Vse skupaj je nadvse zapleteno tudi zaradi dejstva, da se pri izdelkih, ki naj bi vsebovali manj kalorij, gospodinjski sladkor vedno bolj zamenjuje s sadnim sladkorjem. Posebno priljubljeni so na primer razni glukozni, fruktozni sirupi ali pa sirupi iz koruznega škroba.
Sadni sladkor se skriva tudi v mnogih gotovih jedeh in pecivu
Sadni sladkor se dodaja v najrazličnejše izdelke od jogurta in marmelad pa vse do sladoleda, peciva, žitnih ploščic in dietnih živil ter tudi bonbonom in vloženi rdeči pesi.
Tudi izdelki brez sladkorja niso vedno nujno dobra alternativa, saj telo na nekatere nadomestne snovi (na primer sorbit, mannit, isomalt, maltit, xylit) reagira na enak način kot na sadni sladkor. Večina ljudi dobro prenaša nadomestke sladkorja, kot so aspartam, acesulfam, saharin in ciklamat.
Vzrok za netoleranco so motnje v absorpciji sladkornih snovi v tankem črevesu. Te zato v pretežni meri neprebavljene prispejo do debelega črevesa, kamor dejansko ne spadajo. Bakterije tam sladkor razkrojijo v maščobne kisline in pline, kot so vodik, ogljikov dioksid in metan. To nato prikliče neprijetne težave.
Preprost test za hitro pojasnitev
Da bi ugotovil netoleranco, bo zdravnik opravil poseben test. Po zaužitju 50 gramov sadnega sladkorja na prazen želodec se izmeri, ali se po tem začnejo sproščati tipični črevesni plini.
Če se potrdi sum, to še ne pomeni, da nikoli več ne boste smeli jesti sadja. Majhna količina fruktoze večinoma ne povzroča nobenih težav. Ker grozdni sladkor (glukoza) pospešuje absorpcijo sadnega sladkorja, se večinoma dobro prenaša sadje z visokim deležem grozdnega in nizkim deležem sadnega sladkorja (med drugim banane, ananas, mandarine, češnje), toda čez dan je treba zaužiti več manjših porcij. Tudi 1/8 litra suhega rdečega vina ali penine večinoma ne povzroča težav. Prizadeti pa večinoma ne prenašajo nerazredčenih sadnih sokov, »lahkih« napitkov, suhega sadja, marmelad, kečapa in tudi ne diabetičnih izdelkov, ki so slajeni s fruktozo ali sorbitom.
