil 2400 kilometrov – nazaj sem se v kosu vozil kar 33 ur, ustavil sem se edinole na bencinski črpalki. Letos sem obiskal Uzbekistan, Kirgizistan in Kazahstan – v 17 dneh sem napravil 17.000 kilometrov. Prevozil sem velik del Evrope, ves Balkan, bližnje države po dolgem in počez. Nekateri mi pravijo, da se dokazujem, da se mi lahko spet zgodi nesreča, ampak jaz do države potujem v kosu, potem si pa vzamem čas za oglede. V službi lahko dobim največ tri tedne dopusta. Zato načrtujem tako, da vse, kar si nameravam ogledati, spravim v to časovno obdobje. Čim več držav želim videti zdaj, ker si kaj takega, ko bom starejši, ne bom mogel več privoščiti – niti fizično niti finančno. Zato imam kar dve službi hkrati. Fitnes mi tako kot motorizem predstavlja varnostni ventil, svet, ki ga obvladam.«
Malo stvari v življenju prepušča naključju. »Vedno se nekaj mesecev pred potjo psihično in fizično pripravim, sicer ne bi zdržal takih naporov. Če nič ne narediš zase, psihično takšne poti ne zdržiš.« Poleg treninga v fitnesu dela avtosugestivne meditacije. »Te so mi pomagale tudi pri zdravljenju poškodbe kolena, šel sem prek bolečine, kaže, da jo dobro prenašam, oziroma se prepričam, da je vse mogoče. Potem obiščem tudi ljudi, ki so te kraje že obiskali, pomembna je dobra priprava motorja. Vsak vijak preverim, prepričan moram biti, da je z motorjem vse v redu.« V nerazvite države gre po navadi s pet let starim motorjem KTM 1190 ADV. »Medtem ko se po preostalem svetu preganjam še s hondo afrika twin XRV 750, ker nima elektronike in je zato primerna za kraje, kjer ni mehanikov, pa BMW K1200 LT in drugimi.« V garaži ima posebno mesto tudi lepo obnovljeni prvi pony expres, ki ga je imel v osnovni šoli.
Začel je verjeti v neverjetno
Na poti se mu zgodi marsikaj – zlomljeni ključi, zvita platišča, slabe ceste, vmes pa tudi kaj mističnega, tako kot na zadnji avanturi. »Trije smo potovali skupaj. Dvema se je pokvaril motor in sta morala odnehati, jaz pa sem vztrajal do konca. V tem času sem začel verjeti v stvari, o katerih prej nisem nikoli razmišljal. Sesut od vseh težav, ki smo jih imeli z motorji, in utrujen, saj smo premagovali dolge kilometre, sem želel v hotelski sobi po messengerju govoril s prijateljem iz otroštva, medijem Miranom Mišmašem. Rekel mi je, da je dobil sporočilo, naj se naslednji dan pazim, ker bodo pred hotelom barabe. V kaj takega nisem nikoli verjel, zame so bile take stvari nepojmljive. Ampak ko sem naslednji dan v Uzbekistanu parkiral in se šel tuširat, se je na motorju dejansko prižgal alarm. Ovit v brisačo sem tekel pred zgradbo in videl dva človeka, ki sta lezla po mojem motorju, ter ju spodil. Hitro se lahko kaj poškoduje, jaz pa sem imel še dolgo pot do doma in motor v precej slabem stanju. Takrat sem začel verjeti, da se s temi energijami res nekaj dogaja.«
Preden je zaspal, je mislil na Nastjo, svojo ljubljeno nečakinjo, ki se je pred letom dni ubila v motoristični nesreči. »Bila mi je kot hčerka. Takrat sem čutil poleg sebe njeno energijo, čutil sem mravljince. Moj motor je bil tako okvarjen, da sem mislil, da se z njim ne bom mogel vrniti domov, ampak preko Mirana mi je sporočila, da bo vse v redu, in je tudi bilo. Še Černobil sem obiskal na poti domov, kar je bil pravzaprav najlepši in najrazburljivejši del te poti.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
