Pričakovala sam »pravo hudičevko«, pred menoj pa je sedela precej negotova ženska. V pogovoru odkrita do bolečine. Oh, vsega vam ne bom mogla povedati. Da, oklep, ki ga je zgradila okoli sebe – govorijo, da je vzvišena, naduta, arogantna, nedostopna, nevrotična, nepredvidljiva …, je samo zaščita introvertiranega dekleta, ki je večinoma odraščala s starimi starši in njihovimi prijatelji upokojenci, pekla piškote in pisala recepte ter z dedkom gobarila po gozdu v Podutiku, medtem ko so njeni sošolci ponočevali. Dekle, ki se ob hipijevski mami, ob kateri sta se s sestro učili asketskega potepanja z nahrbtnikom in šotorom po svetu – v Anglijo, Francijo, najpogosteje na jugozahod Amerike, na Aljasko, Havaje …, ni nahranilo občutka varnosti in trdnosti. Ženska, ki je posledično vedno stremela k temu, da bi se dokazovala, da bi bila boljša in da bi našla področje, skozi katero bi lahko kot novinarka spregovorila. In prav to dekle je splet okoliščin končno izstrelil v svet vrhunske kulinarike! Da, ustvarila si je poklic kulinarične poročevalke, uživalke najboljših zalogajev in kapljic na svetu. Vsi, ki na Instagramu z odprtimi usti spremljamo njene objave in članke, smo veseli, da lahko pokukamo v sicer nedosegljiv svet, ki je v tem obdobju kulinaričnega buma postal tako zelo zanimiv in poseben. Se pa sprašujemo: so to samo sanje?
Kuharski rokenrol.
Medtem ko pišem ta članek, Kaja Sajovic lovi race na jugu Švedske, pluje z ribiči po Baltskem morju in pod fotografijo sanjsko lepe jesenske idile zapiše: »Nikoli ne bom zapustila Skåne!« In to je le eno od njenih uživaških potepanj. Njen oktober bo potekal takole: iz Švedske bo za tri dni odletela v Baskijo, se za dva dni vrnila domov, potem bo šla za dva dni na Dansko, od tam za pet dni nazaj v Bilbao v Baskiji, sledil bo direkten polet v Limo v Peruju, kjer bo ostala štiri dni, nato bo šla za štiri dni v Toronto, za en dan še na sever v Quebec in končno v Ljubljano, a samo za tri dni. Nato se bo udeležila še dogodka v Udinah, ki bo trajal štiri dni, konec meseca pa bo za dva dni odpotovala še v Cadiz v Andaluziji. Si predstavljate? Je življenje, ki ga lahko spremljamo na njenem Instagramu, v resnici tako glamurozno?
»Je in ni. Po eni strani ješ v Bulgari, letovišču s petimi zvezdicami na Baliju, imaš na voljo neomejeno količino šampanjca in kaviarja, družiš se s chefi in novinarskimi kolegi z vsega sveta, ki razumejo in cenijo to, kar počneš, po drugi strani pa imaš nenehne polete, pri čemer te muči utrujenost zaradi časovne razlike, dvodnevne postanke na drugem koncu sveta in polete nazaj, izgubljanje prtljage, zamujanje. Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,« pravi Kaja.
Njene izkušnje kažejo, da v glamuroznem svetu kuharjev in novinarjev ni časa za zasebno življenje. Večina jih nima otrok ali stalnih partnerjev, seks za eno noč je kot desert, povsod so težave z alkoholom, nekateri imajo motnje hranjenja, drugi težave z mamili … Kuharski rokenrol, vse to poimenuje Kaja.
