Njegovi pernati letalci so že prileteli domov iz Konstance v Romuniji, Gdanska na Poljskem, Gevgelije v Severni Makedoniji, Dimitrovgrada na srbski meji in od drugod.
»V sadovnjaku ob domači hiši v Novem mestu sem za svoje golobe postavil lesen golobnjak. Opremljen je z žičnatimi, zamreženimi prostori za prelet, kadar so priprti. Z otrokoma smo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja doma sprva naselili dva para golobov sisačkih prevrtačev. Dijaki šolskega centra so mi nato podarili še tri pare športnih golobov pismonoš. Iz leta v leto se je njihovo število povečevalo. Danes imam 64 športnih golobov pismonoš in 32 okrasnih golobov petih vrst – sisačke, komaronske, vrvivce, kitajske mevice in satinete – in različnih barv. V vseh teh letih sem skrbel že za okoli 17.000 golobov,« pripoveduje Jože Pečnik. Je tudi predsednik Kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš Novo mesto. Golobari že 48 let. Po smrti žene Darke še sam obdeluje družinski vinograd, skrbi za sadna drevesa, vrt, ohranja rožne gredice, neguje cvetje na oknih in balkonu, pregleduje gozdne parcele in ne nazadnje čebelari v domačem čebelnjaku. Aktiven je tudi kot tajnik društva Spominčica Novo mesto in združenja Spominčice Dolenjske.
Jože Pečnik iz Novega mesta je dolgoletni, predan golobar in predsednik Kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš Novo mesto. Ko je bil ravnatelj, je v šoli uvedel šolski hlevček, da so otroci pobližje spoznavali domače živali in naravo. V svojem golobnjaku predano skrbi za 64 športnih golobov pismonoš in 32 okrasnih golobov. Svoj prvi par golobov si je z delom na polju in v hlevu sicer prislužil že kot osemletni fantič.
Golobi se vračajo!
Najlepše doživetje zanj je, ko se njegovi športni golobi z mednarodnih tekmovanj in izpustov v oddaljenih krajih vračajo domov. »Pred tekmovanjem v našem klubu golobarjev golobe zberemo v nekem kraju. Prevoznik jih s transportnim vozilom odpelje na tekmovanje, kjer jih izpustijo iz transportnih kletk, in nato se meri čas, kako hitro bodo prileteli domov. Golobi se vedno vračajo v domač golobnjak. Izpust se načrtuje ob suhem vremenu v dnevnem času, letijo pa tudi ponoči. Na osnovi zračne razdalje, hitrosti vetra in vlažnosti zraka lahko na pet minut natančno izračunam, kdaj bodo moji golobi prileteli domov. Takrat sedem na stopnice in jih pričakam, da se zvrstijo v golobnjaku. To je zame nekaj najlepšega.« S športnimi golobi pismonoši se že desetletja udeležuje klubskih tekmovanj, vključno z državnimi prvenstvi in ocenami v asociaciji sveta F.C.I. Med njegovimi golobi so tudi slovenski prvaki.
Pernati letalci v presežnikih.
Še po skoraj petih desetletjih golobarstva mu zastane dih, ko v padcu, v spuščanju z višine proti golobnjaku, njegovi letalci dosežejo hitrost 250 kilometrov na uro! »Po dosedanjih meritvah ob vračanju v domač golobnjak preletijo nekje do 900 kilometrov na dan. Njihova povprečna potovalna hitrost med vračanjem domov je 72 kilometrov na uro, v ravnem letu pa do 150 kilometrov na uro. Takšno hitrost letenja razvijejo tudi takrat, ko jih okoli domačega golobnjaka vsakodnevno lovijo kragulji. Slednji čakajo na oslabljene golobe, tako pač je v naravi. Preživijo najmočnejši in tudi pametnejši.« Najhitrejši golobi pismonoši, še dodaja, lahko sicer preletijo tudi 2000 kilometrov na dan.
Moti jih mobilna telefonija.
Športni golobi pismonoši morajo pred izpustom na mednarodnem tekmovanju prej počivati najmanj tri ure. »Tako si naberejo moči in se privadijo na koordinate tistega kraja, da lahko nato poletijo proti domu. S pomočjo zaznavanja magnetnih silnic v naravi, mreže na osnovi zemeljskega magnetizma, znajo priti nazaj domov v zelo oddaljen golobnjak. Pogosto letijo točno nad avtocestami in rečnimi koriti, ker tudi oni izbirajo najkrajšo pot do doma. Na tej jih motijo magnetna polja mobilne telefonije, delovanje baznih postaj, radarjev, pa tudi vibracije daljnovodov, ki jih ptice zaznavajo. Prepreka zanje so oblaki prahu od prometa in oranja ter škropljenje polj. Če so sončne pege zelo intenzivne, jih to na poti oslabi, ker ne prenašajo dodatne vročine.«
Iz težav jih pogosto rešuje spomin. »Ta je neverjeten. Zgodi se, da se golob vrne s potovanja po nekaj letih. Natanko se spomni, kje so njegov prostor, hrana, voda, in prepozna nekdanje sosede. A tudi ptice ujede si zapomnijo, kdaj se bodo nad njihovimi lovišči vračali utrujeni golobi. Izgube slednjih so zaradi vsega naštetega vedno večje. Pred desetletji so bile skoraj neznatne, danes pa redki tekmovalni golobi letijo šest, morda deset let.«
Najhitrejši pismonoši.
