Pred blokom stoji Volkswagnov hrošč, enak, kot ju je pred petdesetimi leti odpeljal na matični urad, okrašen s pentljami. Ko zakonca Demšar sedeta v avto, prepričana, da ju pelje v restavracijo, kjer ju čakajo sorodniki in prijatelji, hitro ugotovita, da se ne peljejo v pravo smer. Ko hrošč zavije proti mestni hiši, jima postane jasno, da bo njuna zlata poroka polna presenečenj. Tudi za naju s fotografinjo je presenečenje. Pa ne zlata poroka, temveč zlatoporočenca. Pričakovali sva, da bosta iz avtomobila stopila starčka, ne pa par v najlepših letih.
Zlata poroka za presenečenje
Demšarjeva, najprej malce v zadregi, potem pa čedalje samozavestneje, pozirata v položajih, v katere ju postavljajo fotografi. Točno ob 13. se druščina svatov odpravi v poročno dvorano mestne hiše v Kranju, kjer jih že čakata župan Matjaž Rakovec in matičarka Irena Lampe Sremc. »Spoštovana zlatoporočenca, spoštovani priči in sorodniki. Dragocene in redke so priložnosti, ko lahko izrečemo čestitke na tako posebni obletnici, kot je vajina – zlati poroki. Petdeset let je hitro mimo. Pa tudi ne, če pomislimo, kaj vse sta skupaj ustvarila in doživela. To je tudi moja prva zlata poroka v funkciji župana in sem zelo počaščen, da ste me povabili k sodelovanju na tej izjemni in lepi slovesnosti. Pripravili ste jo kot presenečenje za slavljenca, gospo Nežko in gospoda Ivana, in mislim, da smo skupaj v tem uspeli,« poročni nagovor začne župan. Ko se oglasi še kitara s pesmijo Ota Pestnerja Vse je lepše, ker te ljubim, opazim, da se nekaterim bolj čustvenim damam orosijo oči. »Kako je videti pet desetletij skupnega življenja, s čim vse so zapolnjena? Vajinih petdeset let, draga zlatoporočenca, vajini najbližji vidijo kot zelo harmonično in ljubezni polno življenjsko zgodbo. In res je slišati tako.«
Usodni pekoči feferoni
Nežka se je po končani srednji gostinski šoli zaposlila kot natakarica v gostilni Pri Konjiču na Slovenskem Javorniku. Ivan, pripravnik za miličnika na Jesenicah, je nekega dne tja prišel s svojim mentorjem na porcijo vloženih pekočih feferonov. Ko je Nežka hotela vzeti nekaj iz omare, ji je izpod halje pokukala čipka rdeče kombineže. Ivan, ki mu je lepa deklica takoj padla v oči, je pripomnil, da ima zelo lepo kombinežo. Nežka mu je v jezi zabrusila, naj je ne zafrkava. Naslednji dan je Ivan spet prišel v gostilno. Malica je bila dober izgovor za občudovanje zale natakarice. Ko je uspel dobiti njen naslov, se je odločil, da jo preseneti. Nežke ni bilo doma, zato se je predstavil njenim staršem, prijazno sta ga povabila v hišo, da jo skupaj počakajo. Naenkrat je pred hišo zarohnel motor. Nežka se je domov pripeljala z nekim fantom. Ivan se je takrat zavedel, da bo moral uporabiti vse svoje čare, da bo postala njegovo dekle. Tako je mladi miličnik vse svoje proste ure namenil druženju z Nežko. V svoji osvajalski vnemi je večkrat zamudil zadnji vlak in avtobus z Blejske Dobrave in je moral peš nazaj na Jesenice. Nazadnje mu je le uspelo. Nežka je popustila in postala sta par.
Šranga v višini mesečne plače
Ko sta izvedela, da bosta postala starša, sta določila dan za poroko. Dobravski fantje pa so Ivanu še zadnjič dali vedeti, da najlepše punce iz njihove vasi ne bo odpeljal, ne da bi mastno plačal zanjo. Skoraj vso plačo so mu vzeli, preden jo je lahko odpeljal na matični urad na Jesenice. Po poročni zaobljubi so se svati poveselili kar pri Nežki doma, tam sta si mlada dva tudi uredila prvi dom. Pol leta po poroki je na svet prijokal sin Aleksander. Ko se mu je čez šest let pridružila še sestrica Sergeja, se je družina preselila v Kranj. Tam sta Nežka in Ivan dobila novi službi. Nežka na ZPIZU, Ivan pa je postal prometni inšpektor za območje Gorenjske. Leta so minevala, otroka sta rasla, doštudirala in se preselila na svoje. Ko se je hči leta 2003 preselila v Avstralijo, se jima je skoraj podrl svet, tudi sin, po poklicu pilot, je bil veliko v tujini. Zato sta bila presrečna, ko sta pred devetimi leti dobila vnuka Marka, dve leti kasneje pa še vnukinjo Mio. Pravita, da sta jima njuna sončka polepšala življenje. Vesela sta vseh trenutkov, ki jih lahko preživijo skupaj.
Najdaljši poljub na Šmarjetni gori
Nežka in Ivan, pa tudi njuna otroka, nikoli ne pozabita na obletnico poroke. Za trideseto sta obiskala Pariz. Obisk mesta ljubezni je bilo darilo Aleksandra in Sergeje. Od 20. obletnice naprej pa si vsako leto privoščita še uživanje v Moravskih toplicah, kjer so ju zaradi njune zvestobe razglasili za zlata ambasadorja. Tudi poljubljati se očitno znata zelo dobro. Na Šmarjetni gori sta si nekoč z najdaljšim poljubom prislužila večerjo za dve osebi. V vseh teh letih pa ni bilo vedno samo lepo, povesta. »Bili so tudi vzponi in padci. Vendar če sta oba za in v njiju še vedno tli ljubezen, se vse 'pogliha' in živita naprej v slogi. To dokazujeva že celih 50 let.« Hči Sergeja pa doda: »Vedno sta se trudila, da bi bila vsem dobra vzornika. Njuno največje bogastvo je, da sta srečna s tistim, kar sta ustvarila, da imata uspešna otroka in čudovita vnučka, ki ju preprosto obožujeta. Upata in želita si, da jima bi zdravje služilo vsaj še nekaj let, da bosta lahko še malo uživala, pa četudi le v majhnih stvareh, samo da jima bo lepo. Oba sta polna optimizma in ne moreta drug brez drugega. Odnose pa bosta, kot doslej, še naprej gradila na ljubezni, zaupanju, razumevanju in medsebojnem spoštovanju.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