Slovenija, dežela zagrenjenih ljudi
»Moje življenje je razdeljeno na dva povsem skrajna pola. Po eni strani jetsetsko hodim po restavracijah, ki imajo tri Michelinove zvezdice, potem pa pridem domov, kjer imam 20 let star avto, ki ima trenutno izpuščeni dve gumi, v stanovanju imam ta hip dvignjen parket, živim v hiši starih staršev, ki jo bo treba prenoviti … To je življenje, ki te prizemlji.«
Zdi se, kot da jo je vse, kar je službeno počela doslej, pripeljalo do kulinarike in se zožilo v poklic, ki ji nadvse ugaja. Vendar ga je težko usklajevati z obveznostmi redno zaposlene novinarke, ki se mora žigosati in delati v turnusih. Izrecno poudarja, da ji potovanj po svetu ne plačuje RTV, pa vendar se zdi, da gredo skoraj vsem hudo v nos.
Seveda je ponosna in zadovoljna, končno le nekako izusti. Je ambiciozna ženska, nekdanja »piflarka«, ki je štirice popravljala v petice in bila zlata maturantka. Res pa je, da ni bila nikoli dovolj samozavestna. Vedno znova so se v njej porajali različni dvomi in zdelo se je, da se mora nenehno dokazovati sebi in drugim. »Še vedno ne morem verjeti, da je ta uspeh stabilen. Čakam, da se bo vse sesulo, da bom nekaj narobe naredila ali rekla,« pravi. »Vedno sem imela visoke cilje in nore sanje in nekako se je vse to zdaj uresničilo. Med kolegi v tujini, med novinarji in med kuharji uživam precejšnje spoštovanje. Pogodbe za pisanje knjige z založbo, kot je Phaidon, ne dobiš, če si nekakšen nepomemben 'vplivnež' na Instagramu. Phaidon je ameriško-angleški založniški velikan. Z Ano piševa knjigo v angleščini. Ja, lahko bi bila zadovoljna. Po drugi strani pa te Slovenija in to okolje, ki je tako čudovito, tako zeleno in včasih prav pravljično lepo, hkrati pa tako zagrenjeno, v hipu streznita. Veliko je govora o razmerju 50 : 50 moških in žensk v kuhinji. O tem, kako odpraviti nekakšen percipiran seksizem v kuhinjskem svetu. Ha, pa poglejte novinarski svet. Slovenski novinarski svet. Svet, v katerem nekdo z malega MMC, ki ga še njegova matična RTV ne povoha, dobi priložnost pisati eno večjih kuharskih knjig na svetu, in to za morda največjo založbo s tega področja, odziv novinarskih kolegov (pa tudi nekaterih kuharjev) na to pa je: 'S kom je spala, da je to dobila.'«
Da, to te strezni. In razžalosti, priznava Kaja. »In to me spravi to tega, da se zaprem pred tem ozkim svetom, da si zgradim fasado 'nadute ljubljanske p***e',« je ogorčena. Opraviči se za grd izraz in nadaljuje: »Zgradiš si nesmiseln zid kvaziarogance. Samo zato, da se na ves glas ne zjokaš. Ta zid si je zgradila Ana in ta zid sem si zgradila tudi jaz.«
Kdo s kom spi?