Njegovi golobi pismonoše lahko v tulcu prenesejo sporočilo. »Če hočem sporočilo poslati prijatelju golobarju, moram imeti njegove golobe pri sebi, on pa moje. Ker se vsak golob vedno vrača domov, tako najhitreje prenesejo sporočilo. Po navadi je to v tulcu, pritrjenem na nogo ali na obe kosti peruti.«
Trenirani pernati letalci zmorejo več.
Športni golobi pismonoše so tako zmogljivi, ker so od malega trenirani. Dvakrat na dan jih iz golobnjaka spusti na let, ki traja uro do dve, ali jih odpelje na trening. »Vse se začne z izborom mladičev, izvaljenih v matični jati. Ko golob mladič dopolni šest tednov, začne letati okoli golobnjaka. Takrat ga začnem trenirati na razdalji pet do 15 kilometrov. To pomeni, da ga odpeljem na toliko oddaljeno lokacijo okoli Novega mesta, da spozna širšo okolico golobnjaka. Razdaljo od doma postopoma povečujem. Na treninge jih nato vozim vse do 150 kilometrov oddaljenega kraja Novske na Hrvaškem. Ob takih letih uporabijo izreden voh, v dnevnem času tudi oster vid, ki je kar tridesetkrat ostrejši od človekovega. Golobi vidijo 80 kilometrov daleč. Z območja Siska že vidijo dimnik tovarne v Novem mestu. Zaznavajo tudi vonje, ki jih domača industrija spušča v zrak, in se tudi na osnovi teh orientirajo proti domu. Po mojih izkušnjah na teh poteh do doma mladiči potrebujejo eno minuto, da preletijo en kilometer razdalje, starejši trenirani golobi pa samo 45 sekund. Najhitreje lahko letijo v brezvetrju in pri nižji zračni vlagi, pri ugodnem vetru v rep pa so še hitrejši – takrat lahko letijo 150 kilometrov na uro.« Najbrž ni treba povedati, da so na takih treningih, opremljeni z naravno navigacijo, vedno doma pred njim.
Z najboljšo oskrbo.
Za doseganje uspehov imajo njegovi športni golobi pismonoše v domačem golobnjaku najboljšo oskrbo. Tekmovalni golobi zahtevajo njegovo vsakodnevno skrb, in to vse leto. »Glede na letni čas, zanje poskrbim s pripravo in polaganjem hrane celih zrn žit, oljaric, graha, drobnih zrn prosa, ajde, semen kapusnic – dvakrat ali v času valjenja celo trikrat na dan. Vsak teden dodajam v posebno posodo droben pesek in vitamine v raznih raztopinah, čajih, gelih. Po potrebi jim dodajam zdravila za preventivo in kurativo pred boleznimi. Poskrbim za kopeli z vodo in dodatki soli ter preparatov za odstranjevanje pernih zajedavcev.« Veliko dela ima z urejanjem korespondence v obdobju valjenja, tekmovanji, urejanjem rodovnikov in ne nazadnje dopisovanjem s prijatelji golobarji.
A to še ni vse. »V golobnjak, v valilne bokse, jim polagam glinena gnezda s filcem, iz finega kartona ali grobih bilk, trav, slame, ajde. Tekmovalni golob je torej v hotelu najboljše kategorije, nič ni prepuščeno naključju.«
Vsak ima svojo številko.
Za golobe vodi zdravstveno kartoteko, poleg tega so označeni z obročkom in s svojo številko. »Desetletja vodim knjigo golobov z vsemi podatki. To mi pride prav pri izpisu rodovnika in iskanju izgubljenega goloba v tujini. Vsak golob ima zaprt plastični obroček, na katerem je označeno: SLOVENIJA-2019-105-5555. S takega obročka je moč izvedeti državo, leto izvalitve, ime kluba in zaporedno številko goloba, vpisanega v matrični knjigi. Mogoče se bo kdo temu nasmejal, a tekmovalni golob je zares ptič, ki biva med nebesi in zemljo.«
Rad prisluhne njihovemu vrvežu.
Kot član društva pasemskih malih živali svoje golobe razstavlja ter znanje o njih širi po Dolenjski in drugod, saj v Sloveniji ni edini golobar – tekmuje kar 110 članov iz 11 klubov. »Zame ni bil nikoli pomemben uspeh! Uživam in v prostem času rad gledam ter prisluhnem živahnosti golobov v golobnjaku, skrbi za mladiče, zvestobi para in vrvežu v zraku. Razdajam se na različnih področjih in tudi z golobi nisem nikoli služil. Vsaj 300 sem jih že podaril. Vrednosti goloba, ki je bil letos prodan na dražbi za 1.250.000 dolarjev, tako ali tako nimam v golobnjaku, ima ga petični kitajski gojitelj. Zato pa imam zaradi golobarstva in svojih golobov znance in prijatelje po vsem svetu. Tako mi ni nikoli dolgčas.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