Kaja naj ne bi smela pisati o Ani in Hiši Franko. Epizoda v Netflixovi oddaji Chef's Table, prestižno priznanje za najboljšo kuharsko mojstrico na svetu, uvrstitev Hiše Franko med 50 najboljših svetovnih restavracij in vztrajno vzpenjanje po tem seznamu očitno niso dovolj tehten razlog za to, da bi se o njej pisalo še doma. Pa tudi ne dejstvo, da bo leta 2021 Slovenija nosilka naziva evropska gastronomska regija, Ana Roš pa ena od ambasadork projekta. »Na RTV prihajajo povpraševanja, kdo mi plačuje vsa ta potovanja, kako to, da me tako razvajajo, davkoplačevalci pa vse to plačujejo. Seveda mi moja hiša nič ne plačuje. A vseeno ne morem zgolj zamahniti z roko, kajti ni vse tako nedolžno, kot se zdi. Ko sem bila, na primer, v Singapurju na 50 Best, kamor so me povabili, sem si sama plačala letalsko vozovnico, hotel sem si našla prek turistične zveze, RTV pa – tako kot vedno – z vsem tem ni imela nič. Celo dopust sem vzela. Ne glede na to sem takoj s podelitve napisala članek, poslala še nekaj izjav in zanimivosti, ko sem se vrnila, pa sem pripravila še članek iz zakulisja dogajanja … In moja urednica je dobila pet povpraševanj o tem, kdo financira ta moja potovanja, in zahtevo po vpogledu v moj urnik, da bi videli, ali sem bila v resnici na dopustu. Za temi konkretnimi zahtevami stojijo ljudje, ki jim ni uspelo priti na omenjeno podelitev nagrad. Čeprav so imeli enake možnosti, da navežejo stike, jim pač ni uspelo. Kolegi me hočejo celo poslati na novinarsko častno razsodišče, ker hkrati pišem knjigo o Hiši Franko in za MMC, češ da je to etično sporno. Kako naj poročam s podelitve nagrad 50 Best in ob tem ne omenim edine slovenske restavracije, ki je prisotna, ki propagira slovensko kulinariko in ki je dosegla neverjeten uspeh? In o kateri pišejo vsi drugi?«
Frklja, ki ne loči rebule od chardonnaya
Kaja pripoveduje, da je Ana izjemno sprejeta v tujini, da jo na letališčih ustavljajo, da bi se z njo fotografirali, da so njeni govori na konferencah vedno najbolj poslušani in da je najbolj vroče ime za intervjuje. »Doma pa se mora še vedno dokazovati. Celo v kulinaričnih vodičih za Slovenijo ni izpostavljena kot kuharica leta ali ženska, ki je največ naredila za prepoznavnost slovenske kulinarike v tujini. Vedno znova mora utemeljevati razloge, vsakič ko ji Turistična organizacija Slovenije tako ali drugače finančno pomaga pri press turah. Po drugi strani pa moram tudi jaz vedno znova pri urednikih in vodstvu utemeljevati, zakaj pišem o Ani. Prav tako sem morala vse to utemeljevati tudi pri različnih strokovnih komisijah, ko sem lani pisala gastronomsko strategijo za Slovenijo za naslednjih pet let, pri čemer še slišati niso hoteli, da novinarji, ki se ukvarjajo s kulinariko, prihajajo v Slovenijo predvsem zaradi Ane.«
Z Ano sploh nista bili prijateljici in tudi prejšnje leto je bila Kaja »del družine« le v času, ko je bivala v Hiši Franko, hodila na teren in zbirala material za knjigo. Kaja bo Ani za vedno hvaležna, da je opazila njeno delo in ji dala pri pisanju knjige ustvarjalno svobodo. »Veliko mi je pomenilo, da mi je v času, ko še nisem imela veliko pojma o kulinariki in vinu, a me je ta svet resnično zelo zanimal, izkazala svojo podporo. Verjetno prva. Še preden sem jo spoznala, je brala moje članke. In to v času, ko so me vsi drugi imeli za frkljo, ki se afna s fine diningom, hkrati pa ne loči rebule od chardonnaya.« Ana Roš je v nekem intervjuju z naklonjenostjo omenila, da pripravljajo knjigo tri blondinke. »Ena skodrana, tretja ravna, druga odštekana.« (Poleg Ane in Kaje pri knjigi sodeluje še fotografinja Suzan Gabrijan.)
Zakaj se tako dobro ujemata?
»Verjetno zato, ker jo precej dobro razumem, in to z njenimi slabimi dnevi vred. Ona pa ima v meni nekoga, ki razume ta svet, ki je dovolj razgledan in tudi precej zmešan. Dvomim, da bi lahko Ana pisala knjigo s kakšnim zelo konvencionalnim (da ne rečem stoodstotno profesionalnim) piscem. Kliče me Bridget Jones, ker mi gre zasebno verjetno vse narobe, kar lahko gre narobe – od slabe izbire moških do padca v beneški kanal, od tega, da piješ vodko z Billom Murrayjem, na koncu pa se osramotiš in si zlomiš nogo.«
Sonce in dež
Najbrž je krasno ustvarjati takšno knjigo? Vendar pod Aninim strogim očesom in njenimi zahtevami morda vse skupaj ni tako preprosto? Knjigo o Hiši Franko so začeli pripravljati že pred dvema letoma, in to brez založnika. A potem ni nihče hotel vsega tega materiala. Ko je bila Ana izbrana za »best email chef«, pa se ji je oglasila omenjena največja svetovna založba. Rekli so ji, da bi radi o njej imeli knjigo. Že pripravljeni material so zavrnili, tako da je šlo v nič delo pisatelja in fotografa, pa tudi ves denar, ki so ga do takrat vložili v projekt. Založba Phaidon je zahtevala, da se vse napiše na novo.
Na prvi dan leta 2018, ko so v Hiši Franko že ob zajtrku z vinom preganjali »mačka«, je Ana Kaji, ki je tam s fantom praznovala silvestrovo, predlagala, naj ona napiše knjigo za založbo Phaidon. Kaja ni mogla verjeti svojim ušesom. Potem o vsem skupaj dolgo ni bilo izrečene niti besede, vse dokler se Kaja in Ana nista srečali na nekem dogodku v Istanbulu. Kaj je s projektom, jo je vprašala Kaja. »Ja, še velja. Bomo naredili,« jo je sredi aprila obvestila Ana. »Zares smo začeli delati šele maja. Ob štirih zjutraj smo gnali krave na Mederje – v visokogorje s pastirji –, da bi doživeli zgodbo za prvo poglavje, ki govori o gorah okoli Hiše Franko. Temu je nato poleti sledil niz doživetij, ki posredno pripovedujejo zgodbo o Hiši Franko in Ani Roš.«
Recepte za polovico knjige piše Ana. Vsebina je tako osebna, da je presenetilo celo založnike, ki so vsakič znova preverjali: »Ana, ali v resnici želite, da se to izve?« »Ana se namreč brez zadržkov dotika osebnih stvari, kot so splav, anoreksija, s katero se je bojevala v časih, ko je trenirala, in podobnih tem. Svoj del sem pisala v reportažnem stilu z nekaj zgodovine. V glavnem gre za zgodbe o kraju in ljudeh. Če so procesi urejanja za tisk in naporni Američani prava frustracija (knjiga naj bi prišla na police februarja), pa sta bila pisanje in čas, ki sem ga v Posočju preživela z ekipo Hiše Franko, nekaj izjemnega. Ana in Valter sta mi več kot velikodušno odprla svojo hišo, svoja življenja. Pred menoj nista ničesar skrivala.«
Ko se vse podira, se to ne sme videti
Ana je Kajo jemala s seboj povsod. »Videla sem, kakšno življenje je to. Videla sem dobre in slabe plati, tako da je tudi knjiga hkrati polna sonca in polna dežja. Bila sem tam tudi takrat, ko je v ekipi usodno počilo … Bila sem priča, ko je tudi Ana dvakrat izbruhnila, in lahko vam povem, da ni bilo prijetno. To poletje 2018 je bilo hudo. Sous-chef Emily je šla in z njo velik del ekipe. Zlasti teden po tem je bil zelo moreč. Ana je bila živčna, ni se vedelo, ali bodo morali za nekaj časa zapreti … A Ana je bila tako zbrana, da se navzven ni videlo, kako se vse skupaj podira. In to se je dogajalo takoj za tem, ko so po Bilbau prišli na seznam 50 Best. Zanimanje je bilo na vrhuncu, imeli so nešteto rezervacij, bilo je poletje, ko je tako ali tako vse polno … Pol kuhinje pa je dalo odpoved, manjkali so ljudje v strežbi. Celo jaz sem dva tedna delala v strežbi. In mi je bilo všeč. Tako dobro sem se odrezala, da bi lahko zamenjala službo. Pa je nisem,« se smeji Kaja in se poslovi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
